Razgibani ljubezenski roman pisatelja ali pisateljice Vanje Kranjc z naslovom Evo me, tu sem — dogajanje je postavljeno v čas epidemije in zaustavljenega življenja — je bil nominiran na natečaju modra ptica 2022. Bivanje, omejeno na dom, glavno junakinjo Dušo duši. Počuti se čedalje bolj osamljeno in ujeto v zakonu z dvajset let starejšim in pokroviteljskim možem. V času, ko se vse odvija na daljavo in so prehodi med občinami onemogočeni, začne iskati bližino nekdanjih prijateljstev, stik s svojo preteklostjo in seboj … Knjiga je izšla pri Mladinski knjigi.

Vanja Kranjc: Evo me, tu sem | Marec 2020

Ni je poslušal. Trudila se je, da bi ga navdušila nad svojo zamislijo, ampak njene besede sploh niso prihajale do njega. Dovolj ga je poznala, da ji je bilo to jasno kot beli dan. Med reševanjem sudokuja je pogledoval proti njej in kimal.

“Ja.” 

“Minilo je že pet let. Štiri. In vmes so tudi Čehi sprejeli protikadilski zakon. Ne bo nama zoprno kot pred leti.”

“Mhm.”

“Sploh pa ti nisi bil že dosti dlje. Jaz sem bila nazadnje službeno. Kdaj sva šla zadnjič skupaj? Res bi rada, da greva. No, saj je vprašanje, če bo sploh mogoče. Ampak, reciva, da bo. V primeru, da bo. A ne bi bilo krasno? Eno romantično potovanje. Kot včasih.”

“Ja.”

Dobro. Praga torej tudi letos ne pride v poštev. Že tolikokrat je načela to temo. Mogoče je čas, da vrže puško v koruzo.

On bi pač šel v Brda. On tam lahko razmišlja, on tam lahko fotografira, njemu so Brda neskončno navdihujoča. 

Odpila je požirek svojega zeliščnega likerja in se vrnila h knjigi. Razmišljala je o njuni hiški v Šmartnem. Vsake počitnice prebijeta tam. Ampak res se ji ne da spet gledati popolne briške panorame in degustirati popolnega briškega vina. Raje bi šla v kako polkletno gostilno, pila pivo in zraven jedla sir in čebulo. V gneči, kjer ne slišiš svojih misli. Kaj pa, če bi šla sama v Prago?

 “Kaj pa, če bi šla jaz sama v Prago?” ji je izletelo iz ust.

Dvignil je glavo in jo končno zares pogledal.

“Sama?”

“No, kaj pa vem, mogoče bi kdo hotel z mano.”.

“Kdo?”

Duša je vdihnila, da bi odgovorila, in zastala. 

Kdo?

“Tega pa sploh ne morem rešiti, živce mi bo požrl,” je rekel Martin zatopljen v svoj vražji sudoku, ne da bi čakal na njen odgovor.

Ki ga ni bilo. Duši je skozi misli zdrvelo nekaj imen, ampak nobeno ni bilo odgovor na Martinovo vprašanje. Naenkrat jo je zadelo. Nikogar nima, ki bi šel lahko z njo na pot. Na sprehod. V kino. Na kavo. Martin je ves njen svet.

Pogledala je proti njemu. Nepremično je zrl v sudoku zvežčič pred sabo.

“Prekleto,” je zamrmral in si popravil očala.

Ko je zvečer ležala v postelji, ji ni dalo miru. Martin je že zdavnaj začel hrkati, ona pa je gledala v strop in se ni mogla pripraviti do spanja. 

Kako se je to lahko zgodilo? 

Saj je od zmeraj vedela, da nima veliko prijateljev. Ni tak tip človeka, rada je sama. In seveda z Martinom. Ampak vseeno jo je zabolelo, da se ne more spomniti prav nikogar, s komer bi lahko nekam šla, kamorkoli. Vsi njeni prijatelji so pravzaprav njuni skupni prijatelji. Njegovi prijatelji in prijateljice in njihove žene, možje, ljubice, ljubimci. Izven njunega kroga ljudi se je družila samo s sodelavkami in sodelavci, ki jim ne more reči prijateljice in prijatelji. Vsaj ne na tak način, da bi s kom od njih šla na potovanje. Še na kavo med počitnicami pravzaprav ne. Kdaj se je to zgodilo, ne da bi opazila?

Kje so vsi?

Kje je Darja? 

