Ne spomnim se, kdaj je bila minimalna plača povišana na novo vrednost v tako kratkem času, tako gladko in tako brez zapletov, kot je bilo to storjeno pravkar. Ko se je zvišanje minimalne plače pojavilo na dnevnem redu, smo seveda spremljali že znan scenarij. Delodajalci so kot ponavadi povedali, da se sicer zavedajo, da je treba delavce dostojno plačati. Da so delavci pomembni. Da jih primanjkuje. Itd. A jih lastniki podjetij oz. kapital kljub vsemu ne bi bolje plačali. Ker ni pravi trenutek.

Nikoli ne reci nikoli

Če se spomnimo prejšnjih pogajanj o zviševanju minimalnih plač, za kapital in lastnike podjetij nikoli, ampak res nikoli ni pravi trenutek, da zaposlene bolje plačajo. Pravi trenutek pa ni zato, ker je to zanje finančna obremenitev. Ker da to zmanjšuje konkurenčnost slovenskega gospodarstva. Povišuje inflacijo. Itd. Pa tudi zato, ker da gre za populistični ukrep. Sprejet zaradi prihajajočih volitev. Katerega cilj je povečati politično podporo sedanjim strankam koalicije. In Levice. Ker da je minister Mesec tisti, ki v zadnjih mesecih izvaja najbolj populistične ukrepe za svojo računico. Za ponovni preboj Levice v parlament. Božičnica in zviševanje minimalne plače naj bi bila tovrstna ukrepa.

Na drugi strani pa so sindikati. Ti so dvig minimalne plače pozdravili. Pričakovano. Seveda so dodali, da ta dvig prejemnikov te plače ne varuje pred revščino. Ali zdrsom v revščino. Kar je res. A da dvig minimalne plače pozdravljajo. In ga podpirajo.

Logika ekonomske racionalnosti

Igra vlog je pričakovana. Jasna. Predvidljiva. Tako kot argumentacije znotraj obeh taborov. A te argumentacije dokazujejo, kako so v Sloveniji zaposleni obravnavani. Tisti njihov del, ki kljub temu, da je zaposlen, živi na pragu revščine. Ali v revščini. Kapital jih obravnava kot strošek. Politična stranke pa kot volilno telo, čigar volilne glasove potrebujejo.

Ne prvo ne drugo ne omogoča, da bi se v slovenski družbi resno lotili razumevanja in reševanja problema revščine. Vsaj ne na način, ki bi presegel logiko ekonomske racionalnosti in zanjo značilne in nujne maksimalne eksploatacije delovne sile. Ta logika je za kapital in lastnike podjetij pač poslovno racionalna. Utemeljena. Karkoli plačajo delovni sili, je preveč. Najbolje bi bilo, če bi bila zastonj. Pa še takrat bi bilo treba nekako zagotoviti, da kapital ne bi plačeval stroškov zdravstvene oskrbe. Šolanja. In ostalih nepotrebnih negospodarskih stroškov.

Ta logika ni posledica izkrivljenih osebnostnih značilnosti kapitalistov in podjetnikov. Čeprav je tudi to možno. Ampak iz logike ekonomske racionalnosti. Iz zornega kota kapitala in lastnikov podjetij.

Zgolj volivci

Po drugi strani pa so zaposleni v Sloveniji s strani političnih strank obravnavani zgolj kot volilno telo, čigar glasove stranke na volitvah potrebujejo. Zato vladajoče politične stranke tem volivcem občasno izboljšujejo položaj. Da bi jih na naslednjih volitvah volili. Kar se sicer ne zgodi nujno. Povečuje pa verjetnost.

Jasno je, da ne prvi ne drugi pristop ne zagotavljata sistematičnega reševanja problema revščine. A je treba jasno zapisati: reševanje revščine za kapital nikoli in nikdar ni prioritetni cilj. Nasprotno: revščina je pogoj za uspešno funkcioniranje kapitalizma.

Zato je v kapitalizmu vsako govorjenje o odpravi revščine zgolj prazno govoričenje. Za odpravo revščine v kapitalizmu ni nujnih družbenih pogojev. Kot tudi ni pogojev za rešitev podnebne in ekološke krize. Kapitalizem ni družba, v okviru katere bi bilo mogoče te probleme rešiti.

