Naslov je namenoma v tujem jeziku, saj hočem opozoriti na nevarnost, da bomo v bližnji prihodnosti vsi morali znati angleško. Okej, to pojasnilo ni najbolje izpadlo, ampak vseeno — pustite naslov pri miru. Vsaj Štajerci bi morali razumeti, o čem govorim.

Digitalni medijski konglomerat Politico je za najvplivnejšo politično osebnost v Evropi nedavno izbral ameriškega predsednika Donalda Trumpa. To je približno tako, kot če bi za najvplivnejšo nogometno osebnost v Ljubljani izbrali Zlatka Zahoviča. Morda je to res, boli pa vseeno.

V vsakem primeru gre za izbiro, ki pove več o Evropi kot pa o Donaldu Trumpu. Če gre res za politika, ki ima največ vpliva na dogajanje v Evropi, je to predvsem zato, ker mu evropska politika to omogoča in dovoljuje.

Zadnja submisivna samopoškodba, ki si jo je privoščila evropska odločevalska elita, je odziv oziroma neodziv na nedavno objavo nove ameriške zunanjepolitične strategije.

“Evropa umira”

Zadnja submisivna samopoškodba, ki si jo je privoščila evropska odločevalska elita, je odziv oziroma neodziv na nedavno objavo nove ameriške zunanjepolitične strategije.

V tem osupljivem uradnem dokumentu ameriške administracije Evropi grozi nevarnost “civilizacijske erozije”. “Pomembnejši izzivi, s katerimi se sooča Evropa, vključujejo delovanje Evropske unije in drugih nadnacionalnih teles, ki spodkopavajo politično svobodo in suverenost; migracijske politike, ki preoblikujejo celino in ustvarjajo napetosti; cenzuro svobode govora in zatiranje politične opozicije; strmo padajočo rodnost ter izgubo nacionalnih identitet in samozavesti.”

Po drugi strani pa dokument vendarle najde razloge za optimizem. Poudarja “naraščajoč vpliv patriotskih evropskih strank”, zato “strategija poziva k spodbujanju odpora proti trenutni usmeritvi Evrope znotraj evropskih držav”.

“Evropa umira,” kratko in jedrnato povzema dokument ameriški predsednik v intervjuju za Politico.

“Veliki brat”

Ko sem vse to prebral, sem kljub otopelosti pričakovanj glede hrbtenične drže evropske politike v odnosu do ZDA pričakoval, da bo tokrat le prišlo do ostrega odziva. Porka špinača, sem si rekel, tokrat je šlo pa res predaleč. Pa saj vendar ne morejo mirno gledati in pogoltniti, da tradicionalni zaveznik Evropsko unijo obtožuje uničevanja Evrope in odkrito napoveduje podporo tistim, ki želijo evropski mirovni in civilizacijski projekt, izgrajen kot odgovor na 2. svetovno vojno, razbiti od znotraj. Pa saj vendar ne morejo …

Pa so.

Z redkimi izjemami med vodilnimi in najvplivnejšimi politiki — recimo predsednik Sveta EU António Costa — so bile reakcije takšne, kot jih sicer zasledimo v primerih nasilja v družini: ampak kadar je trezen, me ima vseeno zelo rad.

Eno od bolj načelnih izjav sem — paradoksalno — zasledil pri vodji francoske stranke Rassemblement national Jordanu Bardellaju. Torej enem od tistih patriotskih voditeljev, ki mu ZDA ponujajo nesebično pomoč pri rušenju liberalno-demokratične Evrope. “Ne potrebujem takšnega velikega brata,” se je jasno odzval politik, ki očitno bolj skrbno spremlja in razume, kaj si o vsem tem mislijo evropski volivci.

Med etičnimi načeli in realnostjo

Kmalu po objavi strategije so ameriške oblasti napovedale možnost, da bodo potnikom v ZDA še pred prihodom pregledovali njihove objave na družbenih omrežjih. S bi lahko preprečili prihod tistim, ki ZDA ne marajo in grdo govorijo o predsedniku Trumpu.

Predstavljajte si, kaj bi se zgodilo, če bi pri kom našli vsebino, ki bi ZDA opisovala tako, kot ZDA govorijo o Evropi.

