Pariz na vse strani je literarni hibrid Luke Novaka, ki se izmika žanrskim klasifikacijam, a ujame duha mesta: svojevrsten splet spominov in izkušenj se razteza čez pol stoletja avtorjevega odnosa s francosko prestolnico. Od desetletnega dečka na kolesu v začetku 70. let do zrelega moža s premišljenim odnosom do literature, kulinarike, arhitekture in urbane kulture ponuja oseben, a družbeno in kulturno kontekstualiziran pogled na pariško urbano tkivo, ki bralcu lahko služi tudi kot kulturni vodnik skozi mesto luči. Pariz nam predstavlja kot palimpsest, na katerem se različne časovne, kulturne in osebne plasti nalagajo ena na drugo, a nobena povsem ne izbriše prejšnje.

Luka Novak je založnik, pisec, televizijski voditelj in strokovnjak za avtorsko pravo. Rojen je bila leta 1963 v Kopru, začel hoditi v šolo v Ljubljani, nekaj osnovnošolskih let pa je preživel v Parizu. Živel je tudi v Rimu, Kölnu in Mostarju. Danes živi z družino med Ljubljano in Parizom. Njegove knjige so prevedene v več svetovnih jezikov. Knjiga Pariz na vse strani je izšla pi založbi Totaliteta.

Luka Novak: Pariz na vse strani • S fičkom do Ulice Passy

Visoki stolp je Eifflov, ploščad je Trocadéro, velika stavba, pred katero sem padel, ko sem ugriznil v karamelo in si strgal džins, pa je jugoslovanska ambasada na Bulvarju Delessert. Karamela je znamke Carambar, džins jakna je Leviʼs, pesem je od Beatlov, znamke kolesa pa se ne spomnim. Piše se leto 1972 in iz pionirčka na ljubljanskih Poljanah sem se čez zimo prelevil v pariškega šolarja v deški šoli Chernoviz v četrti Passy.

Konec julija 1971 smo namreč z družino odpotovali v Pariz, kamor je šel oče za dopisnika časopisa Delo. Šli smo s fičkom — s tistim fiatom 600, ki so se mu prednja in edina vrata odpirala v nasprotno smer vožnje, avtomobilčkom, ki je imel motor zadaj. V majhen prtljažnik spredaj smo stlačili dve ali tri potovalke, se odpravili po Streliški ulici in se z njim vozili tri dni. Zapustili smo stanovanje v desetem nadstropju ene od sivih Roških stolpnic in se odpeljali proti vročemu zahodu.

A ne le to: fičko niti ni bil naš, pač pa smo si ga sposodili od noniča iz Dekanov, ki se je moral v tistem času odreči skokom v Trst, kamor je občasno vozil jajca in meso ter v zameno dobil lire, s katerimi sem si jaz kupoval vinilke v tržaški ploščarni Ricordi. Svojo rdečo katrco in potem še rdečo škodo smo razbili, tako da druge izbire kot beli fičko ni bilo.

Takrat seveda nisem pomislil, da je bil fičko simbol italijanskega povojnega gospodarskega razcveta, ki je kljub precejšnji nepraktičnosti presegel vsa prodajna pričakovanja in je bilo treba na nov avto čakati več kot eno leto. Predvsem pa se mi še sanjalo ni, kaj pomeni gospodarski razcvet, ki ga naše plansko gospodarstvo itak ni poznalo. Je pa kragujevška Zastava Fiatove modele za Jugoslavijo izdelovala po licenci, tako da je šlo najverjetneje za zastavo 600, ki pa je bila videti za spoznanje bolj svetovljanska, saj je bila opremljena z nalepkami “PRESS” in Access, reklamo za neko tedanjo bančno storitev, ki je dajala vtis kapitalizma.

Vožnje se spominjam skozi filter močnega julijskega sonca, ki nas je slepilo ves čas, ko smo vozili proti zahodu. Fičko je počasi rinil po italijanskih cestah proti Franciji. Ker nismo bili vajeni avtocest, saj so primorsko zgradili šele leta 1972, smo šli večinoma po regionalnih cestah. Ustavljali smo se za vsak obrok, saj nam toliko pohane piške za na pot niti nona, ki je zelo rada jedla in pripravljala malice, ni mogla ocvreti. Pa tudi šanghuišev — kot se je v pesjanščini, dekanskem dialektu, reklo sendvičem — je že davno zmanjkalo.

