Zgodovinar in politični analitik, kolumnist Dela in urednik revije Razpotja Luka Lisjak Gabrijelčič, ki na budimpeštanski Central European University končuje doktorat iz nacionalizmov, v Večerovem intervjuju obenem kritično in pohvalno analizira novo vlado Janeza Janše v luči ukrepov za zajezitev pandemije in odpravljanje njenih posledic ter razlaga politične nianse znotraj vladne koalicije in možnosti opozicije.

Starega psa ne moreš naučiti novih trikov

Za premiera Janeza Janšo naj bi veljalo, da je politik, ki se znajde v izrednih razmerah. Je to potrdil v prvih dveh tednih vladanja v koronakrizi?
V prvih dveh tednih je storil veliko nerodnosti, ki so me presenetile. Pričakoval sem večjo agilnost. Če pogledam nazaj, se mi zdi, da smo vsi nekoliko precenjevali njegove sposobnosti kriznega upravljanja. Pokazalo se je, da že dolga leta nima izkušenj na izvršni oblasti in da je bilo njegovih zadnjih sedem let v opoziciji zelo travmatičnih. Tako z osebnega vidika, zaradi afere Patria, kot zaradi pretresov v notranji in mednarodni politiki.
Pozna se mu tudi, da ni več mlad. Tu nočem biti žaljiv, vendar se prožnost in odzivnost, zlasti sposobnost prilgajanja novim situacijam, s starostjo manjša. Kot se reče, starega psa ne moreš naučiti novih trikov. Upam, da to ne zveni pregrobo, gre pač za splošno človeško značilnost in Janša ni izjema.
Njegov nabor odzivov na krizo kaže na to, kar je že napovedal v predvolilnem spotu pred dvema letoma, ko je na velikem ekranu gledal na prizore iz preteklosti. To ni nujno napačno, saj pomeni, da Janša, ki ga opazujemo zdaj, ni le Janša zadnjih sedem let, se pravi orbanizirani Janša, ki se je pomaknil desno od konsenza Evropske ljudske stranke. Gledamo na sintezo njegovega celotnega življenja. Na trenutke zveni kot populist, naslednji trenutek pa kot Janez Drnovšek.
Poleg tega Janša nima enakega populističnega instinkta kot kakšen Orbán ali Salvini. Posnema populistični slog, a v kritičnem trenutku je njegov prvi nagon, da se vrne v čas osamosvojitve, ki ga je definiral kot osebnost. To je verjetno razlog, da je za uradnega govorca Kriznega štaba izbral Jelka Kacina.
Tudi Kacin ni več mlad.
Točno tako. Gre za osamosvojiteljsko generacijo, ki jo pooseblja Janša. V politiko so vstopili izjemno mladi, a se zdi, da se od nje ne znajo posloviti. Tudi Kacin ima operativne sposobnosti, vseeno pa sem nad njim razočaran. Očitno ne moremo pričakovati, da bo nekdo, ki se že vrsto let poklicno ne ukvarja s politiko, kar naenkrat blestel v odnosih z javnostjo. PR je področje, v katerem prevladujejo mladi profesionalci, tu pa imamo političnega veterana, ki ima leta za upokojitev. Tu se vidi, da se je tudi v Sloveniji zasidral neki element gerontokracije, ki je sicer značilen za vse zahodne družbe.
Ni pa Janša presenetil s tem, kjer je bil vedno agilen: pri podreditvi in obvladovanju represivnega sektorja?
Drži, vlada je bila zelo hitra pri zamenjavi vodstva Policije ter Slovenske vojske in v naslednjem koraku pri odstranitvi direktorja Sove. To ima v krizni situaciji krize takojšnje in neposredne posledice. Svet za nacionalno varnost se lahko zelo hitro spremeni v echo chamber, v kateri vlada posluša nasvete ljudi, ki jih je sama postavila. S tem se izgubi smisel tega organa, kot je zamišljen v ustavi.

