Danes bom pisala o primeru Dončić. To je zame precej neobičajna tema. Ker o športu načeloma ne pišem. Kljub temu pa se mi zdi, da danes moram pisati o Luki. Ne o tem, kaj ta primer pomeni v sodobni košarki oz. v zgodovini košarke. O tem govorijo vsi. O Luki moram pisati zaradi družbene prakse oz. družbenih praks, ki so vezane na Lukovo prestavitev iz enega v drugi košarkarski klub.

Ja, govorim o prestavitvi. Ker Dončić je bil v največji tajnosti prestavljen iz enega košarkarskega kluba v drugega. Kot da bi bil stvar. Ne človek. Kot poročajo mediji, o tem ni bil niti obveščen. Niti ga o tem, ali si svoj dallaški klub sploh želi zamenjati za los-angeleškega, ni nihče nič vprašal. O njegovi zamenjavi kluba so se dogovorili vodilni obeh klubov v največji tajnosti. Sam pa pri tem ne samo ni imel besede, ampak za to sploh ni vedel.

Mediji tudi poročajo, da se je Luka vedel kot pravi profesionalec. Vkrcal se je na letalo in se odpeljal v Los Angeles, kjer se je spet kot pravi profesionalec pojavil na tiskovni konferenci s svojim slavnim, zdaj novim klubskim dresom št. 77.

Mamica in atek

Lukova mamica in atek sta seveda sodelovala. S svojimi mnenji in dobrimi željami. Mama se je na družbenih omrežjih celo podpisala kot “tvoja mami”. Kar odpira celo vrsto vprašanj.

Prvo je, kako danes starši uporabljajo in izrabljajo svoje otroke za lastno medijsko prepoznavnost in medijski uspeh. Kar je že tudi pri nas kar običajna praksa. Da o ZDA sploh ne govorimo. Druga stvar pa je dejstvo, da mama sinu zaželi vso srečo ne več osebno, ampak po družbenih omrežjih. Kar očitno dokazuje, da so te želje v resnici samo sredstvo, da se pojavi v soju sinovih žarometov. Ker če bi ji šlo za to, da mu izrazi dobre želje, bi mu to pač povedala osebno.

To velja tudi za druge, torej za njegove bližnje, ki so mu poslali dobre želje po družbenih omrežjih. Tovrstni pisci seveda želijo participirati v medijski pozornosti, namenjeni Dončiću. In jo s pisanjem takih nebuloz vsaj košček dobijo tudi zase. Drugače so namreč nepomembni. In nevidni. Nepomembni in nevidni pa očitno ne znajo in/ali nočejo biti. Kar je značilnost patoloških narcisov v sodobni kulturi narcisizma. Kot je zapisal že Lasch.

Zgovorno je tudi to, da se Dončićeva mama javno podpisuje kot “tvoja mami”. Podaljševanje infantilizma tako matere kot otroka je značilno za narcisistično socializacijo. Ne vem, kako se je ob tem počutil Luka, a celo meni je bilo neprijetno, ko sem prebrala podpis “tvoja mami”. Luka je navsezadnje odrasel moški s svojo žensko in otrokom. In kot vemo iz preteklosti, se od staršev — ko otroci odrastejo — pač pričakuje druga in drugačna starševska vloga. Ne več vloga “tvoje mami”.

Zavedanje, da je tako, je v primeru Dončić očitno odsotno. On je očitno še vedno javno mamin sinek. Pa očijev tudi. Kar je spet tako zelo značilno za kulturo narcisizma.

Popolna redukcija

Še bolj grozljiva pa je redukcija Dončića na stvar, ki jo lahko klubi med seboj zamenjajo. Ne da bi človeka, ki ga zamenjajo, sploh kaj vprašali. Ta popolna redukcija na stvar, ki je sploh ni treba upoštevati — ali natančneje: za katero nikomur niti na misel ne pride, da bi jo bilo treba upoštevati —, je strašljiva in srhljiva. Če takšna postvaritev lahko doleti človeka, kot je Luka Dončić, potem je to jasen dokaz, da v današnjem kapitalizmu ljudje sploh nis(m)o več ljudje. Ampak stvari. S katerimi lahko kapital počne, kar se mu zljubi.