V bližini Dijona smo naposled jedli andouillette, klobaso iz debelega čreva, ki je krepko smrdela. Ti Francozi pa res jedo marsikaj, sem si mislil in se ob klobasastem smradu veselil novega bivanja. Fičko je sopihal in na poti smo spali dvakrat, dokler nismo naposled prilezli do predmestja Pariza in nenadoma zagledali Eifflov stolp, kako reže bleščeče modro pariško nebo. Oče je ves čas vzklikal “Glej avion!”, mama pa mu je govorila, naj me ne gnjavi z avioni, saj vendarle prihajamo v Pariz. Jaz pa sem bil ves vzhičen od železnega stolpa, ki ga je bilo videti v daljavi.

Mama in oče sta bila romanista in kot študenta že večkrat prej v Parizu, sam pa sem bil tam prvič in vse mi je bilo novo. V Ljubljani sem pravkar končal prvi razred na Osnovni šoli Poljane, se naučil slovenske abecede, potem pa so me že odvlekli z dekanskih počitnic, kjer sem se veselo metal v Oblakovec, tolmun reke Rižane, v Pariz. Prispeli smo ravno na predvečer mojega rojstnega dne, kar je pomenilo, da ga bomo praznovali v hotelu, saj smo stanovanje šele začeli iskati. V sobici sem sedel na postelji in čakal, da starša prineseta torto. Dolgo ju ni bilo in nazadnje sta se pojavila z neko ploščato pito, saj torte, kot jo poznamo pri nas, tiste visoke in smetanaste kompozicije s sadjem in čokolado, tedanji pariški slaščičarji niso poznali. Danes v Parizu marsikje lahko najdeš gâteau, ki je vsaj kolikor toliko podoben klasični srednjeevropski torti, takrat pa je bila to misija nemogoče. Zadovoljiti smo se morali z jabolčno pito iz krhkega testa, tarte aux pommes, v katero je bilo razmeroma težko zapičiti osem svečk.

Toda kmalu sem zaplet s torto pozabil. Ko je očetu naposled uspelo najeti stanovanje, je na pot odrinil tudi tovornjak, ki je vozil vse naše ljubljansko pohištvo, vključno z otroško sobo z leseno mizo in posteljo iz Slovenijalesa. Ta mi takrat ni delovala preveč moderno in sem jo zato prelepil z nalepkami iz italijanskih stripov, saj sem v Dekanih redno prebiral Topoline. Očetu namreč ni uspelo najeti opremljenega bivališča, saj mu je lepo opremljeno meščansko stanovanje pri Trocadéroju speljal nekdo, ki je nepremičninskemu agentu očitno nekaj stisnil v roko. Tako da smo nazadnje dobili prazno trisobno stanovanje v četrti Passy. To je bila spokojna rezidenčna četrt sredi meščanskega 16. okrožja. Ulica Eugène-Manuel, v kateri smo se naselili, je bila tipična pariška ulica z haussmannovskimi zgradbami iz brušenega kamna, zgrajenimi okrog leta 1900, ki je povezovala ulico Passy, glavno trgovsko žilo, z Avenijo Paul Doumer — impozantno ulico z visokimi palačami med trgoma Trocadéro in La Muette.

Naš metro je bil torej Passy, to pa je filmična postaja, na kateri metro vznikne iz predora na prosto in se naposled mimo dveh belih kupol nad Ulico Alboni požene čez most Bir-Hakeim proti 15. okrožju. To je most, s katerega metro ponuja najlepši razgled na Eifflov stolp in katerega kandelabri ter oboki iz litega železa v slogu art nouveau so bili kulisa za številne filme, danes pa se pod njim slikajo tiktokerji.

V kupolasti stavbi, ki gleda na Seno, tik preden jo metro prečka, je stanovanje, v katerem stoji koncertni klavir. Vedno ga ošinem, medtem ko vlak pospešuje s postaje Passy, vendar si ga nikoli ne morem pošteno ogledati, saj ga uzreš le za hip. Turisti klavirja seveda ne opazijo, saj so preveč zaposleni s pripravo na fotografiranje Eifflovega stolpa, ki se mahoma pojavi na levi. Ta bliskoviti voajerizem je ena od številnih atrakcij, ki jih ponuja metro, če jih znaš zaznati in v njih uživati.

