Roman Lipitsch je prevod literarnega prvenca Ane Marwan, ki je izšel v leta 2019 v Avstriji v nemščini. Avtorico smo najprej spoznali z njenim drugim, sicer prvim v slovenščini napisanim romanom Zabubljena (2020).

Naslov izvirnika (Der Kreis des Weberknechts) omenja suho južino, pri čemer Ana Marwan pojasnjuje: “Suha južina ne zna plesti mrež, le nit lahko proizvede. Tako tudi glavni (anti)junak ne zna spletati družabnih mrež. Najbrž bi jih rad, a trmasto ljubi svojo nit.”

Roman spremlja namrgodenega, mizantropskega gospoda Karla Lipitscha, ki najraje preživlja svoj čas sam s posedanjem na vrtu in pisanjem filozofskih zapisov. Največjo srečo vidi v tem, da živi sam in da ima svoj mir. Ko pa nekega dne spozna sosedo Mathilde, se stvari začnejo odvijati v njemu neljubo smer. Mathilde ga vedno bolj zanima in privlači, kar ga razburja in spravlja iz tira.

Ana Marwan (1980) se je po študiju primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani leta 2005 preselila na Dunaj, kjer je leta 2008 prejela literarno nagrado Schreiben zwischen den Kulturen. Za dvojezično knjižico Krota (Wechselkröte) je prejela prestižno nagrado Ingeborg Bachmann.

Ana Marwan: Lipitsch

Lipitsch je sosedino zanimanje zanj ocenil kot neomajno (to gotovost je mogoče razložiti edinole s pomanjkanjem njegovega zanimanja zanjo) in dvoma o tem mu ni vzbudila niti velikopoteznost, s katero ga je izrazila in ki so ji manjkale vse tančice obzirnosti in previdnosti nekoga, ki je resnično zainteresiran. Kljub svoji nečimrnosti, ki bi lahko našla več laskavih razlogov za to, je njene poskuse zbliževanja povsem skromno pripisal edinole dejstvu, da od nje ni hotel ničesar, razen da ga pusti pri miru. In po njegovem mnenju je v naravi žensk, da se upirajo vsem njegovim željam.

*

Dnevi so minevali. Lipitsch je opazil, da živi v stalnem pričakovanju. In ker bi se vsak hip lahko primerilo, da bi ga zvonec poklical k vratom, je zanj postalo nemogoče, da bi se popolnoma posvetil delu – vse je moglo biti prekinjeno, vse se je moralo odvijati v oddaljenosti ene, največ dveh minut od vhodnih vrat. Dlje od njih ali globlje v misli ni smel. To je nedvomno bila nit, pa še kratka povrhu.

Karkoli je delal, okrogli modri krožnik je porogljivo strmel vanj – božje oko, nenehen spomin na nevšečnost, že minulo, in opomin na bližajočo se. Lipitsch ga je pospravil v omaro, a je čutil njegov pogled skozi les. Česa takega ni treba prenašati nikomur! Če ta … oseba ne bo kmalu prišla po krožnik, ji ga bo pač odnesel sam. Ne bo njegove hiše spremenila v čakalnico, nobene pravice nima, za koga ga pa ima?!

Vznemirjen je bil. Nasprotno pa je bila ona poosebljen mir. Na sebi je imela modro obleko, iste barve kot krožnik. Naključno ujemanje. Sicer se skozi režo priprtih vrat ni kaj dosti videlo.

“O, zdravo!”

“Dober dan. Vaš krožnik.”

“Oh, hvala lepa.”

“Če prerok ne pride h gori …” Konec je nadomestil s hladnim nasmeškom.

“Ste mislili, da bom spet prišla?”

“Po krožnik, ja.”

“Pravzaprav imam dovolj drugih krožnikov, lahko bi ga obdržali.”

“Tudi jaz imam dovolj krožnikov.”

Začela se je smejati, a smeha ni pripeljala do konca.

“Hvala, vsekakor. Znam ceniti trud gore.” Zdaj je bila ona na vrsti za hladen nasmešek. Ga zaničuje?

“To je fraza …”

“Vem.”

“Ne mislim, da ste res prerok,” se je glasno in prisiljeno zasmejal.

Ona se ni smejala. Sicer pa je pogosto utihnila, da ne bi odgnala besed in da so te še nekaj časa ostale v zraku in počasi pronicale.

“Oprostite mi, da sem vas motil. In še enkrat se vam zahvaljujem za kolač.”

“Ni za kaj. Lep dan še naprej.”

