Mala Lisa francoske pisateljice Rachel Mourier pripoveduje o vdovi Lisi Vidmar, ki se v poznih letih sama odpravi na potovanje v Pariz, da bi se soočila s svojo preteklostjo: otroštvom v Franciji v družinski klobučarski delavnici, spomini na dedka entomologa in neizrekljivo izkušnjo druge svetovne vojne. Pomoč upokojene stevardese Évelyne in njene hčerke Marion odpre prostor za nežno prepletanje treh generacij in razkritje sveta spominov, skritih bolečin in neizrečenih skrivnosti.

Mala Lisa je roman o tem, kako zgodovina oblikuje posameznika – in kako lahko tudi pozno v življenju odkrijemo novo prijateljstvo, smisel in moč, da izgovorimo, kar je bilo predolgo zamolčano.

Rachel Mourier je izredna profesorica na École pratique des hautes études v Parizu. Na več severnoameriških univerzah je poučevala francoski jezik in književnost ter tri zaporedne sezone sovodila program odličnosti na Middlebury College (ZDA). Po vrnitvi v Evropo je opravljala različne vodstvene naloge: bila je vodja mednarodnih odnosov v kabinetu francoskega ministra za izobraževanje ter strokovna sodelavka na DGESR in CNRS. Med letoma 2012 in 2016 je živela v Sloveniji, kar je pomembno zaznamovalo njeno ustvarjalno pot. Mala Lisa je njen prvi roman. V izvirniku je izšel leta 2024 pri založbi Seuil v Parizu, v slovenskem prevodu pa pri Založbi Vida.

Rachel Mourier: Mala Vida • Vrnitev (1.)

Mojim hčeram in še vsem drugim.

Ljudem, podobno kot živalim, ne smeš pokazati, da te je strah. Liso, ki to že dolgo ve, ta misel prešine med čakanjem v avli ljubljanskega letališča. Sedi ob veliki stekleni steni nekoliko stran od glavnega prehoda. Oblečena je v kostanjevo rjave hlače in bež drobno pleten puli, obuta v čevlje z debelimi podplati. Na kolenih ima svetel balonar in usnjeno torbico prav tako kostanjeve barve, na desni ob sebi majhen kovček na kolesih. Njene upadle obrazne poteze izdajajo, da jo je strah. Oči ima uprte v zaslon z najavljenimi leti.

Ko sončni žarek izriše svetlo liso na njenem desnem gležnju, pogleda dol. Pod bleščečo svileno nogavico opazi modrikasto izboklino krčne žile, ki je kot prilepljena na koščen gleženj, zaradi česar jo spreleti srh. Vzravna se na stolu, prežene podobo iz misli in znova pogleda proti zaslonu, saj se bliža njen odhod. Nekaj ljudi okoli nje vstane, pobere svoje stvari in se poda proti okencu. Lisa si odene trenč, položi torbico na vrh kovčka in stopi za njimi. Pred njo stojijo trije moški in ženska, vsi oblečeni v enako uniformo temnomodre barve, in se razposajeno pogovarjajo v francoščini.

Melodija, značilna za ta jezik, jo spomni, kaj jo čaka. Da je ne bi bilo tako strah, usmeri vso pozornost na tiste potnike, za katere se ji zdi, da vedo, kaj je treba storiti, in jih posnema: tako kot oni pokaže osebni dokument in vozovnico, pri okencu Air France položi kovček na tehtnico in se odvleče za njimi. Nato odloži stvari v plastični zaboj, ki ga položi na tekoči trak, in stopi še skozi varnostni skener. Varnostnik pograbi njeno usnjeno torbico in ji ukaže, naj mu sledi. Lisa čuti, kako ji razbija srce, vendar ostane mirna in zmore odgovoriti na vsa vprašanja. Ko se vrne iz prostora, v katerega jo je odvedel, je še bolj negotova: tako zelo se boji prihoda v Pariz, da bi najraje opustila svoj načrt. Po telefonu bi poklicala nečaka, da jo odpelje nazaj v Ciringo, naslednji dan pa bi se, tako kot vsak dan, čez hrib sprehodila do svojih panjev. Pa vendar to misel odrine in čaka, kakor vsi drugi. Ko se pred vrati za vkrcanje naredi gneča, vstane in gre za njo. Avtobus jih odpelje na letališko ploščad in odloži pred letalom, ki se ji zdi manjše od tistih, ki jih je videla na letakih potovalne agencije. Potnikov bo torej manj, kot je pričakovala, kar jo pomirja. Vsi stojijo nepremično, zbrani v gruči v svežem vetru poletnega jutra, dokler jim mladenič ne da znaka, da se lahko po stopnicah posamično vkrcajo v letalo. Starejša ženska, ki ima lase spete v figo in nosi enako temnomodro uniformo kot njen kolega, se z odločnimi koraki približa Lisi. Starka pobesi pogled.

