V stanovanju levo od dvigala v pritličju stolpnice na Vodmatu, v kateri sem odraščal, je živel manjši gospod, ki se je zelo jezil na otroke, kadar smo pod njegovim balkonom igrali nogomet. Kljub cepetanju in mahanju z rokami nam otrokom ni ravno vlival strahu. Drugače pa je bilo z možakarjem v zeleni uniformi LPP, ki je ob poznih večerih prihajal na obisk in prav potihoma potrkal … — na vrata levo od dvigala.
Njega smo se bali, ker je bil velik. Spomnim se, da je imel čevlje kot pancerje. Bil je namrgoden in je kar naprej skrivoma pogledoval naokrog. Gotovo ima kaj za bregom, sicer se ne bi skrival pred ljudmi kot lopov, smo si mislili.
In kadar je med sosedi pogovor nanesel na nenavadni par iz pritličja, se je vedno našel kdo, ki je znižal glas, s prsti po zraku zarisal narekovaje in rekel: “Veste, onadva sta …”

Ko sem nekega večera sam čakal na dvigalo, sem se naenkrat znašel iz oči v oči s skrivnostnim obiskovalcem. Mislim, da je srečanje bolj kot mene prestrašilo njega. Njegov prijatelj ni odprl vrat, dvigala ni in ni bilo, tako da sem si ga lahko prvič zares ogledal od blizu. In ugotovil, da je bil tisti izraz na njegovem obrazu, ki smo ga vedno imeli za namrgodenost, pravzaprav žalost in strah.