Svet, kot ga doživljamo — z digitalnim in medijskim vred — je nepredvidljiv, čudaški, kaotičen in na trenutke apokaliptičen. Mediji so svoje poslanstvo od vsega začetka utemeljevali na tem, da delajo javno dobro, da so zaščitniki demokracije in dobrobiti družbe. Načeloma lepe besede. Toda udejanjimo jih lahko samo z grobim, celo brutalnim iskanjem resnice.

Politiki so se odgovorom vedno izmikali. Vedno so iskali priložnosti, da povedo svoje. To se v zgodovini ni spremenilo, ne Sloveniji ne kje drugje. Spremenilo se je kvečjemu to, da so politiki komunikacijsko vedno bolj spretni. Zavedajo se pomena prijaznosti. Pa tudi priložnosti, da zamolčijo del resnice. In v tem je vloga medijev, novinarjev. Da garajo za resnico, za dejstva. To je še težje kot v preteklosti. V poplavi informacij in podatkov je pridobivanje resnice mukotrpen proces. In v tem procesu ni ne prijateljev ne sovražnikov.

“Ne prijateljujem s politiki.”

Tudi zato je v iskanju resnice težko ali celo nemogoče prijateljevati s politiki. Prijateljska čustva je nemogoče dati na stran, če kot novinar iščeš resnico. Dolgoletni novinar BBC in Channel 4 Krishnan Guru-Murthy je precej samozavestno dejal: “Ne hodim na kosila z njimi. Ne prijateljujem s politiki.”

Taka drža je ključna. Toda resnici na ljubo je v majhni državi, kakršna je Slovenija. samo ideal. Ne vem, ali je razlog geografska in demografska majhnost (ali katera druga majhnost). Toda nekako je videti, da družbena meja med predstavniki moči in tistimi, ki jih v službi javnosti nadzorujejo, ne obstaja. 

Iskanje ponujanje resnice je mukotrpen proces, iz katerega je treba izločiti že sam videz pristranskosti. Zato je recimo pomembno, kdo dela intervju. Še več! Z uporabo umetne inteligence in v obdobju fake newsa in clickbaitov in drugih oblik potvarjanja podatkov je že tako ali tako zahtevno novinarstvo postalo še zahtevnejše. Toda ta pot je edina rešitev za novinarstvo in medije. In verjetno tudi za demokracijo.

Po 320 letih

Pri vseh razpoložljivih informacijah, ki se nam ponujajo na vsakem koraku, je težko najti resnične, objektivne, zanesljive. To mora biti cilj novinarstva. Enako pomembno je tudi zaupanje, da mediji dejansko prinašajo iskrene in verodostojne informacije. Odnos občinstva temelji na zaupanju. 

Mediji, ki opisujejo zunanji svet, so vedno na preizkušnji. Kako opisati krutost sveta? Vojne, lakote, nesreče? Kako naj to mediji opišejo na način, da ne bodo odvrnili občinstva? Ali da občinstvo ne bo dobilo vtisa, da je vse to nekako samoumevno? Kako predstaviti grozo in  hinavščino vojne, kriminal in nasilje, da ne bomo kot družba otopeli?

To so velike zahteve. Za resne medije in za novinarje. Toda druge rešitve res ne vidim. Občinstvo bo moralo prepoznati, da medije potrebuje. Da je z njihovo pomočjo svet jasnejši. Sicer se zna zgoditi tudi drugim to kot Wiener Zeitungu, ki bo po 320 letih od svojega nastanka 1. julija 2023 nehal izhajati.