Darja, njena najboljša prijateljica, sošolka na srednji šoli, cimra na faksu. Vse sta si delili, tudi najmanjše in najbolj ogabne podrobnosti. In potem je spoznala Martina, z Darjo pa sta se najprej počasi in potem vedno hitreje začeli oddaljevati. Zadnjič sta se slišali nedolgo po tem, ko se je z možem in otrokoma preselila v tujino. Koliko let je že? Vsekakor njenega zadnjega otroka še ni videla, zdaj pa je zagotovo že v šoli. 

Kje je Helena? Iris? Adrijan? Kje je Jaro?

Duši so misli skakale od ene do druge prijateljice, od enega do drugega prijatelja, od enega do drugega bivšega fanta. Ni se jih nabralo kaj dosti, ne prijateljic, ne prijateljev in tudi ne fantov. Od njenega štiriindvajsetega leta naprej pa so začeli vsi izginjati. 

Mestne luči so migotale na stropu, ampak to je bilo vse, kar je ostalo od mesta. Nobenega zvoka. Ne avtov, ne mimoidočih. Ni se mogla spomniti, kdaj je nazadnje slišala letalo. Spokojna tišina. Mir, ki se ji je včasih zdel nedosegljiva popolnost, se je zdaj srhljivo zalezoval vanjo. Martinovo hrkanje jo je vrnilo v tukaj in zdaj. Pritisnila je hrbet ob njegov topli trebuh. V spanju jo je objel in jo poljubil na lase. Vse je v redu.

Ampak vseeno, kje so vsi?

Zbudila se je neprespana, predvsem pa potrta. Nelagodje, ki se je ponoči začelo naseljevati vanjo, se je razraslo. Martin je, tako kot vsako jutro, vstal pred njo in se po svojem obveznem jutranjem teku že tuširal. 

“Zadovoljen sem,” je rekel, ko jo je slišal vstopiti v kopalnico. “Desetka v petinštiridesetih minutah. Ni slabo za petinšestdesetletnega starca, a?”

“Bravo,” se je slišala reči. “To je pa res super!”

Vsako jutro doda še: “Saj nisi starec, kaj govoriš.” Temu se Martin zasmeje. In potem pripomni kaj duhovitega, kot na primer: “Moje študentke tudi pravijo tako.”

In he-he-he.

Ali: “No, lahko se na hitrico prepričava.”

In he-he-he. 

Ali: “Seveda, ko pa moram biti v formi za mlado lepotico.”

In he-he-he.

Ob misli, da bo slišala še eno njegovo jutranjo šalo, je globoko zavzdihnila. 

Ampak, kot bi rekla njena mama, navada je železna srajca.

Po malo daljšem trenutku tišine je Duša s polnimi usti zobne paste le zamomljala: “Srce, saj nisi starec.”

“Ob tvojih korpulentnih sodelavcih izgledam res kot kak mladenič.”

In he-he-he.

Prvi “korpulentni” sodelavec, ki ga je srečala v službi, je bil dr. Šešek. 

“O, Ižolana, kako si kaj?” Dr. Šešek ne samo da je korpulenten, je tudi neznosno dolgočasen. Zadnja desetletja paradira naokoli v svetlo rjavih hlačah iz rebrastega bombaža, volnenem suknjiču nedoločljivih barv in vzorcev in sivem ali rumenem polpuliju ali temno modri srajci, odvisno od letnega časa. Najhuje pri vsem pa je, da zase misli, da ima nenadkriljiv smisel za humor. Poleg tega pa se mu zdi sila zabavno, da z Dušo prihajata iz istega kraja, kar vsakič, ko se srečata na teh sivih hodnikih, omeni. In se navihano zahahlja. Duša se ob tem nasmehne in prikima. Zelo redko se zgodi, da mu kaj odgovori. Ko je bila še mlada (in neumna, kot si reče v mislih), se mu je nasmehnila in mu kaj navrgla. Ampak potem je ni izpustil iz krempljev. Še pa še je govoril, duhovičil, pametoval, dokler ni imela občutka, da je vse življenje odteklo iz nje. Zdaj se mu raje izogne in če to ni mogoče, se pač vljudno nasmehne, vljudno prikima in malo manj vljudno odhiti naprej. Dr. Šešek njenih namigov v zadnjih dvajsetih letih še ni zmogel ali hotel dešifrirati in če se le da, se pojavi izza kakega vogala in jo mori.

“Nekam čemerno izgledaš danes, a si slabo spala? Preveč seksa?” Dr. Šešek se je namuznil in se pobožal po sivi bradi.

Jezus Kristus, je pomislila Duša, a mi je res treba tega? 

