Obšla me je misel, ob kateri sem se zgrozil: »Morda pa obstaja možnost, da bi se strinjali. Vsi. Glede vsega. Vsaj vsega pomembnega.« Potreben bi bil spreten retorik — priznam, pomislil sem tudi nase —, ki bi »vse skupaj« ubesedil premišljeno, umerjeno, pretanjeno. In ni vrag, da strinjanje oz. soglasni »da« ne bi bil možen.
Nato pa sem pomislil: samo, da si je takšno soglasnost zamisliti. Zdi se celo, da si jo nekateri želimo! Morda celo vsi!
Danes me je pot zanesla v knjižnico Otona Župančiča, kjer sem zasledil razstavo o sicer že večkrat videnih »ciljih trajnostnega razvoja«, ki jih zasledujejo ali zasledujemo Združeni narodi. Zgoraj opisano zamaknjenje me je sicer doletelo že prej, a teh 16 ali 17 ciljev je delovalo kot nekakšna epifanija. Kot razglašenje, kot »res je!«.

Preozka človečnost

O čem govorim? Govorim o tem, da če pomislimo, kako razmišljamo o svetu in človeku in sploh o vsem, sprevidimo, da z našo racionalistično metodo pravzaprav močno ožimo nabor življenjskih stilov, ki jim odmerjamo spoštovanje in dovoljujemo oznako človečnosti.
Ker pa je biti obtožen »nečlovečnosti« nekaj, čemur se vsak človek instinktivno izogiba, grožnja poslednjega soglasja ni tako nemočna.
Govorim o univerzalizirajočem momentu zahodne sekularne etike. Govorim o tem, da z metodo razuma, kot jo »razumemo« na Zahodu, pridemo do točno določenih zaključkov o etičnih in političnih idealih. Denimo do ideala enakopravnosti, spolne enakosti, ekonomske neodvisnosti, vrednotenja znanja, izobraženosti nasploh itd..
Bistveno je, da se znamo ustaviti in reči »ne«. Te vrednote niso od boga dane — ali bolje rečeno, ne zapovedujejo vsi bogovi točno teh vrednot. In če jih ne, potem nimajo univerzalne veljave.
Huh! Zdi se mi, kot da sem pravkar preprečil uničenje kulturne raznolikosti sveta. Dober občutek, vam povem.

Ni težko!

Ni težko biti liberalec in sprejemati različnost, drugačnost in kar je še takega, če že vnaprej kot nečloveško diskvalificiraš vsakršno drugačnost, ki je resnično drugačna od liberalne, individualistično-racionalno-egalitarne vizije človeka in družbe!
Ni težko sprejemati različnosti, če vsako zavračanje spolne enakosti dojemaš kot hudičevo delo. (Dà, v sili še hudič muhe žre, beri: v sili se celo ateist sklicuje na hudiča.)
Ni težko biti toleranten, če je zavračanje izobrazbe dojeto kot barbarstvo. In ni se težko boriti proti ograjam, če je neenakost dojeta kot največje zlo.
Kaj pa kulture, kjer je asimetrija v vlogi moških in žensk ključnega pomena za to, da njihov bog — ki, BTW, ne zna plavat! — ne pade v vodo? Dobesedno? (Recimo, da v njihovi kozmogoniji bog že od začetka časov išče ravnovesje med ženskimi in moškimi principi, pod njim pa je samo brezdanji ocean.) Ker če sem prav razumel, se nekateri izmed vas zavzemate za zahrbten bogomor z utopitvijo?
Kaj pa družbe, kjer ekonomska neenakost predstavlja pomemben del simbolnega sveta? Kjer bi ekonomsko neodvisni posamezniki izgubili tisto realno odvisnost, v kateri so sami vzvišeno motrili lastno odvisnost od Boga?
Če sem spet prav razumel, nekaterim za občutek varnosti pod obnebjem medvedastega boga — recimo, da tam bog pogosto privzema podobo medveda — ni prav nič mar? Da bo le človek samostojen, četudi tesnoben do smrti?
Kaj pa tisti svetovi, v katerih vedeti preveč pomeni pasti v pragloboko brezno? Če sem prav razumel, nekaterim ni mar za zakone gravitacije, 3. Newtonov zakon (akcija/reakcija) in za posledice takšnega padca?

Simbolni svet

Naj vsak moli svojega Boga. Eni molijo boga človekovih pravic, drugi bibličnega, tretji spet kakega tretjega. Ne pravim, da lahko vsi skupaj živimo. Ker razlike obstajajo. In kdor pravi, da sicer obstajajo, ampak da so dovolj majhne, da lahko kljub vsemu živimo skupaj, pravzaprav pravi, da pomembnih razlik ni.
Dokler bo obstajalo prepričanje, da vsem ljudem pripadajo človekove pravice, bodo te pravice mnogim surovo kršene. Temeljna človekova pravica je namreč pravica do duhovnega napredovanja. Da ne rečem do slutnje Boga. To pa je mogoče dosegati zgolj znotraj simbolnih koordinat, ki so specifične od kulture do kulture. Prepričevati nekega človeka, ki se ima za neločljiv del organske celote lastnega plemena — da ima »človekove pravice« —, pomeni odvzemati mu lastno človečnost, mu odrekati njegovo lastno idejo o njegovi bogopodobnosti.
Simbolni svet smo tako ali tako že zdavnaj vrgli v koš. Važno, da smo siti, telesno varni, zdravi in ekonomsko neodvisni. Komu mar, v kakšno voljo spravljamo lokalnega boga z eksperimenti! Komu mar, če lokalni bog zaradi naših eksperimentov izreče kak za nas sila neprijeten ukaz ali pa nam zgolj odreče svoj naklonjeni pogled!
No, ko sem pomislil na pretečo bližino tistega soglasja, me je prav stisnilo pri srcu. Vedno bolj opažam, da so resničnega spoštovanja pomembnih razlik sposobni samo tisti, ki na površju delujejo oz. delujemo netolerantni.