Odgovornost za nedavni siloviti izbruh nasilja v Franciji, ko je sedemnajstletni Nahel v Nanterru umrl pod streli policista, so nekateri politiki po Evropi — tudi v Sloveniji — pripisali ilegalnim migrantom. Kar je razumljivo. Migranti so tako ali tako krivi za vse. In ko jih enkrat ne bo več, se bosta cedila med in mleko in bomo živeli v ljubečem domorodnem sožitju na veke vekov, amen. Samo še malo več nestrpnosti in sovraštva, pa bo. Če prav razumem.

Značilnost skrajno desnega populizma je, da se ne ozira na dejstva, ampak igra na čustva. Ne rešuje problemov, ampak jih izkorišča. Ni važno, kaj je res. Važno je, kaj ljudje hočejo verjeti, da je res. Tudi junijski dogodki v Franciji niso izjema. Povod je bila Nahelova smrt, razlogov pa je bilo veliko. A med njimi ni bilo ilegalnih migrantov.

Tretja, četrta generacija

V zastrašujočem razbijanju, požiganju šol in ropanju trgovin, ki smo jim bili priča, so resda večinoma sodelovali najstniki iz predmestij, v katerih je mnogo takšnih, ki so tako kot Nahel po rodu iz bivših francoskih kolonij. Toda večinoma gre za tretjo, morda že četrto v Franciji rojeno generacijo. Njihovi predniki so v državo prišli večinoma popolnoma legalno. Francija jih je vabila, ker jih je potrebovala. Gre za francoske državljane. Francoska republika je mati — radi poudarjajo v njenih institucijah —, ki ne dela razlik med svojimi otroci. Načeloma. Ampak o tem nekoliko pozneje.

Junijski nemiri so posledica ene, a ne edine med družbenimi, socialnimi, ekonomskimi in političnimi napetostmi, s katerimi se Francija sooča in jih ne najbolj uspešno poskuša reševati že desetletja.

Pokojninska reforma

Pred junijskimi, sicer kratkimi, a zelo nasilnimi nemiri je Francija to pomlad doživljala proteste proti pokojninski reformi. Vladne ukrepe so zavrnili skoraj vsi sloji prebivalstva. Podpora protestom je v začetku leta presegla celo 70 odstotkov. Gnev nad podaljšanjem starosti za upokojitev na 63 let se zdi državljanom mnogih drugih držav, ki imajo to letvico postavljeno še višje, težko razumljiv. Britanski Guardian je zapisal, da je Francija raj, v katerem živijo ljudje, ki so prepričani, da so v peklu.

Domislica je duhovita, čeprav ne najbolj točna. Primerjave med pokojninskimi sistemi v različnih državah so komplicirane. Toda v Franciji obstaja vsaj navidezni paradoks med relativno zmernimi reformami na eni strani in ljudskim besom na drugi. Dejstvo je, da ljudje niso bili ogorčeni samo nad vsebino sprememb, ampak tudi in predvsem nad tem, kako so bile sprejete. V skrbi, da reforme v parlamentu ne bodo dobile večinske podpore, jih je Macron uvedel z dekretom. Na podlagi “razvpitega” tretjega odstavka 49. člena francoske ustave. Francoska republika je mati s pravili, ki gredo njenim otrokom pogosto na jetra.

Rumeni jopiči

Poln kufer Pariza in institucij so pred nekaj leti imeli tudi tako imenovani rumeni jopiči. Šlo je za spontan revolt, ki ga je leta 2018 sprožila odločitev, da s ciljem zaščite okolja zvišajo davke na energente. Tak ukrep seveda bolj prizadene ljudi na podeželju kot tiste, ki živijo v mestih, saj so prvi od avta ali traktorja bistveno bolj odvisni od drugih. Med rumenimi jopiči je bilo malo državljanov iz predmestij. Z njihovimi težavami se rumeni jopiči tako ali tako niso kaj dosti ukvarjali. Šlo je za upor “avtohtonega” srednjega in nižjega srednjega sloja s periferije proti Parizu. Proti prestolnici, ki je centralizirana, da bolj ne bi mogla biti. Francoska republika je mati, ki je pogosto prijaznejša do otrok, ki jih ima najbolj na očeh.

Francija ima očitno težave. Nekatere so podobne tistim, s katerimi se soočajo tudi druge države, druge pa so avtohtone godlje z izrazito francoskim pridihom. Kljub razlikam med delitvami v francoski družbi pa imajo vse tudi skupno točko — namreč napetosti v odnosu med institucijami države in različnimi skupinami državljanov.

Peta republika

Francija je že od leta 1958 tako imenovana Peta republika, ki je nastala z de Gaullovimi ustavnimi reformami. Te so predstavljale generalov odgovor na nestabilnost, značilno za povojno obdobje. V Franciji so se menjavale šibke vlade, nezmožne doseči politično soglasje za kakršnekoli reforme. Vse to je de Gaulla najbrž spominjalo na obdobje pred 2. svetovno vojno, ko je ljudsko nezadovoljstvo nad neučinkovitostjo politike v času globoke gospodarske krize ustvarilo pogoje za razmah totalitarnih idej. Ne samo v Franciji, temveč tudi drugod po Evropi. Predvsem seveda v Nemčiji.

Konec 50. let je Francijo zaznamovala tudi vojna v Alžiriji. To ni bil samo spopad med Francijo in njeno bivšo kolonijo, ampak tudi grožnja državljanske vojne. V času alžirske krize se je de Gaulle ponovno vrnil v politiko. Z idejo drugačnega, zelo centraliziranega političnega sistema, ki je velik del izvršilne oblasti prenesel na predsedniško funkcijo. Peta republika je po njegovih besedah odražala “duha nacije”. Projekt, ki je imel v takratni perspektivi svojo logiko, je danes po mojem eden od vzrokov za težave. Spet prihaja do situacij, v katerih je zaznati trenje med “duhom nacije” in voljo ljudstva.