“Danes ste pa hudomušni, profesor Šešek.”

“Saj veš, da morskim deklicam vidim v dno duše.” 

Temu je sledil gromek smeh. Nad svojo šaljivo domislico je bil vzhičen. Ko bi bilo to na nek normalen vsakdan, ta smeh ne bi donel po prazni fakulteti. V tem “cajtu kuge” — kot je moro, ki se je zgrnila nad ves svet, imenoval Martin —, pa je deloval ta smeh naravnost grozljivo. Duši se je zazdelo, da polni vse hodnike, da odmeva v praznih predavalnicah, da se cela stavba trese od tega smeha. Dr. Šešek, veliki humorist Filozofske fakultete.

Stran, samo stran, je spreletelo Dušo, moram stran od tu. Kaj pa če bi šla vsaj do Izole? Da stopim v morje, vsaj za hip. Ampak to se ji je zdelo čisto preveč zapleteno, občinske meje so bile zaprte, potrebovala bi nek izgovor, potrdilo, bogve kaj vse. 

In potem je že videla, kako dr. Šešek steguje svoje roke proti njej in da jo bo zdaj zdaj potrepljal po ramenu ali hrbtu ali še niže. Njegove roke vedno bližje in njegov nasmeh vedno večji. Vsakič brez izjeme isto. Tokrat se ji ni uspelo umakniti. 

“Ah, lepo dekle, saj veš, da je dr. Šešek najbolj dobrodušen, ha-ha, moški na naši fakulteti,” in njegova roka na njeni rami malo predolgo. Še malo predolgo. Bruh. Enkrat ga bo mahnila, si je govorila, odkar jo je nažgan šlatal po riti na sindikalnem žuru. Od takrat je minila že vrsta let, pa še vedno nič iz tega. Tako ali tako se je vedelo, da je dr. Šešek pač tak in da nikomur noče nič žalega in itak bo šel vsak čas v penzijo. Usločena navznoter mu je smehljaje pokimala in s torbo, tesno stisnjeno k prsim, mahoma stopila naprej. 

Do svojega kabineta ni naletela na nikogar več. Hitro je smuknila noter in zaprla za sabo. Končno na varnem. Vklopila je računalnik in se pripravila na predavanje. Stvarnost na daljavo. Lahko bi delala od doma, ampak nenehno čepenje med štirimi stenami jo je začelo daviti. Če je bilo le mogoče, je raje odšla na faks. Pa tudi z računalnikom ni najbolj vešča, Martin pa še manj. Tu pa ji računalničarji lahko pomagajo. Zazrla se je skozi okno na ulico, ki se je bleščala v soncu. In kljub temu nikjer nikogar. En avto. In potem dolgo nič. In še en. Nobenega kolesa. Nobenega pešca. Nikoli si ne bi mislila, da bi jo mir lahko motil. Vrvež po stavbi ji je šel vedno na živce, zdaj ga je pogrešala. Nenehno žuborenje njene klepetave asistentke jo je dekoncentriralo, zdaj si je želela z njo na kavo. Ampak to je bilo nemogoče. Kava tako ali tako, ampak poleg tega je večina sodelavk in sodelavcev, vsaj tistih, s katerimi se je družila, imela otroke in so morali ostajati doma. 

Moji otroci so pa moji študenti, si je govorila Duša. To je bil še en razlog v množici tistih, zaradi katerih je uživala v svojem delu. Najbolj pomembna je bila seveda njena neusahljiva ljubezen do hieroglifov, kot je temu govorila Darja. Ali je bila morda Helena?

Svoje delo ima res rada, skoraj vse v zvezi z njim. Doktorji Šeški in zoprni dlakocepci ali enako zoprni malomarneži in tone papirologije so pač nujno zlo, ampak razen tega si ne bi želela delati ničesar drugega. Če bi se le dalo spet delati normalno. Ker ta predavanja preko zooma niso nobena predavanja. Občutek ima, da se samo pretvarja, da posreduje znanje, in da preko teh ekranov do njenih študentov ne pride prav nič. Obratno je zagotovo držalo. Ponavadi jo študentje navdihujejo. (Tako kot Martina Brda.) Šele ob njih in z njimi njena misel prav zares zaživi. Seveda ji grejo tudi na živce. Njihovi izgovori, njihovo “skrivno” buljenje v telefone, sprenevedanje, vse to in še kaj. Ampak zdaj ničesar od tega ni. Ne vidi jih, kako se premikajo, kašljajo, se hihitajo, flirtajo med sabo. Ne sliši jih dihati. Glasno je zavzdihnila in vklopila zoom. Študentje so se začeli nabirati. Po sredi ceste je nekdo prav počasi v cikcaku vozil zelen bicikl z zastavico na drogu, pritrjenem na košarici. Najprej je pomislila, da je zastavica slovenska, potem se je nagnila malo naprej, da bi bolje videla, in se ji je zazdelo, da bi lahko bila tudi mavrična. S te razdalje je bilo nemogoče natančno določiti.