“Potrebujete pomoč?” jo stevardesa vpraša v francoščini.

Starka ne reče ničesar, zgolj prikima. Stevardesa jo nežno prime pod roko in ji pomaga po stopnicah. Ko sta v letalu, jo pospremi še do sedeža, nato pa odhiti drugam. Zadihana in zaskrbljena Lisa znova podvomi, ali naj sploh gre na pot. A če bi se odpovedala potovanju, zanesljivo ne bi več zbrala poguma za to. Moška na sedežih za njo se pogovarjata v nemščini. Lisa jima prisluškuje, da ne bi razmišljala o tem, kako zelo jo je strah. Pri enem izmed njiju prepozna bavarski naglas, drugi je najbrž dunajski. Pogovarjata se o pogodbi, ki jo bosta poskusila skleniti v Parizu. Medtem ko se osredotoča na njun pogovor, se nekoliko sprosti. Nemščina je sicer njen drugi jezik, toda govori jo pogosteje kot materinščino, saj živi blizu avstrijske meje.

Stevardesa, ki ji je pomagala na letalo, se zdaj sprehodi ob sedežih. Ko pride do Lise, se nagne nad njo, vešče zapne njen varnostni pas in jo vpraša, ali je vse v redu. Lisa prikima, na obrazu se ji nariše celo nasmešek, čeprav bi ji bilo ljubše, da bi jo pustili pri miru: jez, ki si ga je postavila v mislih, da bi obvladala čustva, je tako krhek, da bi lahko popustil že ob vsaki malenkosti. Tega se zaveda, zato se ponovno poskusi zamotiti.

— Povej mi, Évelyne, si se pogovarjala s to staro gospo? po vzletu reče mladi stevard kolegici in gleda proti Lisi.

— Ne, samo do sedeža sem ji pomagala.

— Ni videti dobro … Želiš, da stopim do nje?

— Ne, bom jaz prevzela.

Lisa ni videla, da je prišla. Da bi ublažila slabost, ki jo je preplavila, se je zamotila s štetjem sedežev pred seboj.

— Gospa? ... Gospa! Me slišite?

— Ja, šepne Lisa.

— Je vse v redu? zanima stevardeso.

Lisa maha z desnico v višini srca.

— Bi se radi osvežili?

Stevardesa jo povabi, naj vstane. Vodi jo proti kljunu letala, za njima zagrne zaveso, nato pa jo posede na sedež, rezerviran za posadko. Izroči ji osvežilni robček in majhno vrečko.

— Tukaj boste imeli malo več zraka.

Starka ji v zahvalo pokima.

— Kako vam je ime?

— Lisa Vidmar.

— Jaz pa sem Évelyne Guénod. Povejte mi, gospa Vidmar, vas bo ob prihodu kdo čakal na letališču?

— Ne, tiho odvrne.

— Bi radi, da pokličemo letališko zdravniško službo?

— Ne, ne. Saj bo v redu.

Stevardesa nalije vodo v kozarec in ji ga pomoli.

— Prvič letim, reče Lisa.

— Vas je strah?

— Seveda.

— Saj bo minilo, ji z nasmehom reče stevardesa. Lahko mi verjamete: na to se spoznam!

— Hvala.

— Preden bomo pristali v Parizu, vas bom pospremila nazaj do sedeža. Do takrat ste lahko tukaj, če želite.

Évelyne med delom ves čas pozorno opazuje potnico. Malo pred pristankom ji pomaga nazaj na njeno mesto. Prigovarja ji z mirnim in prijaznim glasom, z enako odločno kretnjo kot prej zapne njen varnostni pas, nato pa ji lahno položi roko na ramo. Lisa se ji zahvali z očmi in začne, ne da bi pomislila na to, šteti vrste s sedeži: prešteje jih 28, kar pomeni 168 sedežev; k temu prišteje 336 naslonjal za roke in vse dodatke — mizice, zračnike, luči, naslonjala za noge — in pride do 1176. Število ji ni všeč, čisto preveč je “odprto”. Zatorej vključi še okna in vse sestavne dele straniščnih vrat, tudi kljuke in tečaje, vozičke in koleščke na njih … Toda vse je razdeljeno v pare, število, ki ga izračuna, pa deljivo z 2, 4, 6 in 8. Še vedno je vse preveč odprto. Že se loteva štetja krožnih vzorcev na preprogi, ko jo ustavi notranji glas: Besede so močnejše od števil. To ponovi trikrat, nakar zašepeta v nemščini: “Wer reitet so spät durch Nacht und Wind?/Es ist der Vater mit seinem Kind./Er hat den Knaben wohl in dem Arm./Er fasst ihn sicher, er hält ihn warm … ” (“Kdo jaha tak pozno v veter in noč?/To oče z otrokom hiti na moč./V naročju fantiča skrbnó ravna/drži ga varno, na gorkem ga ima.” — Johann Wolfgang von Goethe: Erlkönig, prevedel Oton Župančič)