Potomci priseljencev

Nezadovoljstvo in jeza, ki ob tem nastajata, koristita predvsem političnim skrajnežem. Zdi se, da de Gaullov odgovor na nevarnost totalitarizma pred pol stoletja danes daje vetra v jadra prav tisti politiki in idejam, ki jih je voditelj pred več kot pol stoletja poskušal ustaviti.

Percepcija arogantne in elitistične centralizirane državne oblasti, ki je spravila v bes rumene jopiče, je v velikem delu reakcija na zapuščino Pete republike. Tudi način sprejemanja nepriljubljene pokojninske reforme na podlagi dekretov je del te zgodbe.

Še posebej pa se to odraža v odnosu do etničnih in verskih manjšin, ki živijo v Franciji. To še posebej velja za potomce priseljencev, ki večinoma prihajajo iz bivših francoskih kolonij. Te manjšine v Franciji uradno ne obstajajo. Peta republika zapoveduje popolno enakopravnost vseh državljanov. Neglede na njihovo etnično poreklo ali versko prepričanje.

Gre za načeloma plemenito idejo, ki pa ima v praksi tudi mnoge negativne posledice. Uradno nepriznavanje manjšin oziroma “skupnosti” — izraz ima v kontekstu Pete republike izrazito negativen prizvok — francoski državi preprečuje, da bi pravočasno identificirala in reševala težave, ki izhajajo iz dejanske socialne neenakosti med različnimi segmenti njene populacije. Čeprav ji ni mogoče očitati, da se ne trudi, je v svojih naporih pogosto neučinkovita.

Rasna slepota

Ameriška vrhovna sodnica Sonia Sotomayor je v ločenem mnenju ob nedavni sodbi Vrhovnega sodišča ZDA, ki je odpravila pozitivno diskriminacijo glede vpisov na univerze, zapisala, da “rasna slepota v rasno neenakopravni družbi ne more pripeljati do enakopravnosti”. To v veliki meri velja tudi za Francijo. Kljub uradnemu priseganju na parole francoske revolucije in kolektivni ganjenosti nad njimi ima Francija težave z enakopravnostjo in bratstvom, to dvoje pa ima lahko posledice tudi za svobodo.

Kako daleč gredo stvari, je pred leti — med valom terorističnih napadov, ki so pretresli Francijo — opozoril Hollandov predsednik vlade, socialist Manuel Valls. Njegova izjava o “getoizaciji in apartheidu v francoskih predmestjih” je šokirala francosko javnost, a vendarle pripeljala do določene streznitve.

Francoske oblasti so od takrat v “problematične cone” investirale na milijarde evrov. Toda učinkovitost teh ukrepov je omejevala ustavno zapovedana “barvna slepota”. Če ni popisov in statistik, ki bi dali natančno sliko glede tega, kdo kje živi in kako, so ukrepi, pa naj bodo še tako dobronamerni, manj učinkoviti.

Po dostopnih podatkih je Francija glede neenakosti svojevrsten paradoks. Glede dohodkovne neenakosti je po Ginijevem koeficientu med socialno bolj pravičnimi državami v zahodnem svetu. A po statistiki, ki jo je nedavno objavil Financial Times, je dohodkovna neenakopravnost med večinskim in priseljenim prebivalstvom daleč nad tisto v ZDA — ki je tudi sama daleč od družbe, ki bi jo glede tega dajali za zgled.

Nahelova smrt

Tudi Nahelova smrt pod streli policista, neposredni vzrok za zadnje nemire, ni brez povezave s posebnostmi duha Pete republike. Kot so zapisali v britanskem Guardianu, nad konceptom policije, ki skrbi za varnost državljanov, v Franciji pogosto prevlada naloga, da državo brani pred njenimi državljani. In pri tem pogosto prihaja do nasilja. Še posebej v predmestjih. V odzivih na zadnje nemire so mnogi opozorili tudi na odločitev vlade v času predsednika Sarkozyja, da ukine tako imenovano četrtno policijo oz. “policijo v bližini”. Policiste, ki so bili stalno nameščeni v predmestnih četrtih in med katerimi so mnogi prihajali iz podobnega družbenega okolja, so zamenjale policijske enote, ki tja prihajajo samo občasno, na kontrole in intervencije. Namesto čuvarjev miru, ki so poznali sosesko in njene ljudi in pogosto delovali preventivno, so predmestja dobila do zob opremljene policiste, ki delajo red s pendreki in solzilcem.

Zadnji izbruh nasilja, ki ga nikakor ni mogoče upravičiti, je tako kot tisti prej nastal iz nezadovoljstva, ki v Franciji tli že dolgo. Med mnogimi je podkrepil prepričanje, da mora Francija narediti več za enakopravnost državljanov, saj odvračanje pogleda pod pretvezo formalne enotnosti in enakopravnosti očitno ne deluje.

Po drugi strani pa je to ponovno dalo zalet nestrpnežem in rasističnim skrajnežem. Tudi bivšemu predsedniškemu kandidatu Zemmouru. Kakšna bo Francija jutri, bo odvisno od tega, ali bodo prevladali populistični nativisti — ali pa vendarle politika in družbeni konsenz, da Francija ni v težavah zato, ker v njej živi mnogo ljudi od drugod, ampak zato, ker se je prizadevanj za njihovo integracijo in enakopravnost v preteklosti država prepogosto lotevala narobe. Morda je prišel čas, da Mati republika na široko odpre oči in poskrbi za vse svoje otroke.