Na ekranu zehajoči obrazi. Dobro jutro, dobro jutro. Duša se je komaj premagovala, da ne bi tudi sama začela zehati. Misli so ji uhajale s snovi na vse mogoče konce. Gledala je te mlade ljudi, kako zdolgočaseno buljijo v kamero. Oziroma spijo za izklopljenimi kamerami. Ali igrajo igrice. Ali že kaj. Vedno je neprijetno, ampak zdaj se sploh ni mogla osredotočiti na snov, čeprav je bila njena najljubša. Njeni hieroglifi. Misel ji je preskočila na študentske dni, prvi letnik. Brucovanje. Z Darjo sta se ga tako napili, da sta obležali na klopci v nekem parku. Morda na Kongresnem trgu. Argentinskem parku? Ali sta bili že med študentskimi domovi v Rožni dolini? Ena od njiju je bruhala. Darja? Duša se ni več spomnila. Ta dogodek ji je ostal v spominu bolj po pripovedovanju. Z Darjo sta se ga večkrat spominjali, pripovedovali o tem drugim, dokler ga pripoved ni povsem izrinila iz spomina. Ostal je samo spomin na pripoved samo, pa še ta je skoraj zbledel. In zdaj se Duša ni mogla spomniti, katera od njiju je v pripovedi bruhala. Mogoče je bilo res pred njunim blokom v Rožni. Mimo je prišla gruča fantov, enako ali še bolj pijanih. Vmes je bil tudi tisti lepi iz dvojke, ki je bil všeč Darji. Potem sta bila celo nekajkrat skupaj, ampak je Darja naposled ugotovila, da mogoče pa ni ljubezen njenega življenja. Prav tako je rekla: mogoče pa ni ljubezen mojega življenja. 

Res, kje je Darja?

“Gospa profesorica? Se slišimo?”

“Joj, se opravičujem, tehnologija mi povzroča težave.”

Gospa profesorica se je za silo spravila k sebi, oddelala svoje in se po končanih obveznostih na fakulteti odpravila peš domov. Ob torkih je ponavadi pohitela, da je skuhala kosilo in sta z Martinom skupaj jedla. Edini delovni dan, ko sta se lahko za kosilo malo podružila. Njuna urnika sta bila namreč povsem neskladna. Ko je Martin predaval popoldan, je imela Duša skoraj vse obveznosti zjutraj, ko je pa Duša delala popoldan, je bil Martin zaseden zjutraj. Torek je bil njun dan. To je pomenilo, da je Duša pripravila kaj slastnega, tako da sta si privoščila malo boljšo hrano in nekaj ur drug z drugim. Zdaj je tako ali tako vse obrnjeno na glavo, ampak navado kljub temu vzdržujeta in z njo vsaj trohico normalnosti. 

Že včeraj se je odločila, kaj bo skuhala, vedno se odloči dan prej in vedno skuha nekaj, kar ima Martin rad. Mama ji je nenehno govorila, da mora za svojega moškega skrbeti, sicer bo šel drugam. Ko je pomislila na mamina priporočila za dober odnos in življenje nasploh, se je nasmehnila. Ljubezen gre skozi želodec. Napotila se je v smer tržnice, da bi kupila kak lep kos govejega mesa. Če bi pohitela, bi bila pljučna pečenka, ki jo Martin obožuje, čez dobri dve uri že na mizi.

Odpravila se je po Zoisovi do Šentjakobskega mosta in ob Ljubljanici proti tržnici. Pomlad je bila že skoraj tu. Sonce ni kazalo več dosti sramežljivosti. Božalo jo je po licih, jo bezalo na plano, ona pa ga ni niti opazila. Hitela je proti tržnici, po meso, domov, za štedilnik, hitro, hitro. Torek pač. Toda dan je bil prelep, da je ne bi prevzel. Njen korak je postajal bolj in bolj umirjen. Zagledala je drevesa ob rečni strugi, popke cvetov, reko, mladostnika, ki sta ji šla naproti. Od daleč je zaslišala pasji lajež, glasove moškega in ženske, ki sta jo prehitela. Smeh. Začutila je sonce na obrazu. 

