Počitnic je konec, ko Alice dobi klic, da je umrla mama, zato se odpravijo domov. Toda odsotni Neil ima druge načrte. Tik pred boardingom se izgovori, da je pozabil potni list, in tako Alice in otroka zapustijo Acapulco brez njega. Neil bi naj prišel za njimi z naslednjim letalom, a se to seveda ne zgodi.

Višja sila

Nastavek Sončnega zatona (Sundown, 2021) mehiškega režiserja Michela Franca spomni na Višjo silo (Turist/Force majeure, 2014) Rubena Östlunda, v katerem mož med družinsko smuko v francoskih Alpah zataji ob preplahu, da se je sprožil plaz, in ne oziraje se na družino rešuje lastno kožo. S to razliko, da pri Neilu seveda ne gre za instinktivno reakcijo na življenjsko ogrožujočo situacijo, ampak za načrtno odločitev.

Kaj ga pri takšni odločitvi vodi — če sploh kaj — oz. zakaj je pristal v stanju popolne otopelosti, naveličanosti in malodušja, je glavno vprašanje, ki si ga zastavlja gledalec. Neil, ki deluje kot prototip Houellebecqovega junaka, je popolnoma odsoten, njegova neodzivnost na dražljaje iz okolice pa je že skoraj komična. V letovišču, kjer se v nadaljevanju zateče v nič kaj luksuzen hotel, se zaplete z lokalno žensko, ki dela v trgovini s spominki, kar pa na njegovo razpoloženje ne vpliva kaj dosti.

Atmosfero poudarjajo dolgi statični kadri. V enem od njih sedi sključen ob robu bazena in gleda na odprto morje. V drugem žuli na obali pivo, natakar pa samo zamenja vedro praznih steklenic z vedrom polnih. V tretjem plava mrtvaka. Zanimivi so predvsem prizori, ki od takšne zaspanosti odstopajo in za katere se zdi, da v pripoved ne sodijo — dajejo pa slutiti, da bo prišlo do njene zaostritve. Na plaži se denimo vsem na očeh zgodi umor. Neil komaj trzne.

Prelomi

Vsebine več kot toliko ne bom razkril, saj krene pripoved v povsem nepričakovane smeri, ob tem pa se ves čas igra s pričakovanji gledalca.

Vsake toliko namreč pride do novega razkritja ali preloma, ki naše dotakratno razumevanje situacije postavi vsaj pod vprašaj, če že ne na glavo. Film nas neprestano sili, da tisto, kar vemo — ali mislimo, da vemo —, premislimo znova. Prelom zgodbo dogradi, hkrati pa jo za seboj ruši.

To lahko sproži že ena sama informacija, ki jo lahko izvemo povsem mimogrede, recimo iz nepomembnega pogovora, kot že kmalu po uvodnem zapletu. Prelom pa je lahko tudi bolj drastičen — takšen, ki zareže v samo zgodbo in ne samo v gledalčevo dojemanje situacije. Kdor je gledal Francov prejšnji film, Novi red (New Order, 2020), bo vedel, kaj lahko pričakuje.

Eksperiment

Pri podajanju zgodbe je Sončni zaton nedvomno izviren, skorajda unikaten film, vseeno pa se zdi, da je v tem težava. Karakterna študija namreč ne seže tako globoko, kot bi lahko, če se režiser ne bi bolj kot z Neilom ukvarjal z gledalcem oz. če vsebine ne bi podvrgel scenarističnemu eksperimentiranju. Šele ob ponovnem ogledu filma, ko bi bil gledalec že v realnem času — in ne šele naknadno — opremljen z orodji za dešifriranje, bi Rothova izvrstna upodobitev Neila lahko zares prišla do izraza.

Sončni zahod je vsekakor film, ki si zasluži dvakratni ogled.