Kdor se ni peljal z metrojem, ni bil v Parizu

Metro je ena od mojih največjih pariških strasti in o njem sem napisal knjigo, v kateri sem osvetlil njegovo vlogo v smislu urbanega nezavednega. Poti s pariškim metrojem razumem kot govorico: postaje so besede, s prestopanji pa tvorimo stavke in s svojimi premiki izražamo urbane misli. Kot mulec sem metro prevozil podolgem in počez, podzemno strukturo sem znal na pamet in oče me je pred zemljevidom spraševal za različne poti, jaz pa sem na slepo odgovarjal. “Kako prideš do postaje Botzaris v 19. okrožju?” — “S šestko na Étoile, potem z dvojko do Stalingrada in od tam z enajstko do Botzarisa,” sem izstrelil kot pravi metrojski piflar.

In ko smo imeli obiske iz Slovenije, sem očetove kolege z veseljem vodil po Parizu, tako da sem jih soočil z dilemo: “Po ta krajši ali po ta daljši?” Seveda nihče ni razumel, zakaj bi se kdo vozil po daljši poti do Notre-Dame, pa vendar, jaz sem hotel izkoristiti vsak obisk, da bi raziskal kakšno še ne čisto znano progo, rahlo obskurno prestopanje, bizaren krak ali malo bolj opuščen tunel.

Ko sem po Parizu vodil noniča, sem se mu tako vsaj malo oddolžil za posojenega fička, ki nas je pripeljal do metroja. Ljubljanska dedek Vilko in babica Vida pa sta mi v zahvalo za strastno vodenje in razlago vseh skrivnosti podzemne logistike kupila eno mojih prvih plošč, album Sticky Fingers Rolling Stonesov, ki je ravno tedaj izšel. Da je dedek, univerzitetni profesor etnologije ter filistrski historiograf in leksikograf prekmurske ravnice, takrat prvič slišal za Rolling Stonese, je razumna domneva. Da se mu prav tako ni sanjalo, kaj je Brown Sugar, ko je ta komad odmeval iz moje sobe s pohištvom iz Slovenijalesa, medtem ko je prebiral zaprašen vodič po katakombah in zrl proti Eifflovemu stolpu, je prav tako smiselna predpostavka.

No, tudi sam sem takrat mislil, da ne gre za nič drugega kot za rjavi sladkor, čeprav tudi v kulinariki tega pojma še ni bilo. Danes, ko že dolgo vem, kaj pomeni “brown sugar”, se v Parizu sprašujem, ali naj grem s kolesom in si mimogrede ogledam obnovljeni Grand-Palais ali pa vendarle sedem na metro in zamudim ves blišč sončnega kolesarjenja ob Seni. Dilema je stalna in danes sem jo že dodobra ponotranjil ter večinoma tudi rešil, tako da grem pač s kolesom, če ravno ne zmrzuje, saj sem metrojske povezave v več kot pol stoletja, ki je minilo od moje prve selitve v Pariz, že obdelal do takih globin, da me vonj po zažgani gumi, po katerem ločiš pariški metro od večine drugih na svetu (vlaki namreč na številnih progah vozijo po gumijastih kolesih), ne privlači več do te mere, da bi se mu brezpogojno prepustil.

Sem pa vedno znova popolnoma šokiran, ko mi kakšen prijatelj ali znanec prostodušno izjavi, da se v Parizu še nikoli ni peljal z metrojem. Potem je to tako, kot da tam sploh še nisi bil, si mislim, saj si zamudil vso hitrost, ki jo je v začetku 20. stoletja razvil modernizem in opeval futurizem.

