Magyarjeva zmaga nad Orbánom je eden od najpomembnejših političnih dogodkov leta 2026. To lahko trdimo že zdaj, čeprav še ne vemo, kaj vse nas letos še čaka. Razlogi za pomembnost tega dogodka so bili že podrobno našteti in analizirani. Zato o tem ne bom pisala. Bolj me zanima neka druga plat Magyarjeve zmage nad Orbánom. In sicer tista, ki ponuja odgovor na vprašanje, kako se je kaj takega sploh lahko zgodilo.

Začudenje nad Magyarjevim uspehom je povezano z dolgoletno, avtokratsko Orbánovo vladavino, med katero si je podredil vse ključne sektorje madžarske družbe. Z mediji vred. Zato se je zdelo skoraj nemogoče, da bi se na Madžarskem organizirala politična sila, ki bi Orbána strmoglavila. In ko se je to zgodilo, se je odprlo vprašanje: kako je kljub Orbánovi represiji in kontroli Magyar lahko zmagal na volitvah?

Kar se je moralo zgoditi

To sklepanje deluje po logiki, da več ko je kontrole in represije, manjša je možnost, da bi se lahko organizirala uspešna opozicija, ki bi zrušila oblast. Toda Magyarjeva zmaga je dokazala, da se na Madžarskem to ni zgodilo po zgoraj opisani logiki. Kar vzbuja splošno čudenje. In zanimanje, kaj se je pravzaprav zgodilo.

Odgovor na to vprašanje je odvisen od zornega kota, s katerega poskušamo nanj odgovoriti. Iz socialnoantropološkega zornega kota stvar v resnici ni presenetljiva. Niti nepričakovana. Zgodilo se je namreč to, kar se je moralo zgoditi. In zgodilo se je pričakovano. Ali povedano konkretneje: Orbánu se je zgodila antistruktura. Zgodila se mu je madžarska zgodovinsko vzpostavljena socialna in kulturna tirnica. Tako kot se to zgodi vsem avtokratom. In samodržcem. In tako kot se vedno zgodi vsakomur na oblasti. Prej ali slej.

Struktura in antistruktura

Pojem antistrukture je v razumevanje družbenih procesov in sprememb sredi 20. stoletja uvedla tako imenovana Manchesterska šola oz. njen vodja Victor Turner, ki je izpostavil eksistencialno dvojnost, razcepljenost vsake družbe. Čeprav jedro vsake družbe predstavlja struktura — torej institucionalizirani, strukturirani, neegalitarni družbeni odnosi —, pa v vsaki družbi obstaja tudi antistruktura. Neinstitucionalizirana, nediferencirana, egalitarna, neposredna in ne nujno skladna z uveljavljenimi normami.

Antistruktura se nagiba k ignoriranju odnosov, ki so del družbene strukture, ali se pojavlja zunaj njih. Obstaja v vsaki družbi. Je ključni del ne samo družbenih konfliktov, ampak tudi družbene dinamike. Antistruktura ni nekaj nepotrebnega ali celo patološkega. Nasprotno, je nujna za obstoj družbe. Zato je dovoljena in nadzorovana. Antistruktura ni grožnja družbeni strukturi. Je pa ključni dejavnik njenega spreminjanja.

Začasnost in pretvorba

Po tej logiki je torej Magyar na Madžarskem predstavljal antistrukturo Orbánovi strukturi. A ne samo to. Z zmago na volitvah je udejanjil še eno klasično značilnost antistrukture: namreč to, da je vsaka antistruktura začasna. In da se konča z vzpostavitvijo nove strukture oziroma z lastno pretvorbo v novo strukturo. Povedano drugače: neka antistruktura je prej ali slej morala premagati Orbánovo strukturo. Vsako strukturo prej ali slej premaga neka antistruktura, ki je del iste družbe kot struktura.

K temu pa je treba dodati še to, da se skozi lokalno zgodovino oblikuje značilna družbena in kulturna tirnica, ki določa logike, po katerih družbeni procesi potekajo. Del te tirnice je tisto, kar je ameriški kulturni antropolog Edward Sapir imenoval “psihološki standardi kulture”. Med te standarde sodijo tudi standardi, kaj je sprejemljivo in kaj ne. Kaj je“normalno” in kaj ne. Kaj v določeni družbi “gre skozi” in kaj ne.