To je bilo torej opravljeno. Smejal se je zadnji, ampak ali se je smejal najslajše?

Grenak priokus se je obdržal dlje kot ponavadi.

*

Vse od otroštva je bila predstava, da se mu bodo smejali, ena najhujših, kar jih ga je preganjalo. Mislil je, da se bo kot človek razblinil v tujem smehu, kot bi ga bilo z vsakim posameznim zatuljenim ali zastokanim “Ha” za košček manj in bi potem s smehom izginil. Ker je bila spontana in nenadzorljiva, je bila ta uničevalna metoda najučinkovitejša. Lahko si bil namreč povsem prepričan, da si sam pritisnil na sprožilec, ja, prenapeto bi to lahko označili za nehoten samomor, za katerega ne bi mogli nikomur pripisati krivde.

Kdaj pa kdaj je to orožje tudi sam uporabil proti drugim. Če se že mora smehljati, se bo pa tudi smejal. Če hočejo kar vso roko, jo bo stisnil v pest. Ampak kar je prisiljeno, šteje manj, ni pravo, ni prav. Je soseda opazila, da je bil prisiljen? Sama je sicer začela s pristnim, a ga je zatrla. Kaj se ji je zdelo tako zabavno, pravzaprav? Da se je bahal, kako ima tudi sam dovolj krožnikov? Dejansko to ni nekaj, na kar si lahko ponosen. Krožnikov ima lahko vsak dovolj. Najbrž je bilo to. Ona je bila naravna in prijazna, on prisiljen in nesramen. Spet je bila v prednosti. Tisto frazo z goro bi vsekakor lahko zadržal zase. Je pa dobro zvenela, ko jo je vadil. A vidiš, novo in netestirano je slabo in se mu je treba izogniti!

In ali ni bilo za nameček malce nesramno, tisto implicirano ›Pridi sama po svoj krožnik, če ga hočeš nazaj‹? Vsekakor … Pravzaprav je bilo zelo nešarmantno, da je prinesel nazaj prazen krožnik, da ni prinesel povračilnega darila, moral bi bil prinesti krožnik s povračilnim kolačem. Zdaj mu je bilo vse jasno, vse to vendar ve, zakaj ni bolje premislil? Ja, zelo je bil zaposlen z izmišljevanjem izgovora, zakaj se ne pusti povabiti noter na kavo. Do povabila potem sploh ni prišlo, niti od daleč se mu ni približal. Le kaj si je mislila o njem, ta elegantna ženska s perfektnimi manirami … Pa je vendar vse to vedel, vedel, kaj se spodobi, samega sebe bi vsekakor opisal kot gentlemana, nasploh …

In tako je Lipitsch ugotovil, da lahko brez nadaljnjega shaja s slabim mnenjem, ki si ga je morda ustvarila o njem, ne pa z napačnim mnenjem.

*

Naslednje ure (… ali pa so bili dnevi?) so Lipitscha nenehno spremljale misli o tem, kako naj se revanšira za kolač. Izraz se mu je zdel točen, dejansko se je počutil, kot da ga žene maščevanje. Podobno kot je izraz ob preobrazbi iz samostalnika v dejanje pridobil pozitivno konotacijo, se tudi pri Lipitschu, ko je iskal primerno darilo, ni moglo opaziti njegovih nagibov in torej ničesar očitati. Skoraj ob vsakem predmetu, ki ga je videl, je preudarjal, ali ne bi bil primeren za povračilno darilo. Če to ni lepo. Ko pa je to latentno maščevalno soočanje z najrazličnejšimi predmeti še kar trajalo, je opazil, kako zelo ga ovira pri delu, in se ujezil. Nemogoče, da bi zahvala zavzela tako čezmerno velik del njegovih misli. Moralo se je nehati.

S stene je vzel metulja in ga zavil v papir za peko. Ko je šel ven, se je začel potiti. Ni bilo dobro znamenje. Živali se je bilo vendarle oprijelo preveč drugega, mrtva žival ni majhna pozornost. Se lepa trupla sploh sme občutiti kot lepa? In prav metulj je lahko nevaren: nekaj, kar je bilo narejeno za ženske oči; tako kot rože. Nedvomno preveč romantičen. Če ne makabrn, pa romantičen. Oboje je slabo. Poleg tega se mu v grščini reče “psyche”, metulju. Tega mogoče ni vedela, on pa je kot izšolan inter alia jezikoslovec vedel, da so stari Grki verjeli, da duše mrtvih letajo okrog kot metulji. Morda je celo vedela tudi to, navsezadnje je bila ženska, zagotovo se je temeljito poučila o metuljih. Mrtve duše mrtvih so kot darilo še bolj neprimerne kot mrtva telesa.