V začetku 70. let se o kolesu kot o resnem prevoznem sredstvu ni razmišljalo. Kolo je bila zgolj prostočasna igrača, s katero sem se lahko vozil le po vrtovih Trocadéroja, za vse drugo pa je bil metro. Ko je šlo za izlete v okolico, je bil tu peugeot 404 rahlo umazano bele barve (ali pa se mi je samo tako zdelo zaradi pariške sivine in nenehnega oceanskega pršca), v katerem mi je bilo zaradi močnega vzmetenja vedno slabo. Pariz še ni bil prepreden s stotinami kilometrov urejenih kolesarskih stez, po katerih bi drvela električna kolesa, skiroji in skuterji z mulci vseh starosti. Promet se je odvijal po utečenih cestah razvitega in še razmeroma obvladljivega zahodnega velemesta, žuborečega sredi gospodarskega razcveta med 50. in 70. leti, ki jih Francozi imenujejo Les Trente Glorieuses. Trideset zmagoslavnih let, ko so gospodarstva zahodnoevropskih držav doživela rast, kakršna se kasneje ni nikdar ponovila s takšno dinamiko in ki jih je na italijanskih cestah poosebljal fičko, na francoskih pa spaček in katrca.

Danes se s kolesom v Passy pripeljem z druge strani Sene, in sicer tako, da zavijem z Ulice Commerce, ki je ena glavnih žil 15. okrožja, na Bulvar Grenelle, nad katerim vozi metrojska proga 6, ena od dveh pariških nadzemnih linij. Zatem prečkam most Bir-Hakeim in se od njega po Ulici Alboni povzpnem do Trga Costa-Rica nad postajo Passy. Na videz se ni prav veliko spremenilo. Most je poln azijskih parčkov, ki so se pod oboke in svetilke prišli slikat v instagramskih pozah, trikotni vogal, ki povezuje Ulici Passy in Raynouard, pa danes gosti novodobno pražarno in espresso shop Noir. V njej sedijo minimalistično oblečene mamice milenijske ali zdaj tudi že Z-jevske generacije, ki dopoldne srebajo matcha latte in ljubeče zavezujejo kapice svojim malčkom.

Skozi okno opazujem električno kolo zelo francoske znamke Moustache (z brkatim logotipom), na katerem se svetlikajo pozicijske lučke. Skozi megličasto srebrnino, ki je tako značilna za pariško atlantsko podnebje, na drugi strani trga opazim še kakšen star neonski napis, ki spominja na 70. leta, ko je moja mati v enega od barčkov na tem trgu hodila stavit na konje. Le tiercé, ena od pariških strasti, stave, ki se sprejemajo za konjske dirke na dirkališču Longchamp v Bulonjskem gozdu, me ni nikoli ganila. Mislim, da je nekdanje vročične in preznojene popoldneve, kakršne sta opisovala Marcel Proust in Gabriele DʼAnnunzio, medtem ko sta opazovala visokorasle jezdece, v sodobni Franciji zamenjala internetna mrzlica.

Predvsem pa sem na lastni koži izkusil, kako lahko danes, namesto konjskih stav, v vsakem takem barčku, ki prodaja tobak in druge trošarinske dobrine, vplačaš tudi globo za prekršek. Vse je samo kupoprodaja blaga in storitev. V Parizu, kjer večina kolesarjev ne upošteva pravil in se ne zmeni za rdečo luč, kjer pešci hodijo čez cesto, kakor jim pač ustreza, in kjer se po kolesarskih stezah vozijo električni tovornjaki s prikolicami na pedala, se mi je zdela vožnja po bolj ali manj praznem pločniku nekaj povsem nedolžnega. A ko sem se takole peljal po levem pločniku Ulice Rennes, da bi si skrajšal pot do braserije Lipp, me je brž zagledal policaj v črnem képiju, tipični pelerini francoskega žandarja. Poklical me je k sebi in mislil sem, da me bo zgledno opremljenega, s čelado in lučmi, najbrž le opozoril. Toda ko za svoj prekršek nisem našel pravega izgovora, me je oglobil. Najbrž mi ne bi kaj dosti pomagalo, če bi se skliceval na to, da je v mestu, kjer je prečkanje pri rdeči luči stalna praksa, vožnja po pločniku najbrž tiho tolerirana. In tako sem čez nekaj tednov v baru plačal kazen, ki je prišla po pošti. Sken, kazen, sken in že si ob devetdeset evrov za nekaj, kar bi bil pred petdesetimi leti zgolj neopazen prestopek. Kaj šele, če bi s plačilom zamudil: potem bi me vožnja po pločniku stala kar tristo dvajset evrov.