Značilno za demenco je namreč, da se oseba spominja oddaljenih dogodkov, tiste novejše pa sproti pozablja. Mama včasih hoče, da ji dam jest, čeprav je jedla pred petnajstimi minutami. Drugič spet ima zabavne vložke: brez vzroka začne recimo vzklikat "Tito, Partija!" — in se zraven seveda smeji. To včasih traja ves dopoldan.

"Merkur, Merkur …"

Ko se res naveličam, ji podtaknem kakšno drugo temo: "Mama, se spomniš reklame za Merkur?" In potem začne prepevati melodijo iz aktualne reklame: "Merkur, Merkur …" Da malo zamenjamo.

Včasih vpraša za kakšnega že zdavnaj pokojnega znanca, če je še živ. Pa rečem: "Seveda, zdaj bo prišel po tebe, da te pelje v kino." — In se smejiva, ker toliko zmešana pa ni, da ne bi dojela bizarnosti izrečenega.

Na srečo je vsaj ves čas doma in tudi nima želje, da bi kam šla. Sosed je imel pred leti resen problem z babico, ki je znala odlutati, tako da so jo morali iskati s policijo in gasilci. Tega na srečo pri moji mami ni.

Če jo hočem malo zamotiti, ji rečem: "Mama, Mario je na televiziji!" Mama je velika oboževalka Maria Galuniča in se takoj usede pred TV — tudi če omenjenega ni na sporedu. Potem pač gleda kaj drugega.

Nikotin in alkohol

Ena od njenih težav je pretirano kajenje. Zanimivo je, da do svojih dvaintridesetih sploh ni kadila. Oče je kadil, odkar pomnim. Mama pa je enkrat na neki zabavi — v tako zakajenem prostoru, da bi lahko dim z nožem rezal — rekla: "Klinc, bom pa še jaz prižgala."

Če bi ji pustil na mizi cigarete, bi škatlico izpraznila v kakih štirih urah. Čeprav ima solidno penzijo, bi bilo to naneslo kar precej.

Druga težava pa je, da ima kot Belokranjka rada vino. Ko je bila še zdrava in delovno aktivna, ni nikoli pretirano posegala po alkoholu. Zdaj, ko cel dan nima kaj početi, pa bi kar pogosto kakega nagnila. Zato ji vino skrivam oz. ji ga doziram po malem. Tako kot cigarete.

To zna biti ob nedeljah nadležno, če pozabim kupiti v soboto zvečer. Na bencinski je svinjsko drago. Pa ji rečem: "Mama, danes je nedelja, bomo malo pavzirali." Včasih mi uspe, včasih ne. Če ne, grem slabe volje na pumpo, kjer liter vina stane skoraj 6€.

Ta grd z rdečimi lasmi

Težave so tudi pri zdravniku. Pregledov ima kar precej. Vedno se nekaj upira. Ne razume, zakaj je sploh morala prit, ampak je drugače duhovita in zdravnike večkrat spravi v smeh. Ravno zadnjič mi je eden rekel: "Vam pa ni dolgčas z vašo mamo, a ne, gospod."

Ko sva se ravno vračala iz bolnišnice, se je še spomnila prigode, ko je bila v porodnišnici ob mojem rojstvu. Bil sem nedonošen, zato sem moral za nekaj tednov v inkubator. Ko je mama prišla pome, ji je medicinska sestra rekla: "Gospa, vaš je …"

"Vem," jo je prekinila, "un ta grd z rdečimi lasmi je moj!" Pa se spet malo nasmejimo.
Ni kaj, vsi smo na tej ladji. Nihče se ne mlajša. Jaz sem recimo prepričan, da toliko let kot mama sploh ne bom dočakal. V bistvu se zelo dobro drži.

Bom moral nehat, ker me že kliče.

"Mama, Mario je na televiziji," se zaderem. Tako si kupim še 15 minut miru, da v miru dokončam kolumno.