Politični napad, ki ga je vodilni ameriški dvojec — Donald Trump in JD Vance — v petek izvedel na ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega sodi v kategorijo “doslej nevidenega” v mednarodnih odnosih, so petkov washingtonski sestanek pospremili številni poznavalci in analitiki. Lekcija, ki jo je vrh nove ameriške administracije v živo odpredaval Zelenskemu, je bila vulgarna demonstracija osebne egomanije, sicer značilne za trumpizem. A hkrati je “posilstvo” Zelenskega” pred kamerami ilustracija nove daj-dam transakcijske diplomacije, ki vključuje tudi žrtve, samo poljubni kos pogače, ki si jo režejo velesile. Še pomnimo, da je Rusija, jedrska velesila, agresor v tej vojni?

Morda v resnici to ni bilo nič novega. Nič, česar ne bi že vedeli ali si mislili. Pa vendar je delovalo drugače. Šokantno ravno zaradi medijskega okvira oz. cenzuriranega prenosa, ki je razkril tisto, kar se je prej dogajalo za zaprtimi vrati.

Diplomacija kot biznis

Najsi je šlo za zasedo, za past, za zrežirano igro z notranje- in zunanjepolitičnimi efekti, simbolno odpoved politiki Bidenove administracije, bistveno je, kaj govori dogajanje v Ovalni pisarni Bele hiše — kjer so se v zgodovini že dogajale perverzije raznih vrst in odnosov — o novem svetovnem redu in oživljenem imperializmu.

Za Trumpa je tudi diplomacija predvsem biznis. Poslovni odnos z investicijami in dividendami. Vojno v Ukrajini želi končati in pri tem mu je vseeno, kako se bo to zgodilo. Zanimajo ga koncesije za Združene države. V tej MAGA transakciji, zapakirani tudi pod sloganom “America First”, je nepomembno, da je Vladimir Putin na seznamu tistih, za katerimi je mednarodno kazensko sodišče razpisalo tiralico.

ZDA so bile v različnih političnih zasedbah že doslej predvsem skrbnik lastnih interesov. Zato ne moremo reči, da maske zdaj brutalno padajo. Lahko pa rečemo, da Trump državo, dolgoletno izvoznico demokracije, zdaj de facto — tudi z zadnjimi glasovanji v OZN — formalizira kot del bloka, ki stavi na avtoritarno vodenje in na diktat, na trde, realistične linije mednarodnih odnosov à la carte, kjer odločajo veliki.

Kaj še preostane manjšim?

Kar vemo ta hip, je to, da poteka obsežna demontaža mednarodne skupnosti, ki je doslej temeljila na mednarodnem pravu, in da ključni stroški teh procesov padajo na Evropsko unijo, obremenjeno z migracijami in vojnami v soseščini. EU pa v obrambi ukrajinske pravice do obrambe in do tega, da (so)odloča o svoji usodi, ostaja vse bolj osamljena — skupaj z nekdanjo članico povezave, Združenim kraljestvom.

Ker pa EU demontirajo tudi skrajno desni, populistični politični projekti, ki jih Kremelj podpira že dolga leta — in ker je v zadnjem času na njihovo stran stopil tudi ključni Trumpov sponzor Elon Musk —, bolj dramatičnega sporočila, da je vrag že zdavnaj odnesel šalo, za EU ne more biti. Enotnost EU je vprašljiva že v odnosu do Ukrajine (in še bolj do Gaze in Trumpove ideje “turistične riviere”). Še usodnejše vprašanje pa je, ali in na kakšen način lahko EU (skupaj z ZK) izpelje dejansko politično, energetsko in predvsem obrambno-varnostno emancipacijo od Wasingtona in Moskve — in pri tem preživi. Da torej ne razpade pod stampedom suverenističnih, iliberalnih, nacionalističnih silnic, ki razdirajo od znotraj.