— Kaj pa misliš, da ji je, stari gospe? reče stevard Évelyne.

— Ne vem. Mislim, da jo nekaj skrbi. Prvič leti, ampak mislim, da je ni strah tega.

— Prvič leti? Zanimivo, da ravno danes, s teboj. Ko sva že pri tem, kako se ti počutiš?

— Sploh ne vem, odvrne nervozno.

— Mogoče gre na obisk k sorodnikom.

— Ne verjamem. Rekla mi je, da je na letališču nihče ne bo pričakal. Kmalu se bomo začeli spuščati, doda. Lahko, prosim, napoveš?

Med počasnim pomikanjem naprej po prehodu se Évelyne nenadoma zaloti pri razmišljanju, da leti zadnjič. Brž potisne čustva na stran in preveri pri vsakem potniku, ali sledi navodilom, ki jih daje njen kolega. Ko je pri Lisi Vidmar, jo tiho vpraša, ali je z njo vse v redu.

— Vse je v redu, zašepeta starka.

— Odlično.

— Vas lahko nekaj vprašam?

— Seveda!

— Saj bom na letališču našla taksi, a ne?

— Ojej … V običajnih razmerah bi ga, danes pa težko. Stavka je.

Lisa jo gleda, kakor da je ne razume.

— Čisti kaos bo! nadaljuje Évelyne. Kam pa greste?

Starka izvleče listek iz torbice in ji ga pomoli.

“Samostan Božja previdnost, Avenija Denfert-Rochereau 57, 14. okrožje, Pariz”.

— Na letališču morate na terminalu 2 najprej do železniške postaje, potem pa na linijo RER B. Ne morete zgrešiti, izstopite na postaji Denfert-Rochereau. Srečo imate, da je povezava direktna!

— To so mi rekli, ja.

— Želite, da vam razložim, kako priti do tja?

— Bi mi lahko napisali? prosi Lisa in ji nameni nasmeh.

— Seveda!

Évelyne si težko predstavlja, kako se bo gospa sama znašla na primestni železnici. Kakšen drug dan bi jo gotovo pospremila do postaje, tokrat pa to ni mogoče. Dvomi tudi, da bi to lahko storil njen kolega: najsi so bili člani posadke še tako skrivnostni, ji je jasno, da se nekaj pripravlja. Zato ji pod navodila za pot pripiše svoje ime in številko mobilnega telefona.

— Pokličite me, če se boste izgubili. Usmerjala vas bom.

Lisa se ji nasmehne, čeprav ve, da ljubeznive stevardese ne bo poklicala. Kako naj bi jo? Saj nima mobilnega telefona.

Letalo se pripravlja na pristanek, zato jo je spet vedno bolj strah. Nervozno si masira členke na prstih, potem pa poravna prstan, ki ga nosi na desnem prstancu. Kmalu bo v Franciji: misel na tisto, zaradi česar se je podala na pot, jo vznemirja in hkrati skrbi. Letalo je že na svojem mestu, potniki se stiskajo pred izhodom. Moška, ki sta sedela za Liso, se pritožujeta, češ, rinejo vanju. Avstrijec se po tihem pošali na račun neotesanih Francozov, čemur se njegov prijatelj zasmeje. Starka počaka, da gresta mimo, tako kot preostali potniki, potem pa le vstane. V zahvalo nežno pokima posadki in se poda proti stopnicam, po katerih se, naslonjena na ograjo, zlagoma spusti. Spodaj zagleda skupino približno petnajstih ljudi, večinoma v uniformah. Obrnjeni so proti njej, vendar zrejo v nekaj za njo. Lisa pogleda nazaj in zagleda Évelyne Guénod, vidno ganjeno, z rokami na obrazu, ob njej pa stojita še pilot in kopilot. Ko se njen kolega nagne čez ograjo in da znak skupini, ta zapoje tirolski napev …

Lisa si reče, da se je Francija precej spremenila.