Ko je prišla do Tromostovja in bi morala zaviti na desno, je na drugi strani opazila Nino, Martinovo hčer, z otrokoma. Nina je sedem let mlajša od Duše, njena otroka imata dvanajst in devet let. Martin ju obožuje. Duša ju je gledala, vedno ji znata izmamiti nasmeh, naj bo še tako slabovoljna. Tudi z Nino se dobro razumeta, vsaj zadnja leta. Nista se sicer zelo zbližali, ampak o Nininem ignoriranju in zlobnih pripombah izpred dveh desetletij že zdavnaj ni več sledu.

Duša je že dvignila roko, da bi jim pomahala, že jih je hotela poklicati. Potem je spustila roko in obstala. Še sama ni vedela, kaj jo je odvrnilo od tega. Običajno se razneži, ko zasliši “babi Duša”. Četudi ji gre “babi” malo v nos. Raje bi videla, da jo otroka kličeta samo Duša. Martin je vztrajal pri “babi”, zdelo se mu je ljubko in seksi. Duši se je zdelo pa bedasto, ampak ni se ji ljubilo prepirati. Poleg tega ji Martin vedno, ko otroka odideta, piha na dušo, češ da je najbolj seksi babi na svetu in da je on najsrečnejši dedi in tako dalje v večnost. Potem je tudi njo začelo zabavati. Ko so njene vrstnice rojevale, je bila ona že babi. 

Ampak ko je v tistem hipu sonce grelo njena lica in je gledala proti Nini, Juliji in Jakobu, se ji je kar naenkrat zazdelo, da niso del njenega danes. Niti oni trije, niti tržnica, niti kosilo z Martinom. Sunkoma je zavila na levo. In ko je naredila deset korakov, jih je naredila še deset. In potem je kar hodila in hodila. Stran od tržnice, mesa, doma, štedilnika. Želela je samo na sonce, na plano, na samo. 

Pa čeprav je bil torek. 

Ko je prišla na ploščad pred Moderno galerijo, se je počutila, kot bi ji odpadlo ducat let. Zakoračila je v podhod in bila z vsakim korakom lažja. Zdelo se ji je, kot bi vstopala v nek drug svet. Kot da se ne bo več vrnila. Naenkrat se je znašla v svojih sanjah izpred dvajset ali trideset let. Izgubila se je v podzemeljskem labirintu, tavala je v temi, groza jo je stiskala od zunaj in od znotraj, noč, smrad, strašljivi zvoki od vsepovsod. In potem je zagledala vrata, ki jih ni mogla odpreti. Takrat jo je temna senca prijela za roko, odprla vrata, jo porinila skoznje in za njo vrata zaprla. Znašla se je v svetlobi, vseokrog nje sama svetloba. Topla, nežna, mehka svetloba. Takrat se je zbudila. Tako je bilo zdaj, kot bi podoživljala tiste sanje od daleč nazaj. Na drugi strani podhoda pa je ni čakalo nič tako osupljivega. Samo park Tivoli, ki se je leno kopal v bleščavem soncu. 

Šla je proti gradu. Tudi Tivoli je bil opustel. V tako lepem vremenu bi navadno mrgolelo ljudi. Srečala je eno pasjo sprehajalko, dva upokojenca in enega očka z otrokoma. Mimo nje je švignil še zelen bicikl. Zazdelo se ji je, da je videla tudi zastavico, ampak ko se je ozrla, je že izginil navzdol proti podhodu in se skril za grmovjem. Radovednost jo je zanesla do prvega panoja razstave na Jakopičevem sprehajališču. Mesto s Plečnikovim podpisom. Krasno, je pomislila. Razstava Plečnikovih del na Plečnikovi promenadi. Navdušenje nad Plečnikovo arhitekturo jo je pred več kot dvema desetletjema spodbudilo, da se je po študiju na Filozofski fakulteti odločila poskusiti še na sprejemnih izpitih za arhitekturo. Ko ji je uspelo narediti sprejemce na arhitekturi, je bila prepričana, da bo postala arhitektura njeno življenje. In na nek način tudi je, saj sta se tako spoznala z Martinom. Njuna zgodba se je začela na nek jesenski dan v neki dolgočasni učilnici med študenti, ki so vsak zase vedeli, da so naslednji Plečnik. Duši, ki je imela en faks že za sabo, so se zdeli skoraj vsi nezreli in oholi. Samo en sošolec je dajal vtis, da je normalen, in ravno se je smejala njegovemu štosu, ko je v predavalnico vstopil On.