Godrnjanje in upor

Kadar nekateri posamezniki in družbene prakse, institucije, procesi kršijo te zgodovinsko vzpostavljene družbene in kulturne standarde sprejemljivosti, pa drugi posamezniki to doživljajo kot neustrezno in nesprejemljivo. Zato te prakse zavračajo. V njih se rojeva odpor, ki se kaže na različne načine. Kot kritika ali godrnjanje. Kot nesodelovanje. Kot upor. Aktivni ali pasivni. Kot oblikovanje novih, alternativnih praks. Itd.

Antropologi postsocializma so opisali številne oblike zoperstavljanja postsocializmu v konkretnih družbah. Mednje sodita družbeno določena produkcija nezaupanja in nostalgija za socializmom. Orbánu se sicer ni zgodila nostalgija za socializmom, ampak prej “nostalgija” za EU. Ki na Madžarskem, tako kot v številnih drugih postsocialističnih družbah, idealizira EU. Zagotovo pa se mu je zgodila družbeno določena produkcija nezaupanja. Ki jo je Magyar znal unovčiti. In uporabiti.

Kaj je Orbána pokopalo

Da bi natančno razložili, kako je madžarska zgodovinsko vzpostavljena socialna in kulturna tirnica pokopala Orbána, bi bilo treba natančno poznati to tirnico. Sama je ne poznam. Sama poznam samo slovensko, ki jo analiziram že skoraj dve desetletji.

Zato ne vem, kateri elementi zgodovinsko vzpostavljene madžarske socialne in kulturne tirnice so Orbána pokopali, ker jih je kršil. In kateri elementi so omogočili Magyarjevo zmago. A kar se je Orbánu zgodilo, je jasno: v toliko letih na oblasti je z močjo, ki si jo je nakopičil, začel kršiti v tej tirnici uveljavljene standarde normalnosti. In te kršitve so se akumulirale. In kot v vsaki tovrstni situaciji vodile v spremembo družbene strukture.

Magyarjeva antistruktura, ki je stala na poziciji uveljavljenih standardov normalnosti, je premagala Orbánovo strukturo. In se iz antistrukture prelevila v novo strukturo. Ki pa bo — kot je za oblast pravilo — spet kopičila kršitve cele vrste normalnosti, ki so del te tirnice. Ooblikovala se bo nova antistruktura, ki bo nekoč v prihodnosti premagala Magyarja. Ga vrgla z oblasti. Tako deluje zgodovinsko vzpostavljena socialna in kulturna tirnica, ko gre za oblast in oblastnike. Praviloma in zakonito.

Kršitev egalitarnosti

Tako je tudi v Sloveniji. Kdor pride na oblast, z oblasti tudi gre. In to zato, ker oblast izvaja s kršenjem slovenske zgodovinsko vzpostavljene socialne in kulturne tirnice. Ker sem to tirnico podrobno proučevala, lahko povem, kateri so tisti njeni elementi, ki redno zrušijo slovenske oblastnike. To je kršitev egalitarnosti. To je večanje socialnih razlik. To je kršenje temeljnega človeškega dostojanstva, izraženega v reku: “Tudi jaz sem človek!”. To je uvajanje zahodnih družbenih institucij in praks, ki niso skladne s slovensko tirnico. To je kršitev načela neposredne demokracije. In še bi lahko naštevala. 

Vse to je že zdaj dovolj za zaključek, da bo naslednja desna vlada kratkega veka. Že pred svojim nastankom namreč krši številne standarde, ki so del slovenske zgodovinsko vzpostavljene socialne in kulturne tirnice. In ko se sama udejanja kot nova struktura, se hkrati z njo že oblikuje tudi nova antistruktura. Kolesarji že podmazujejo svoja kolesa. 

Kar vodi v optimističen zaključek: v primerjavi z madžarsko družbo za slovensko velja, da so oblastniki, ki kršijo zgodovinsko vzpostavljeno socialno in kulturno tirnico, kratkega veka. Na oblasti težko ostanejo že štiri leta. Daljše trajanje imajo zgolj tisti, ki svoj način dela in vladanja intuitivno uskladijo z zgodovinsko vzpostavljeno socialno in kulturno tirnico. V resnici po Drnovšku ni bilo nikogar, ki bi mu to uspelo.