Naslov je namenoma provokativen. Izraz “Cigan” je žaljivka, ki jo mnogi še vedno uporabljajo za pripadnike romske skupnosti. Ljudje, ki soljudi neradi označujejo z žaljivkami, pa jih imenujejo Romi. Beseda Rom — tako kot Romi sami — izvira iz Indije in preprosto pomeni “človek”.

Morda boste ugovarjali, da gre za novodobno prebujensko izmišljotino, usmerjeno proti tradicionalnim vrednotam in pogledom na svet, v katerem ni bilo prostora za Rome, ampak samo za Cigane. Do neke mere je to res. “Cigan” je bil tradicionalen in v preteklosti prevladujoč izraz za pripadnike romske skupnosti. Del koncentracijskega taborišča Auschwitz, v katerem so 2. avgusta 1944 nacisti umorili skoraj tri tisoč internirancev — med njimi veliko žensk in otrok —, se ni imenoval Romski tabor, ampak Zigeunerlager. Na obletnico tega dogodka Romi in z njimi vsi, ki soljudi ne označujejo z žaljivkami, obeležujejo spomin na genocid nad njimi.

Pozabljeni genocid

Teh tri tisoč žrtev je samo manjši del vseh med drugo svetovno vojno pobitih Romov. Natančno število je težko določiti, a večina ocen se giblje med 300.000 in 700.000. Genocid nad Romi mnogi imenujejo tudi pozabljeni genocid, saj za razliko od drugih kategorij žrtev nacizma ni bilo veliko sistematičnega raziskovanja tega poglavja najbolj temačnega obdobja v novejši zgodovini. Spomin na romske žrtve nacizma je dolgo časa živel zgolj med Romi. V tišini, kot del ustnega izročila. Ni bilo institucij, držav in vidnih posameznikov, niti kolektivnega občutka krivde ali odgovornosti, ki bi omogočili, da genocid nad Romi — porajmos, kot mu sami rečejo — ne bi ostal samo statistična opomba v zgodovinskih poročilih.

Deklica z žalostnimi očmi 

Ena od pretresljivih osebnih zgodb iz tega obdobja je usoda deklice z žalostnimi očmi, ki na eni najbolj znanih fotografij iz časa holokavsta prestrašeno gleda skozi priprta vrata živinskega vagona na poti v koncentracijsko taborišče.

Dolgo časa je veljalo, da gre za Judinjo, dokler je ena od preživelih sopotnic ni prepoznala. V resnici je bila deklica Rominja po imenu Anna Maria Steinbach, ki so jo njeni bližnji ljubkovalno klicali Settela. Rojena je bila 23. decembra 1934 v vasi Buchten na jugu Nizozemske. Šestnajstega maja 1944 so nacisti Settelo skupaj z materjo, brati, sestrami in drugimi sorodniki aretirali in jih zaprli v zbirni tabor Westerbork, kjer je nastala znana fotografija. Tri dni pozneje, 19. maja 1944, so jih skupaj z drugimi 244 Romi in nekaj judovskimi zaporniki odpeljali na dolgo in mučno pot do taborišča smrti Auschwitz-Birkenau. Tam je Settela v oddelku B-IIe — v Zigeunerfamilienlagerju — preživela zadnje tedne svojega kratkega življenja. Med 31. julijem in 3. avgustom 1944 so jo skupaj z materjo, sorojenci, teto in nečaki odpeljali v plinsko celico.

In potem? Konec, tišina, pozaba.

40 let pozneje

Dolgoletno ignoriranje genocida nad Romi ni bilo naključno. Čeprav je bila med vojno pobita najmanj tretjina, po nekaterih ocenah celo več kot polovica predvojnega romskega prebivalstva v Evropi, pa so predsodki večinske populacije v celoti preživeli. Prva uradna priznanja in odškodnine za romske žrtve nacističnega nasilja je nemška vlada sprejela šele v 80. letih prejšnjega stoletja, šele štiri desetletja pozneje. V tem času je prevladovalo prepričanje, da so bili Romi zaradi svojega “asocialnega” obnašanja nekako soodgovorni za svojo usodo.

