Petelinje jajce, novi roman Ferija Lainščka, je drugi del trilogije o njegovem otroštvu, ki jo je leta 2020 začel s Kurjim pastirjem. Mali Fêrek je zdaj že pogosto zasanjan, razmišljujoč odraščajoči deček, ki mu nikoli ne zmanjka vprašanj. Že pri svojih letih se sprašuje o smislu življenja, o sreči. Njegova mama in oče, ki poznamo že iz prve knjige, se mu čudita in ga tudi občudujeta.

Petelinje jajce je polno posebne magije od ljudskega slovstva do vraževerja, velik vtis na malega Fêreka naredi pravljica o beli kači s kronico, ki v hišo prinese srečo in blaginjo, pa tudi sam poskrbi za novo zgodbo, ko poskuša prepričati petelina, da bi izvalil zapuščeno jajce. Pogovarja se tudi z mačkom in kokošmi, celo njegova mama se po tolažbo zateče k vili. Vse te podobe čudes so ovite v meglico skrivnostnosti, obenem pa jih liki dojemajo kot nekaj vsakdanjega in samoumevnega.

Pisatelj, pesnik, dramatik, scenarist Feri Lainšček (1959) živi in ustvarja v Murski Soboti. Njegova bibliografija obsega več kot sto knjižnih enot, med katerimi je 25 romanov, ki so večinoma prevedeni v tuje jezike. Za roman Ki jo je megla prinesla (1995) je prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 2021 pa še Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Kresnika je prejel za romana Namesto koga roža cveti (1992) in Murišo (2007). Po njegovih romanih Halgato, Mokuš, Petelinji zajtrk in Šanghaj so posneli celovečerne filme.

Čudež

Mali Fêrek je zrl v prazno in si skušal zamisliti, kako je bilo, ko še ni bilo ničesar. Pravili so, da je Bog pred tem, preden je ustvaril nebo in Zemljo, dolgo časa samo spal in sanjal. Kakšne so bile te njegove sanje in kaj vse se mu je v njih napletalo, mu ni znal povedati nihče. Mogoče Stvarnik tega tudi ni nikomur prišepnil in bo za zmeraj ostalo skrivnost. Tako kot bo verjetno ostalo skrito, zakaj se je nato na lepem predramil. Veljalo bo, da se je šele takrat vse začelo. Bog se je namreč zbudil, si pomel oči in se prvič ozrl naokoli, a tudi sam pred seboj ni videl tistega, kakor je bilo, ko še ni bilo ničesar, saj se mu je vsak pogled sproti spremenil v zvezdo. Kamorkoli je pogledal, je nastala nova zvezda. Zato je na nebu toliko zvezd, kot je na Zemlji listja in trave … 

“No!” se je namrščila mama Trejzka in mu z razprto dlanjo pomahala pred očmi. “Kaj že spet sanjaš?” je nejevoljna zategnila. “Jej, dokler je še toplo!” mu je velela, ko je končno ujela njegov predramljeni pogled. “Ni hujšega za želodec kot ohlajeni frígaš.” 

Prijel je veliko leseno žlico, premešal po krožniku, povohal prežganko, v kateri so plavale kosmine vlitega jajca, a si je ni zanesel v usta. Ta grenkoba, topla ali hladna, je bila užitna le, ko je bil želodček prazen, sicer jo je bilo treba pojesti na silo. Mama je še zmeraj trdila, da je v njej nekaj za zdravje, nekaj za moč in še nekaj, kar pomaga otrokom, da hitreje rastejo, Fêrek pa je že vedel, da so v njej le voda, moka in mast. To pa je bilo skoraj v vsaki jedi, in če bi res pomagalo, bi bil že zdavnaj brdavs. 

“Daj,” se je naposled oglasil še oče Pištek, ki je že spraznil svoj krožnik in ga obrisal z ožuljeno skorjico kruha. “Jej, jej,” je blago poprosil. “Še malo pa bo zopet nedelja,” je čez čas dodal in obmolknil. Namigniti je kajpada želel, da bodo takrat spet kaj boljšega jedli. Mogoče prekajene kosti z zeljem ali celo pečeno kuro. 

“Kaj pa manjka tej župi?” je bila Trejzka kar nekako užaljena. 

“Kaj bi ji manjkalo?” je odvrnil Pištek. “Prav nič ji ne manjka, kje pa,” jo je skušal pomiriti. “Že dolgo mi ni tako teknila …” 

Otrok je medtem že pozabil na žlico in je zopet strmel v prazno. 

V resnici pa je zrl nekam tja daleč v preteklost, kjer se je Bog še zmeraj čudil vsemu, kar je ustvaril z očmi. Potoval je od zvezde do zvezde in si zadovoljen ogledoval svojo nebeško stvaritev. Kamorkoli je šel, ni prišel nikoli do konca, zato je bil vse bolj utrujen. Ko je tako stopil tudi na Zemljo, ki jo je prav tako ustvaril s pogledom, je bil že tako izčrpan, da ni več mogel stati na nogah. Sedel je na tla, se naslonil s hrbtom na skalo in si z dlanmi otrl potno čelo. V prah je tedaj padla kaplja njegovega znoja in oživela. Iz nje je nastal prvi človek in Bog se je zopet čudil … 

“Fêrek!” je vzkliknila mama. “Pa kaj ti je?” je vznemirjena vprašala in mu z obema rokama mahala pred očmi. “Če bi jaz vedela, kaj se dogaja s tem detetom,” se je potem, ko se še zmeraj ni predramil, ozrla k očetu. “Kaj če nama je malega kdo zvörčil?” jo je spreletelo in tako prestrašilo, da je za hip otrpnila.

