Slovenija je med evropskimi državami precej nad povprečjem prekomernega uživanja alkohola. Po zadnjih podatkih je letna količina na prebivalca Slovenije več kot 10,4 litrov čistega alkohola na prebivalca, starejšega od petnajst let. Kultura pitja alkohola v naši državi je pač povezana s širšo kulturo in z razumevanjem prostora, v katerem se je nacionalna identiteta razvijala.
Razumljivo je tudi, da naše griče krasi trta in da ima še tako majhna hiša brajde. V Sloveniji imamo tudi vrhunske vinarje. Vse to je lepo in prav in nam godi, da se lahko pohvalimo s slovensko ponudbo.
A ta slovenska kulturna identiteta nima prav nobene zveze s svobodo in svoboščinami, ki nam pripadajo. V teh dneh veliko poslušamo o pravici do varnosti. Prav je, da ščitimo varnost vseh prebivalcev, da smo pred zakonom vsi enaki in da gojimo skupnost, v kateri ni tolerance do kriminala.
0,0
Varnost pa je tudi varnost na cesti. S toleriranjem dovoljene meje alkohola v krvi voznikov se igramo z ognjem. Po podatkih Agencije za varnost prometa v Sloveniji vsako deseto prometno nesrečo povzročijo vozniki pod vplivom alkohola.
Pomemben korak k odgovornemu ravnanju v družbi je bil narejen z uzakonitvijo 0,0 promila alkohola za mlade voznike. Videti je, da so mladi brez težav sprejeli to omejitev. Spomnim se tudi, da v mojih zgodnjih šoferskih letih nismo tako vestno uporabljali varnostnih pasov, saj neuporaba ni bila kaznovana. Prav tako priznam, da sem šele s kaznijo za uporabo mobilnega telefona v avtu preklopila izključno na prostoročno telefoniranje.
Človek je pod kožo krvav. Odgovornega ravnanja ne moremo pričakovati brez prisile — čeprav obstajajo svetle izjeme.
Dokazna vrednost
Medtem ko se na Štajerskem pripravljamo na Martinovo — na “štajersko novo leto” — je Ustavno sodišče odločilo, da je 2. odstavek 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa v neskladju z Ustavo. Ocenilo je namreč, da preizkus alkoholiziranosti z alkotestom “nima dokazne vrednosti, saj ugotovitev […] temelji na [voznikovem] strinjanju z rezultatom preizkusa”.
Predstavljamo si, kako nemočnega se počuti policist, ki je z alkotestom ugotovil, da je voznik užival alkohol, ta pa mu pozneje dokazuje, da ni dovolj usposobljen, da bi vedel, ali je rezultat pravilen.
Da, da. To so ti vozniki, ki sedejo za volan, čeprav so popili kar nekaj alkohola, potem pa se pritožujejo, da alkohola ni bilo točno toliko, kot ga kaže naprava.
Skratka, zdrava pamet je v tej odločbi Ustavnega sodišča potegnila kratko. Ne bo več veljalo, kot je veljalo doslej, da je voznikov podpis zapisnika o preizkusu z alkotestom “preprosto priznanje, da je pil alkohol in da ga je spil preveč za varno vožnjo” — kot je zapisala ustavna sodnica dr. Špelca Mežnar v (edinem) odklonilnem ločenem mnenju.
Dobrobit družbe
Odločitev Ustavnega sodišča lahko razumemo kot odločitev institucije, ki ji ni mar za dobrobit družbe. Alkohol seveda različno vpliva na našo zavest, zagotovo pa vsem zmanjšuje sposobnosti za varno vožnjo. O tem, kje je meja in kdaj je samo malo lahko malo preveč, lahko seveda debatiramo. Ampak potuha, ki jo je s takšno odločitvijo dalo Ustavno sodišče lahkomiselnim voznikom, je resno zamajalo resnost in družbeno odgovornost odločevalcev.
V tem primeru je varovanje posameznikove svobode in njegovih pravic prišlo v nasprotje z našo pravico do varnosti v prometu. Nekdo, ki je vinjen sedel za volan in povzročil nesrečo s smrtnim izidom, mu odločitev Ustavnega sodišča, češ, alkotest ni čisto natančen, ne pomeni prav veliko. Odločati o koristi posameznika je sila lahko, če slediš črki zakona. Toda ta posameznik živi (in vozi) v skupnosti in pravica skupnosti do mirnega življenja in varnega okolja — tudi varne ceste — bi morala biti nad tem. To bi bil civilizacijski korak naprej. Četudi bi to pomenilo, da velja ničelna toleranca za vse za volanom.