Jestvina mora biti. Nič, kar bi ostalo, nobenega spomina. Nekaj, kar takoj použiješ, izločiš in splakneš. V kuhinjski omari je kot edino podarljivo stvar našel med. Iz Spara. Vsekakor bi lahko rekla, bahaška, kot je, da gre lahko sama v Spar, dovolj denarja ima za med, pa tudi za krožnike. Torej je spraskal dol nalepko, nalepil belo in nanjo napisal ›Med‹.

“Prijatelj ga je sam naredil. Čebelar je. Ljubiteljski čebelar, hočem reči.”

“O, najlepša hvala, to je pa zelo pozorno!”

“Tudi bi se rad opravičil za zadnjič … Nisem bil čisto pravi. Veliko dela imam ta hip.”

“Kaj mislite? Opravičil za kaj?”

“Za tisto s prerokom, na primer.”

“Aja, tega vam nisem zamerila, tudi sama se nimam za preroka.”

Ni bila več hladna, smehljala se je. Ni ga povabila noter, a ni imel občutka, da bi se ga rada čim prej znebila, in občutki nikoli ne varajo, tako je to. Torej ji je povedal tudi za zanimivo in vednosti vredno dejstvo, da med nima roka trajanja, med nikoli ne postane zanič, zmeraj ostane dober, med je zmeraj dober. To je redko na tem svetu, na katerem vse mineva in propada. Med je spominek iz rajskega vrta večnega nebeškega kraljestva ali nekaj takega. Ampak to gotovo že sama ve. Ja, vedela je, in se je strinjala, da je med dober, zato od njegove trajnosti žal ne bo imela nič. Potem je bilo smeha za en dan dovolj in Lipitsch se je poslovil, dokler je bilo še vse v redu. Bila sta si bot.

Je ravnal narobe? Izvorni čebelar, pravi čebelar, četudi predstavljiv, pa vendar neviden, brezimen, nedotakljiv, nedostopen. Ta čebelar ni nikoli nameraval odplesati svojih tančic. In v medu, ki ga je delal, je bilo na tisoče čebeljih kapljic, in njegovega dela ni mogel prepoznati nihče. Lipitsch ni okradel nikogar, čisto drugače je bilo kot takrat v šoli, ko je Thomas podaril Gerdi jagodo in trdil, da je vzgojil rastlino, ki pa je obrodila eno samo jagodo, in to je podaril njej, njegov govor je bil še bolj kičast kot jagoda sama, ki je bila rdeča in srčasta kot srce, in Gerda je bila navdušena, dobila je eno in edino jagodo in jagode ljubi, je rekla izumetničeno, kot da srčkov in konj nimajo rade vse deklice, kot da ne bi bilo igraje lahko osvojiti njihovih src, če je bila zunanjost v redu, in Thomas je bil vendar čudovito lep, in Gerda je predlagala, da si jagodo razdelita, da bo Thomas vedel, kakšen okus ima njegov sadež, smel je odgrizniti prvi, potem je ona pojedla preostanek, da bi videl, kako ji njegova slina ne vzbuja odpora. Lipitsch bi bil tako ali tako besen; ampak dejstvo, da Thomas ni imel rastline in da je jagoda prišla od njegove matere in iz cenenega marketa, je sodu izbilo dno. Kar je bilo čisto razumljivo. Kljub temu Lipitsch ni požel razumevanja.

Namesto da bi se zdaj naposled dokazal kot ravnodušen in utrjen, je dopustil, da ga je pekla vest, samo zato, ker je nalepko naredil sam? V nasprotju s Thomasom je vsaj nekaj naredil sam! In prerok tudi ni izrecno zahteval, da ne smemo lagati, neznansko razširjena zmota je, da je v desetih zapovedih laž prepovedana. ‘Ne pričaj po krivem proti svojemu bližnjemu’, tako je rečeno. ‘Ne ubijaj. Ne prešuštvuj. Ne kradi. Ne pričaj po krivem proti svojemu bližnjemu.’ Prijatelja sploh ni bilo, ni pričal po krivem proti svojemu bližnjemu, samo proti sebi. To se sme, je menil Lipitsch, ki je v zakonskih luknjah Svetega pisma nenadoma našel tolažbo, kakršne v religiji sami nikoli ni.