Pahorjevi institucionalni nastopi so neoporečni

Vemo, da se je predsednik države odpovedal statusu moralne avtoritete, kar je eden od razlogov, da so pričakovanja javnosti po njegovih mnenjih in usmeritvah v kriznem času nizka?
S tem se ne strinjam. Pahor je z velikim naskokom dobil prve volitve in je prvi predsednik republike po Kučanu, ki je ponovil mandat. To v zadnjih dveh desetletjih ni uspelo nobenemu predsedniku. Ankete pričajo, da ostaja eden najbolj priljubljenih politikov v državi.
To, da ljudje ne poslušajo njegovih mnenj, je kliše, ki ga promovirajo njegovi nasprotniki. Večina Pahorjevih kritikov se osredotoča na njegovo komunikacijo na spletnih omrežjih, kot je Instagram, ampak to pove prav toliko o njih kot o Pahorju samem. Pahor ima na spletnih omrežjih stil komunikacije, ki pač odraža njegovo osebnost. Tu je res precej frivolnosti, a njegovi institucionalni nastopi so neoporečni.
Tudi ob zamenjavi vlade je zelo jasno povedal, kaj pričakuje od premierja. Govoril je o spoštljivem načinu komuniciranja, o človekovih pravicah, spoštovanju človekovega dostojanstva. To je povedal vpričo Janše in vsakdo je razumel, na kaj meri. Če se mediji namesto k analizi njegovih uradnih govorov osredotočajo na fotografije sončenja na balkonu, je to zame bolj problem medijev.
Tudi Pahorjev institucionalni nastop glede epidemije ni prišel prepozno. Zanj se je odločil, ko so bili ukrepi že jasni. Tu mu nimam kaj očitati. Kritičen pa sem, da ne sodeluje bolj proaktivno v Svetu za nacionalno varnost in se bolj ne izpostavi pri politični koordinaciji, komuniciranju izrednih ukrepov in mediaciji med vlado in opozicijo, kot v času krize počneta denimo italijanski predsednik in celo španski kralj.

Ukrepi: pravilni, pravočasni, sorazmerni

Drži ocena, da se je vlada lotila epidemije najprej z represivnimi metodami, v nadaljevanju pa so spremenili strategijo in razpustili Krizni štab, ki niti ni imel ustrezne pravne podlage, pa tudi pri uvajanju dodatnih ukrepov so bolj previdni?
Ukrepi za zajezitev širjenja virusa so pravilni, pravočasni in sorazmerni. Gotovo smo kakšen dan po nepotrebnem zapravili, a v evropskem kontekstu smo bili med odzivnejšimi. Po drugi strani pa je bilo na ravni komunikacije in predlogov precej neprevidnih potez, ki bi se jim lahko izognili.
Katerim?
Recimo predlog, da bi SV dobila več pristojnosti ali da bi v sedanji situaciji vanjo vključevali prostovoljce. Pa glede omejitve gibanja na posamezne občine. To so ukrepi, ki so bodisi kontraproduktivni ali nesmiselni.
Podobno smo videli na ravni komunikacije. Pogosto se vidi, da Kacin ni v formi. Največja črna pika pa je bil Twitter račun Kriznega štaba, ki je v prvih dneh postal sredstvo političnega in ideološkega obračunavanja najbolj prostaškega tipa, kakršnega poznamo pri medijih v orbiti SDS. Pri tem so se zelo verjetno zgodila kazniva dejanja proti časti in dobremu imenu, o katerih bo, kot kaže, moralo odločati sodišče.

Jastrebi in aparatčiki — in kakovostni kadri

Vaša napoved, da bo SDS na nivo državnih sekretarjev imenovala ljudi iz svojega trdega ideološkega jedra, se je izkazala za točno.
Ja, to se je potrdilo. Na ministrskih mestih imamo klasične desničarske, desnosredinske ali celo sredinske politike. Celo Hojs — ki bi ga z ameriškem besednjakom lahko označili za jastreba, torej trdega desničarja — ni populist Orbánovega ali Salvinijevega tipa. Na sekretarski ravni pa smo videli imenovanja, kakršen je recimo Žan Mahnič. To je drugačen profil ljudi, gre za zagrizene aparatčike.
Vendar tudi to ne velja za vsa ministrstva. Ponekod so mesta zasedli kakovostni kadri, tudi na ministrstvih iz kvote SDS. Ekipo Helene Jaklitsch bi glede tega še zlasti pohvalil.

