Da nadaljujem najprej o luknji na glavi. Šive so vzeli že po petih dneh ven. Izvidov sploh ne upam brat, k je kr creepy, kako mi je specialist kirurg pobiral iz lobanje ven pesek. V zdravstevem domu v Mirnu pa so mi jih ven vzeli. Pridem tja, da so me poslali iz Šempetra, pa una sestra kr neki, da morm do osebne dohtarce. Pa ne bom zdej hodila v Ljubljano. “Ja, pa ne bomo na črno ven šivov pobirali.” Ma kako na črno, ste že vsi poblesavili. Zavarovanje mam, ajde delaj. In una kr neki, dokler nisem rekla, dej, poklič ti rajš dohtarco, kaj maš ti zdej neki kle. Dohtarca pa čist flegma: “Ja, bodte kle v petek, bom jaz ven pobrala.” Ampak mi je še zaflajštrala, nej počakam še dva dni. In jaz nisem upala dat dol flajštra, ker nisem vedla, kakšno brazgotino pričakovat.

Predobr je nardil

In to pojamram pojamram na FB in me kliče ena medicinska sestra iz Šempetra, da mi pride ona dat dol flajšter. Še prov kremce je prinesla in vse. In jaz vsa v strahu, da kaj bo.

Veste, kaj je? Nč od nč. Model je tko dobr nardil, da sam kapo dol. In pol jaz vsa ponosna po Mirnu in zdej po Ljubljani: “Evo, končno mam tud jaz šive po glavi!” Pa vsi: “Sej se skor nč ne vid.” Pizda, predobr je nardil.

In še neki mi ni jasno. Kako da me ni nč bolelo? Niti ko sem pribila v kamen, niti med šivanjem, niti med pobiranjem šivov. Niti enga tableta nisem rabla vzet. Ker men je blo, ko da se ne bi pribila nikamor. Sem mela pa res srečo. En centi od zadnjega šiva je že senca.

Spet nisem zadovoljna

In pridem jaz v torek nazaj v Ljubljano. V prenovljeno stanovanje. Vse na nov, vse drugač. Nova kopalnica, nova tla, nove omare, nove police, novi radiatorji in okna.

Sam spet nisem zadovoljna. Preveč sterilno je zdej vse. Prej sem mela čisti razčefuk, zdej si pa ne upam nč dotaknit. Ne upam kuhat, ne upam nč. Sam za kuhanje me itak ne briga. Ker vmes, ko sem bla na Primorskem, se je moja mati preselila v atrij, stopnišče naprej od mene. In zdej je sam tko: “Kaj maš dans kej? Dej v tupperware, pridem sam vzet, pa bom doma jedla.” In sam spizdim po petih minutah. Nisem navajena met koga od svojih tko bliz. Sam dokler se mi ne vtikuje v kej, je lahk tam.

Predolg gobec

In vmes, ko se jaz pizdim, da je stanovanje sterilno, so drugim poplave uničile vse. Bogi folk, druzga nimam za rečt. Sej sem tud jaz v Mirnu cvikala, da se bo Vipavi kej odpeljajo, ker jo mam par metrov od sebe. Sam se ni. In pol gledaš te posnetke, kaj lahk nardi voda. Groza. Zgubit vse na hitr. Sam na naravo nimamo vpliva. Kot ne jaz na okoliš.

Ko sem prišla nazaj v Ljubljano, so mel na klopcah že celo mojo rano na glavi razčlenjeno, ko so vidli fotke, kakšna sem bla. Da sem ziher po pički dobila, ker mam predolg gobec.

No, jaz po pički še nisem dobila nikol. Sam en bivši se je hotel neki z mano prerivat, pa se je ponoč zbudil z nožem pod vratom. In sam eno bi pisnil nazaj, pa bi videl šive. Na črno.