Istočasno pa ne jenja tudi neizmerna sla politike po vplivu na medije in skozi medije. Politika medije rabi. Še več! Šele z resnim vstopom na politično igrišče se on ali ona zavé potrebe, da ima medije na svoji strani.

Na račun verodostojnosti

Pri medijih je zadeva nekoliko drugačna, pa vendar tudi oni rabijo politike. Mediji ustvarjajo politične osebnosti zato, da opozarjajo na svojo vlogo, da politike nadzirajo.

Predstavljajmo si, da bi mediji politike večino časa ignorirali in jim posvečali pozornost samo takrat, ko bi naredili nekaj izjemnega, bodisi v dobrem ali slabem smislu. Predvidevam, da bi bilo političnih zgodb in zgodb o politikih pol manj. A to se ne dogaja. Novinarji sprejemajo to igro izgrajevanja političnih kultov osebnosti — na eni strani dobrih, na drugi pa hudobnih. Eni in drugi pa zasenčijo pomembnejše dogajanje.

Mediji rabijo zvezde, zato jih ustvarjajo. Pogosto po svoji podobi. A težava je, ko to mejo svojega poslanstva prestopijo, ko se spozabijo na račun lastne verodostojnosti.

Umaknjena zgodba

V teh dneh je aktualna zgodba, da so z Downing Streeta kontaktirali uredništvo časnika Times in zahtevali umik že napovedane zgodbe, da je Johnson leta 2018 — še kot zunanji minister (in še v prejšnjem zakonu) — nameraval v kabinetu zaposliti svojo poznejšo ženo Carrie Symonds. Uspelo jim je, zgodba ni bila objavljena. Umaknil jo je takratni namestnik urednika, ki je bil menda odsoten.

Takšnih poskusov — tudi uspešnih — je veliko tudi v slovenskih medijih.

Pogum in infantilnost

Če razmislimo o politikovi nameri, da poskuša ustaviti medijsko zgodbo, bi lahko rekli, da gre za pogum in infantilnost obenem. Pogum, da tvega — če nima urednika in novinarjev na svoji strani —, da bo njegov poskus razkrit in da bo izgubil še več podpore. Infantilnost pa zato, ker politik očitno ne ve, da urednikovanje in pisanje novinarskih zgodb ni njegova naloga. Njihovo ravnanje slej kot prej kaznujejo volivci, zato se s takšnimi politiki ni vredno ukvarjati.

Daleč od teh standardov …

Bolj nas lahko skrbijo novinarji in uredniki, ki to dopustijo. Kaj se zgodi z njimi? Kaj se zgodi novinarju, ki pod političnim pritiskom umakne zgodbo ali jo namenoma izkrivi? Kaj se zgodi z novinarjem, ki prikrito agitira za politike?

Verjetno nič, če javnost tega ne prepozna kot napako. In v tem je naloga novinarskega ceha, ki mora opraviti svojo nalogo. Že samo videz pristranskosti bi moral biti za novinarje dovolj glasno opozorilo, da svojega dela ne bi več smeli opravljati.

Namestnik urednika Timesa svojo funkcijo opravlja še naprej. Prav tako ga videvajo na jutranjem teku z Johnsonom.

Pri nas smo še dlje od teh standardov …