Neenotna EU

Italijanska premierka Giorgia Meloni, ki je Italijo že med ameriško predsedniško kampanjo bilateralno močneje navezala na ZDA, je predlagala takojšnji vrh ZDA-Evropa. Evropski voditelji hodijo k Trumpu posamično. Ne kot enotna fronta, ne kot en glas. Nenazadnje je bil prejšnji teden v Washingtonu francoski predsednik Emmanuel Macron, ne pa tudi predstavniki Bruslja — niti predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen in/ali predsednik Evropskega sveta Antonio Costa. Kar kaže, kako Trump razume EU. Da je torej ne jemlje kot paket, ampak kot posamične možne partnerje, v prvi vrsti trgovinske. In kaj to pove tudi o samopercepciji EU? Ne pozabimo, da je Macron po famoznem nastopu JD Vanca na varnostni konferenci v Nemčiji sklical izredno srečanje za ožji krog (zaupanja) v EU.

Washington-Moskva-Peking

Četudi sta se JD Vance in Trump v pogovoru z Zelenskim obnašala kot advokata Putina in Moskve, je največja zmagovalka trenutnega razvoja dogodkov Kitajska. Zakaj? Ker lahko razmeroma od strani gleda Trumpovo mikastenje mednarodne skupnosti in ker lahko kljub napovedanim trgovinskim vojnam — usmerjenim predvsem na tehnološko področje, polje novih globalnih tekem — še naprej utrjuje svoje gospodarske, vojaške in geopolitične pozicije. Rusija, ki deluje na pogon vojne ekonomije, bo dolgoročno v vsakem primeru čutila posledice zadnjih Putinovih imperializmov. Na novo izrisane stranice trikotnika Washington-Moskva-Peking — ki so sicer v kompetitivnem odnosu — predpostavljajo, da EU ni več za mizo, kjer se deli in odloča. Časa za EU ni več ali ga je zelo malo. Rob, proti katerem jo porivajo avtoritarni politiki, ki govorijo isti “poslovni jezik” izkazovanja moči, je blizu. Če uporabimo nek nepriljubljen jezik iz časa kovida, naslednjih nekaj tednov bo ključnih, ali bo navezi EU-Združeno kraljestvo in še komu — denimo Japonski — uspelo ohraniti stolček branika liberalne demokracije.

Dve liniji spopada

Liniji spopada sta dve: globalna, kot jo je že v prvih tednih svojega mandata nazorno pokazal Trump, in notranja, kjer je na mizi dilema prihodnosti evropske integracije. Tudi v tem smislu je nevarno, kar se Evropi dogaja na Zahodnem Balkanu v zadnjih mesecih, ni pa o tem slišati več kot glasen molk. Balkan ostaja zamrznjen konflikt, večno potencialno žarišče, od koder so se ZDA v zadnjem obdobju bolj ali manj umikale, so pa zato tam zelo vidni prstni odtisi Rusije, Kitajske in Turčije. Koncept obrambne unije — neke vrste avtonomnega evropskega obrambnega stebra znotraj NATO pakta — se je doslej izkazal kot misija nemogoče. Na kocki pa ni samo varnost, ampak tudi gospodarstvo (na čelu z avtomobilsko industrijo) in s tem tudi načeta socialna država, ki jo je Evropa vzpostavila v povojnem času — tudi kot obrambni zid pred vnovičnim vzponom političnih skrajnosti.

V zadnjem času opazujemo zgodovino, ki se ponavlja. Dokaz je Nemčija, kjer so radikalne politične sile kot volilno bazo prevzele delavstvo in kmete — torej te, ki jim je tudi evropski denar omogočal relativno dostojno življenje. Pavperiziran srednji sloj je lahek plen demagogov. Razen tega pa so ukrajinska vojna in porušeni odnosi z Rusijo povzročili močno energetsko odvisnost od bistveno dražjih virov, kar je bil močan udarec evropski konkurenčnosti. 

Zadnji dogodki bi morali delovati kot alarm pet po dvanajsti. Ne gre samo zares. Igre, ki jih gledamo, so postale usodno nevarne. Definicija “prave strani zgodovine” je v obsežni reviziji.