Zdaj bi lahko pisala o univerzalizaciji blagovne forme. Pa o odtujitvi. Saj je že Marx razložil dejstvo, da človek v kapitalizmu postane stvar, kot sodobno odtujitev človeka od človeka in človeka od samega sebe. 

Dodatno strašljivo in srhljivo pa je, da nihče, ki je o tem poročal, tega izraza ni uporabil. Vsi so govorili, da se je Luka obnašal kot pravi profesionalec.

Kdo ali kaj je profesionalec

To torej pomeni, da je danes človek pravi profesionalec?! Profesionalec je tisti, ki tistim, ki ga plačujejo, dovoli, da ga tretirajo kot stvar. Da lahko z njim počnejo karkoli. In da se človek sam temu ne zoperstavi z vprašanjem ali z mnenjem. Kaj šele z odporom. Ali uporom. Danes je torej človek pravi profesionalec (samo), če v lastni odtujenosti funkcionira brez problemov kot stvar. Če dovoli, da njegovi delodajalci z njim počnejo, kot se jim zahoče. Da z njim ravnajo kot s cunjo.

Pravi profesionalec danes ni več človek. Pravi profesionalec je cunja. Zato smemo pričakovati, da bomo od Elona Muska ali kakšnega drugega kapitalskega mogotca kmalu slišali, da umetna inteligenca po profesionalnosti močno presega nas ljudi. Pri čemer bo seveda pozabljeno, da nas od umetne inteligence vendarle loči majhna razlika. In sicer, da je umetna inteligenca stvar in da je povsem primerno in upravičeno, da z njo ravnamo kot s stvarjo. Medtem pa ljudje nismo stvari in se zato z nami ne sme ravnati kot s stvarmi. Ali se z nami vsaj tako ne bi smelo ravnati.

Sam moraš hoteti

Vem, da tega danes skoraj nihče več ne razume. Tudi recimo profesorji sociologije in družboslovci namreč brez problema pristajajo na to, da univerza z njimi ravna kot s stvarmi. Da z njimi upravlja tako, kot pač koristi univerzi. Sami pa na to ne samo pristajajo, ampak lastno redukcijo na stvar celo opravičujejo z argumenti tipa “delam to, kar od mene zahteva delodajalec” itd.

A stvar je v resnici še hujša: pristanek na redukcijo na stvar — torej popolna odtujitev samega sebe — je predpogoj, da na univerzi sploh lahko delaš in gradiš uspešno kariero. Recimo s pomočjo habilitacij. Logika je jasna in preprosta: treba je dovoliti, da s tabo delajo, kar hočejo. Še več! Sam moraš hoteti, da s tabo to počnejo. Šele potem pride nagrada. Potem boš nagrajen. Potem boš postal profesor. Čeprav o disciplini, ki jo predavaš, v resnici nimaš pojma.

To dokazuje, da je univerza ponotranjila logiko sodobne kapitalistične odtujitve. Univerzi niti približno ne gre več za znanje. Ampak za uporabo in zlorabo posameznikov za lastne cilje. Kdor na to pristane, je nagrajen. Kdor ne, pa je kaznovan.

Primer Dončič v tem smislu nazorno kaže, kakšna je v današnjih zahodnih kapitalističnih družbah pozicija človeka v odnosu do kapitala. To ni več človeška pozicija. Ampak pozicija stvari. Stvari, ki je tiho. Stvari, ki kima. Ki dela, kar se od nje zahteva. Ki nima svoje volje. Če pa jo že ima, je ne izraža. Jo potlači. Pohodi. Skrije. Zanika. Potem je nagrajena. Lahko tudi zelo bogato nagrajena. Kot Luka.

Mislim, da bi o tej poziciji človeka v današnjih kapitalističnih družbah morali razmišljati, ko gre za primer Dončić. Tudi zato, ker se nam vsem dogaja isto, kot se dogaja Luki. Le da za bistveno manj denarja.