Kaj baza zameri

Treba pa se je zavedati, da zvišanje minimalne plače prav tako nima nujno zaželenih in planiranih političnih posledic. To dokazuje trenutna politična moč Levice. Ki je z ministrom Mescem sicer res zaslužna za nekaj ukrepov, ki so izboljšali položaj najslabše plačanih in revnih v Sloveniji. Vendar med tistimi, ki so jih bili deležni, te izboljšave ne bodo nujno povečale podpore Levici.

Razlogov je več. Prvi je dejstvo, da se je v zadnjih desetletjih v Sloveniji med najnižje plačane uspelo zasidrati desnici. Ne levici. Levica se je zaprla v salone levega kapitala. Desnica pa je prevzela teren. Bazo. Kar je ena ključnih sprememb v postsocializmu. Če ga primerjamo s socializmom. Ne samo v Sloveniji. Ampak v vseh postsocialističnih družbah. Desnica je tista, ki v tej volilni bazi permanentno dela. Politična levica se tu pojavlja samo sporadično. Kadar od nje kaj potrebuje. To baza zameri. Dolgoročno. In zato tudi politično kaznuje.

Dostojanstvo in podkupovanje

Splošno sprejeto prepričanje, da imajo volivci kratek spomin, je netočno. Res je ravno obratno: volivci imajo dolg, zelo dolg spomin. Vendar ta deluje po drugačni logiki od tiste, ki jo imajo politične stranke. Politične stranke mislijo, da imajo volivci kratek spomin, zato jim ponudijo izboljšave, ko potrebujejo njihove volilne glasove. Ponudijo jim volilne bombončke.

Te izboljšave vsaj nekoliko in vsaj začasno izboljšajo položaj najnižje plačanih in revnih. A so zanje v resnici žaljive. Ker v socialnem smislu delujejo kot podkupovanje. To si volivci zapomnijo. In na volitvah kaznujejo. Politično ne podprejo tistih, za katere mislijo, da jih podkupujejo. Podkupovanje je namreč kršitev njihovega človeškega dostojanstva.

Človeško dostojanstvo ni politična variabla, o kateri bi politične stranke razmišljale in na katero bi stavile. Pa bi morale. To pa zato, ker je v slovenski zgodovinsko vzpostavljeni socialni in kulturni tirnici, za katero je značilen domačijski produkcijski način, poleg preživetja prav človekovo dostojanstvo najvišja in najpomembnejša vrednota.

Trajno, ne občasno

Slovenci in Slovenke torej kot volivci hočejo zagotovljeno in izboljšano preživetje. To recimo Levica sicer počne. Vendar bi moralo biti realizirano ob upoštevanju dvojega. Prvič, to bi morali zagotavljati trajno. Ne samo občasno. Sporadično. In drugič, to bi morali zagotavljati ob spoštovanju človekovega dostojanstva. Kar pa političnim strankam — tudi levim — ne uspeva najbolje. Samo občasna skrb pred volitvami za preživetje najrevnejših v Sloveniji je razumljena kot podkupovanje. Ne kot skrb. Zato je politično kaznovana. Ne nagrajena.

Zaradi vsega povedanega torej ni pričakovati, da bo zvišanje minimalne plače politično pomembneje utrdilo stranke vladajoče koalicije. Ali tlakovalo pot Levici v parlament. Zgodi se lahko ravno nasprotno. Če bo desnica zajahala idejo, da gre pri teh ukrepih za podkupovane volilnega telesa, bo lahko imel ta ukrep celo obratne politične učinke od pričakovanih.

Stabilno partnerstvo

Povedano ne pomeni, da je z dvigom minimalne plače karkoli narobe. Res je nasprotno. Treba pa je pri tem upoštevati še najmanj dvoje. Prvič, da bi se leve politične stranke, vključno z Levico, za pozitivne politične učinke morale s problemom preživetja najnižje plačanih in revnih v Sloveniji ukvarjati sistematično in stalno. Ne samo pred volitvami.

In drugič, če Levica želi priti v parlament, bi morala poleg ukrepov, ki pomenijo izboljševanje položaja najrevnejših, delovati tudi drugače. Recimo skleniti predvolilno zavezništvo s Socialnimi demokrati in Prebiličem. Ker če kdo na levi potrebuje predvolilno stabilno partnerstvo, so to te tri stranke. Pa ne samo zato, ker lahko samo povezane zberejo dovolj glasov za preboj v parlament. Ampak tudi zato, ker lahko samo tako zagotovijo za silo stabilno levo vlado. Zgolj Svobodi in Socialnim demokratom to ne bo uspelo. Kot je danes že vsem jasno.