Jasno je, da živimo v kompleksnem in nevarnem svetu, v katerem morajo politični odločevalci neprestano tehtati med etičnimi načeli in realnostjo. Moralna politika je kul, vendar ne more in ne sme ignorirati življenjsko pomembnih varnostnih, ekonomskih, energetskih in drugih interesov. Problem je v tem, da je trenutna evropska politika zbegana in izgubljena tako glede zvestobe najbolj temeljnim načelom kot pri uveljavljanju najbolj osnovnih interesov. Očitno upajo, da se bo ta moreča godlja končala sama od sebe — če bomo le dovolj dolgo molčali in si zatiskali ušesa.

Ko se mu sprdne

Strategija je obsojena na neuspeh iz najmanj treh razlogov.

Prvič zato, ker ignorira psihološki profil “najvplivnejše politične osebnosti v Evropi”. Ta ljubi prilizovanje, a zaničuje prilizovalce. Koncesije, ki si jih kdo uspe priboriti s klečeplazenjem, pozlačenimi darili in medaljami, so lahko zelo kratkotrajne in preklicane takoj — ko se gospodu sprdne, da je dovolj.

Po drugi strani je dokazano, da je mogoče doseči bistveno več z načelnejšo držo kot pa z neprestanim priklanjanjem novim in novim muham ter zahtevam. Trumpu ne rečejo zaman Taco — “Trump always chickens out” —, kar bi lahko slikovito prevedli kot “Trumpa na koncu vedno stisne prpa”. Gre za vzdevek, ki si ga je Trump prislužil zato, ker popusti vsakič, ko v trgovinskih vojnah naleti na nasprotnika, ki hlač ne spusti takoj.

Ne rabimo rešilnega pasu

Drugi razlog je, da se v času pred morda odločilnimi vmesnimi volitvami v ameriški Kongres prihodnjo jesen pojavljajo znaki, da se stvari v ZDA vendarle spreminjajo. Trumpov jekleni primež, v katerem drži svojo stranko, podpora med volivci in občutek, da ga nihče ne more ustaviti pri rušenju demokratičnih institucij, so pod vedno večjim pritiskom.

Daleč od tega, da bi zagovarjal vmešavanje v ameriško notranjo politiko na podoben način, kot se ZDA vmešavajo v evropsko. O tem, kako bodo živeli, naj odločajo ameriški državljani sami. A če se imidž predsednikove absolutne moči sesuva od znotraj, ni treba metati rešilnega pasu za Evropejce z vzbujanjem vtisa, da je Trump na mednarodni sceni še vedno edini in najmočnejši gazda.

Pogledati se v ogledalo

Na koncu pa se morajo evropski politiki zavedati tudi tega, da njihova šibkost in uklanjanje ponižujoči politiki ZDA — ker tej ameriški “zunanji strategiji” res ne moremo reči drugače — vpliva na njihove lastne volivce. Evropa se sooča z doslej najtežjo eksistencialno krizo. Ali ji bo jo uspelo prebroditi in ohraniti svoj civilizacijski model na temeljih vrednot, ki jih trenutna ameriška politika odkrito ruši, je odvisno tudi od njene sposobnosti, da prepriča svoje državljane in jih mobilizira za obrambo teh vrednot.

Kar Evropa zdaj počne v odnosu do Trumpovega odkritega napada na svoje civilizacijske vrednote, ima milo rečeno nasproten učinek. Sklicevanje na zlajnano parolo, da EU iz vsake krize pride še močnejša, tokrat ne bo pomagalo. Kar ne ubija, krepi. Morda res — toda samo, dokler res ne ubije.

Kaj se bo zgodilo v ZDA, ne vemo. Prav mogoče je, da bo prišlo do sprememb. Vprašanje pa je, ali bo Evropa do takrat preživela. Ni se nam treba boriti proti svoji tradicionalni zaveznici. A če se ta obnaša tako, kot se, se moramo znati postaviti zase. Moramo najti hrbtenico in pogum. Morda ne bomo nikoli večji in nikoli močnejši, se bomo pa vsaj lahko pogledali v ogledalo. In še vedno sami odločali o svoji usodi.

Angleško pa se lahko naučimo v vsakem primeru.