Prejšnji teden je na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru potekal Slovenski slavistični kongres 2023 na temo Naslavljanje raznolikosti v jeziku in književnosti. Ker gre za kongres znanstvene discipline, s katero se ne ukvarjam, se ga nisem nameravala udeležiti. A sem bila povabljena, da se udeležim okrogle mize o letošnjem eseju na maturi. In sem se zadeve udeležila.

Moje stališče je, da učenje slovenščine v šoli — že v osnovni, kaj šele srednji — ni slovenistični problem. Ampak družbeni. Pri pouku slovenščine se učenci in dijaki ne učijo samo jezika, ampak se usposabljajo za sodelovanje v družbenih procesih. Brez znanja slovenščine je v slovenski družbi namreč težko sodelovati v teh procesih.

Slutnje

Sam dogodek je potekal kot soočenje nekaterih članov državne maturitetne komisije za slovenščino in drugih članov Državnega izpitnega centra (RIC) s poslušalstvom, ki so ga v večini tvorili profesorji slovenščine na srednjih šolah.

Ob tem je potekala tudi okrogla miza. Šlo je za nadaljevanje že znane debate, da je razpisani naslov eseja v spomladanskem roku odstopal od napovedanega. To je povzročilo nezadovoljstvo med maturanti in profesorji, ki so jih pripravljali na maturo. Postopanje RIC je bilo razumljeno kot kršenje pravil fair-playa (kar je bilo omenjeno tudi na okrogli mizi). 

A ta pričakovani potek ni tisto, kar me je na omenjeni okrogli mizi pretreslo. V resnici so bile to druge reči. Reči, ki so potrdile mojo slutnjo, da se RIC oz. državna komisija za maturo iz slovenščine v resnici ne zavedata, da je poučevanje slovenščine v šolah v resnici planiranje družbenih procesov v slovenski družbi.

Isto velja za maturo iz slovenščine: ne gre za slovenistični, pedagoški, birokratski problem. Gre za družbeni problem z daljnosežnimi družbenimi posledicami.

Načeloma točno. Načeloma.

RIC ravna tako, kot ravna vsaka birokratska združba, če ji kdo stopi na rep: trdi, da kritik nima prav, ker ne pozna birokratskih postopkov, ki potekajo v instituciji.

To je načeloma točno. Nečlani birokratskih združb praviloma ne poznamo podrobnosti birokratskih pravil in postopkov konkretne združbe. A to ne pomeni, da kljub temu nepoznavanju ne moremo analizirati družbenih učinkov birokratskih procedur kot družbenih praks. Še več. Včasih jih je mogoče razumeti natančno zato, ker se ne izgubljamo v birokratskih zapletih. Gre za vprašanje zornih kotov. Z različnih zornih kotov vedno vidiš isto stvar različno. To je pričakovano dejstvo. Za vse. Razen — očitno — za birokrate.  

To se je potrdilo tudi na okrogli mizi. Profesorji so na letošnji esej iz slovenščine gledali iz drugega zornega kota kot predstavniki RIC. Tako kot tudi predstavniki RIC gledajo drugače kot jaz.

A na okrogli mizi so predstavniki RIC te razlike razumeli kot problem. S tem v zvezi je zgovorno, da so profesorji večkrat izpostavili svojo dobronamernost. A ni kaj prida pomagalo.

Kalkulativno učenje

Da bo jasno: trdim, da so napovedana spraševanja, napovedane teme testov, napovedane teme na maturi in vse druge tovrstne oblike preverjanja znanja napačne. Spodbujajo namreč kalkulativno učenje. Tako učitelje kot učence usmerjajo od znanja k preračunavanju rezultatov. Kar je eden od razlogov, zakaj znanje v slovenskih šolah ni več niti vrednota niti cilj.

Argument profesorjev po drugi strani razumem. Ravnanje RIC ob spomladanskem eseju iz slovenščine je bilo kršenje pravila fair-playa. Namreč pravil, ki jih je določil sam RIC. To, da so se ob drugačni temi eseja od napovedane profesorji in dijaki počutili izigrane, je razumljivo.

Bilo je zanimivo opazovati, kako ta izigranost profesorje boli. Kot tudi to, da predstavniki RIC niso mogli razumeti, da je tisto, kar profesorji slovenščine želijo, samo korektno sodelovanje. Katerega del je, še posebej pri Slovencih, spoštovanje predhodnih dogovorov. In to, da RIC ceni njihove napore, da dijaki čim bolje opravijo maturo iz slovenščine.

Prava znanost

A predstavniki RIC so tudi tu zgrešili. Res je: dokazali so, da so iz mature iz slovenščine naredili znanost. Pravo znanost. Dokazali pa so tudi, da so dejanski problem mature iz slovenščine popolnoma zgrešili. Ker ta problem je v tem, da maturo pozitivno opravijo tudi dijaki, ki so v praktičnem življenju slabo funkcionalno pismeni. Ki imajo težave z branjem. S pisanjem. Z razumevanjem prebranega. Torej s temeljnimi vidiki rabe slovenskega jezika. S tistimi vidiki, ki pomembno določajo družbene prakse. In družbene procese.

Dejstvo, ali so dijaki sposobni v eseju takega ali drugačnega tipa udejanjiti to ali ono raven, na družbene procese v resnici ne vpliva. To, da so slabo funkcionalno pismeni, pa vpliva. In to zelo. Sodobna demokracija je namreč težko uresničljiva brez funkcionalne pismenosti.

Nobena Gaussova krivulja

Toda ko sem izrekla ta pomislek, sem s strani predstavnika RIC dobila naslednji odgovor: “A vi mislite, da dobri maturanti, ki maturirajo z osmico, hodijo študirat sociologijo, antropologijo, filozofijo? Ne. Ti grejo študirat medicino. Vi dobite tiste, ki maturo naredijo z dvojko. Kaj sploh hočete?”

Bila sem šokirana. Pa ne zato, ker ni res, da zdravniki dobro obvladajo slovenščino. (Poznam jih kar nekaj, ki ne znajo postavljati vejic in so tudi sicer slabo pismeni.) In ne zato, ker ni res, da tudi k nam ne pride kak odličen maturant. (Ki je nato odličen študent.)

Bila sem šokirana zato, ker mi je ta odgovor dokazal več stvari. Prvič, da na RIC vedo, da je del maturantov slabo funkcionalno pismen. Drugič, da jih to ne skrbi. Tretjič, da se jim očitno zdi dovolj, da so funkcionalno pismeni bodoči zdravniki. Četrtič, da zavestno opismenjujejo samo družbeno elito. In petič, da jim za vse ostale ni kaj prida mar.

To ni smo zavestna zloraba javnega denarja. To je tudi zavestno sodelovanje v proizvajanju neenakosti. In tega se ne da opravičiti z nobeno Gaussovo krivuljo.