Brez izhodne strategije

Kar je protislovje pri Janši, kot ga poznamo, a takšne ukrepe verjetno zahteve situacija?
To zahteva situacija. Tu moram popraviti svojo začetno opazko, saj je Janša pokazal prožnost. Vendar se je treba spomniti, da je Janša svojo opozicijsko kariero začel kot ekonomski populist, šele okoli leta 2002 se je spreobrnil v ekonomski liberalizem — čeprav bolj na deklarativni ravni kot v praksi.
Zdaj se vrača na izhodišče. Helikopterski denar, ki ga napoveduje, bo gotovo popularen pri volivcih. Hkrati pa je to velik izziv za opozicijo, ki Janševe vlade ne bo mogla več kar tako enostavno kritizirati kot neoliberalne. Opozicijska kritika bo morala biti mnogo natančnejša. Opletanje z desničarsko nevarnostjo morda ne bo več zaleglo.
To bo največji izziv za Levico?
Točno tako, ampak to velja za vse opozicijske stranke. Če Janševa vlada sprejme ukrepe, kakršne je napovedala, lahko opoziciji spodnese pomembno ekonomsko temo. V tem primeru se bo politična konfrontacija usmerila zgolj na ideološka vprašanja in na kulturne boje, kjer pa nisem prepričan, da ima levica enako prednost kot pred desetimi leti. Opozicija se bo morala veliko bolj potruditi pri iskanju alternativnega programa, kar je z vidika političnega tekmovanja dobro.
Je kombinacija trdega pristopa v represivnem sektorju na eni strani, na drugi pa ljudski pristop z všečnimi protikriznimi ukrepi kombinacija, ki Janši zagotavlja mirno plovbo skozi krizne čase in naprej, morda celo do volitev?
Načeloma da, kot bi rekel Radio Erevan. Če bi ti ukrepi obveljali, bi utegnili biti precej uspešna populistična formula. Ampak v tako nestabilnem času je zelo nehvaležno napovedovati prihodnost. Ne vemo, ali bodo napovedani ukrepi izvedljivi. Bolj ko se bo kriza podaljševala, večja bodo družbena in politična trenja glede vprašanja, kako iz krize. Trenutno sta tako vlada kot opozicija brez izhodne strategije. V bistvu je nihče v Evropi nima.

Šarec, najšibkejši člen

V kriznih časih je zelo pomembno tudi, da opozicija učinkovito opravlja nadzorstveno funkcijo in brani državo pred zdrsom v avtoritarnost? Je se precej razklana opozicija sposobna poenotiti oz. jo bo poenotila kriza?
V opoziciji obstaja zavest o tem, da bodo brez koordiniranega nastopa ali vsaj pakta o nenapadanju potegnili kratko.
Mislim, da je pri tem najšibkejši člen Marjan Šarec. Zdi se, da mu opozicijska vloga nikakor ne leži. Ima žilico za monarhično upravljanje z državo. To smo videli. Nekoč sem zapisal, da je njegova ambicija postati župan Slovenije — kar mu je uspevalo, dokler mu je. V parlamentarni politiki, podobno kot Zoran Janković, pa je bos. Za zdaj se še ni znašel v opozicijski vlogi in vprašanje je, kako se bo.
Kako se znajdejo še preostale opozicijske stranke?
Za razliko od Šarca ima Alenka Bratušek izkušnje z opozicijo. Svojo politično kariero je začela kot de facto vodja parlamentarne opozicije v času druge Janševe vlade. Njena strategija bo izkoriščanje napak vlade, da bi ošibila Desusa položaj in prevzela njegovo volilno telo.
Problem SD pa je, da je to že dolgo stranka, ki se trudi samo za ohranitev obstoječih volilcev. To je reaktivna pozicija, ki ni usmerjena v širjenje. Za kaj takega bi potrebovala menjavo na vrhu. Od vseh strank je bila v zadnjih tednih prav SD najbolj nevidna.
Največ možnosti ima Levica. Odprl se bo boj za prerazporeditev stroškov krize in tu utegne Levica zaigrati generacijsko karto in se profilirati kot stranka prekarcev in malih espejev.