“Eh,” je krehnil Pištek. “Ne nori,” jo je zavrnil. “Nič mu ni,” je zagotovil in tlesknil s palcem in kazalcem nad mizo.

Deček se je zdaj zganil, ga ošinil izpod čela in zopet prijel za žlico. Končno je le srebnil ta grenki močnik, ki se je medtem že res shladil, in ga počasi žvečil. Običajno so ga morali pri jedi priganjati in mu prigovarjati, tudi če je bilo na mizi kaj bolj okusnega. Še ko je bil res lačen, ga to ni napravilo požrešnega. Mama je bila zategadelj nejevoljna, saj je pomišljala, da se ob kakem skupnem koritu ne bo znašel, temveč bo prej umrl od lakote, kot se pririnil do zalogaja. A tak strah je bil prazen, o tem je bil Fêrek prepričan. Vedel je, da ima v sebi več moči, kot se je mnogim zdelo. Tudi oče je to vedel, saj ni zmajeval nad njim in ga je pri jedi priganjal le zato, da se je mama pomirila. 

No, tokrat se ni in ni unesla in je še kar sumničila. “Te kaj boli?” je vprašala. “Imaš mogoče vročino?” je rinila vanj in mu skušala otipati čelo. 

Odmaknil se je in pustil žlico v krožniku. Zafrígana župa mu danes res ni dišala, a ga ni zaradi tega črvičilo. Kako je bilo, ko je Bog ustvarjal svet, je tuhtal, še preden so sedli za mizo. Zamišljal si je, kako so se na vseh koncih in krajih prižigale zvezde, pa kako je Stvarnik švigal med njimi in vmes cepetal od radosti, a ob tisti kapljici znoja, ki da je padla na tla in je iz nje nastal prvi človek, se mu je nekako zataknilo. Človek se ni mogel preprosto prižgati, kot so lahko zasijale zvezde. Tudi se iz ene take drobcene kapljice ni mogel izvaliti, kot so iz jajca prilezli piščanci in potem zrasli v kure … 

“Kaj pa je potem s tabo?” je vprašala mama. “Nekaj že mora biti, da si tako čuden, kot bi imel strahove,” je vrtala vanj.

“Nič mi ni,” je otrok končno spregovoril. “Le nekaj si mislim …” 

“Misliš?” se je prav zdrznila. 

“Ja,” je tiho dejal in prikimal. “Ne vem, kako je lahko Bog napravil človeka iz svojega švica …” 

“Iz švica?!” je vzkliknila. “Kako — iz švica?” je bila na mah vsa iz sebe. “Iz kakšnega vražjega švica?” je vstala, se razkoračila ob njem in terjala odgovor. “Stokrat sem ti že povedala, kako je Gospod ustvaril človeka, zmeraj ti o tem pripovedujem, ti pa še kar blodiš,” je hlastala in vihtela kazalec. “Ve se, kako je bilo, to so božje resnice, zato si takih reči ne smemo izmišljati, ker potem grešimo.” 

Fêrek se te njene vihre ni ravno ustrašil, saj je je bil že vajen, a se je kljub temu umaknil k zidu in se skušal nekako skriti za mizo. Kadar se ji je zdelo, da je kaj grešno, običajno ni popuščala. A tokrat greh niti ni bil njegov, saj si vsega tega ni izmislil. Tudi ni ničesar dodal ali spremenil, le zamišljal si je pač … 

“Pusti dete,” je posegel oče. “Raje pogrej župo, da mu ne bo obležala v trebuhu.” 

“Saj bom,” je privolila in si obrisala dlani v predpasnik. “Ampak me res skrbi,” je obenem nadaljevala. “Poln je teh blodenj,” je zavzdihnila. “Čudne reči si izmišlja …” 

“Nič si nisem izmislil,” se je uprl Fêrek. 

“Si, si,” je vztrajala. 

“Nisem, ne,” je zastokal. 

“Kje pa si to potem slišal?” 

Vprašanje je obviselo v zraku in je kar nekaj časa čakalo na odgovor. V premolku je bilo slišati šepetanje plamenov, ki so se vrtinčili v štedilniku in ohlajali v sajasti cevi, ki je bila pod stropom speljana v dimnik. Vmes se je nekje v svislih žvižgajoč oglasil tudi veter, ki je že ves dan bril po gričih in nanašal sneg v zamete. Zdelo se je, da se je hiška ob sunku kar zganila in zaječala, a bržda je bilo res, da je pokljal le mraz v tramovih in ni bilo nevarnosti, da bi jim nori zimski vetrovi odnesli streho.