Temen madež na NOB v Sloveniji  

Kako globoko zakoreninjeni in polni sovraštva so bili ti predsodki — med vojno in po njej — dokazuje tudi dejstvo, da Romov niso pobijali samo nacisti. Usmrtitve romskih družin med drugo svetovno vojno s strani nekaterih lokalnih partizanskih skupin, predvsem v okolici Ljubljane, so temen madež na izročilu NOB v Sloveniji. Po znanih podatkih je šlo za dejanja, sprejeta na lokalni ravni, porojena iz osebnih predsodkov in sumničenj, brez soglasja ali ukaza vrhovnega partizanskega vodstva.

Toda dejstvo, da so bili ti dogodki po vojni zamolčani in da niti  do danes ni prišlo do uradnega priznanja in dostojnega spomina na žrtve, nekaterim politikom v Sloveniji — ki sicer ne slovijo po tolerantnem odnosu do Romov — omogoča instrumentalizacijo teh dejanj za diskreditiranje celotnega narodnoosvobodilnega boja in antifašističnega gibanja.

Edini učinkoviti odgovor na takšne manipulacije so priznanje, spoštovanje in spomin.

Nezadovoljstvo in frustracije

Zgodovinski spomin na trpljenje in diskriminacijo pripadnikov romske skupnosti v Evropi — in tudi v Sloveniji — je pomemben za razumevanje današnje situacije. Težave in napetosti, ki jih spremljamo, so poslanca Državnega zbora pripravile celo do tega, da je izjavil, naj bi se Slovenci včlanjujejo v strelska društva, da bi se lažje zaščitili pred Romi.

Upoštevanje zgodovinskega spomina ne pomeni, da pretekle krivice opravičujejo nasilna dejanja ali neprimerno vedenje posameznikov v lokalnih okoljih, kjer Romi živijo. Lahko pa pomaga razumeti, zakaj Romi težko zaupajo katerikoli oblasti.

A vendarle je dejstvo, da je sobivanje z nekaterimi romskimi družinami v določenih delih Slovenije težavno. Prebivalci imajo legitimno pravico zahtevati ureditev razmer.

Nezadovoljstvo in frustracije zaradi dolgoletne odsotnosti učinkovitih rešitev so razumljive. Toda izhod ni vzvišeno pridiganje, še manj pa stigmatizacija, kolektivna odgovornost ali državna represija. Simptomatična je nedavna izjava ministra za notranje zadeve, ki je govoril o “odgovornosti romske skupnosti”. Že prav, minister. Toda ne pozabite tudi na “odgovornost slovenske skupnosti” — oz. države — za nastalo situacijo, v kateri trpijo tako Romi kot njihovi sosedje.

Težav je veliko in jih ni mogoče rešiti čez noč. Potrebno jih je reševati drugače — in začeti je treba takoj. Kritično se ozrimo na dosedanje ukrepe in poskusimo ugotoviti, zakaj so zatajili, nato pa poiščimo nove, učinkovite in dolgoročne rešitve. Skupaj z Romi in ne proti njim. Napačno in nevarno je prepuščati zadeve lokalnim skupnostim in dopuščati, da napetosti vodijo v konflikte in nestrpnost.

Temeljna ustavna listina

Smer iskanja rešitev nakazuje 2. člen Ustave Republike Slovenije, ki pravi, da je Slovenija pravna država. To pomeni, da zakoni veljajo enako za vse. Tudi za Rome. Isti člen pa tudi pravi, da je Slovenija socialna država. In tudi to mora veljati za vse. Tudi za Rome.

Če je kdo v zadregi, kako ravnati, si lahko pomaga tudi s 3. odstavkom Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije:

“Republika Slovenija zagotavlja varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin vsem osebam na ozemlju Republike Slovenije, ne glede na njihovo narodno pripadnost, brez sleherne diskriminacije.”

To je osnova. Če bomo nadaljevali samo s pridiganjem ali grožnjami, bodo nestrpneži dobili še večji zagon, kot jim ga je dal že omenjeni lodnasti pajac iz parlamenta, ki bi težave reševal z orožjem. 

Da ne bodo na koncu Romi sami krivi za vse, kar se jim bo zgodilo. Zaradi svojega “asocialnega” obnašanja. Ne bi bilo prvič.