Mediji so nekaj, na kar se vsi spoznamo. Tako kot na nogomet ali košarko. So pa tudi nekaj, kar načeloma vsi potrebujemo. Tako kot recimo zdravstvo in šolstvo. Informiranost in ozaveščenost sta v demokraciji vrednoti, vendar pri tem pozabljamo, da sta tudi med pomembnimi pogoji za družbeni razvoj. To je bistvo novinarstva. Zato ga potrebujemo.

Pa ga res? Če zapremo zdravstveni dom in ukinemo del zdravstvenih uslug, je hitro vik in krik. Nihče si tudi ne upa zmanjševati obsega javnega šolstva. Ne, ne. Zdravstva ne ocenjujemo po številu ozdravljenih, tako kot tudi šolstva ne ocenjujemo po številu maturantov in diplomantov. Zavedamo se, da so mediji storitve, ki jih ne more in ne sme uravnavati trg. Gre za javni interes.

Podcenjujoče

Kdaj smo se v naši državi odločili, da kakovostnega novinarstva ne rabimo? Od kdaj verodostojna in analitična informacija ni v javnem interesu? Odkod ideja, da medija, slovenskega medija, tiskanega medija ne rabimo?

Trdim, da če tiskani medij izgubi svoje analitične kapacitete, če torej izgubi tisto najbolj žlahtno, tedensko prilogo časnika, potem očitno medija ne potrebujemo.

Če se tiskani medij odpove dopisniku, ki se odpravi v tujino, da bi poročal, kaj se dogaja v vojni, na protestih in še kje, potem to pomeni, da se je nekdo odločil, da bo občinstvo že nekako preživelo brez novic izza meja naše države. To ni podcenjujoče samo do novinarstva, ampak tudi do občinstva.

Nas res ni dovolj?

Po tej logiki pri nas ni več (dovolj) publike, ki bi jo zanimala analiza in različni pogledi in dogajanja v drugih, nevarnih okoljih. In to se dogaja v času, ko nam družbeni mediji prinašajo karkoli. Ne sprašujemo se, ali je nekaj laž ali resnica. Ker laži ne prepoznavamo, resnici pa ne verjamemo. Družbena omrežja uporabljamo zato, da se zabavamo ali odtavamo v svet drugih. 

V času, ki je nevarnejši kot katerikoli drugi prej, bi bilo tem bolj pomembno vlagati v delo dopisnikov in v verodostojne informacije. In to ni poceni! Izguba analitičnih vsebin časnika je izguba paradnega konja. Čeprav ne dviguje ratingov tako kot črna kronika ali resničnostne oddaje. Gre za veliko več. To je izguba smisla medijske hiše, ki izdaja tiskani medij. Tiskani medij že dolgo ne more graditi na hitrosti, lahko pa gradi na analitičnosti in brezčasnosti vsebin.

Spominjam se obsežnih, precej težkih prilog britanskih časnikov, ki so načeloma ležali naokrog ves teden, ker si jih komaj prebral do naslednjega vikenda. Toda biti bralec teh prilog je bilo ugledno. Ker si spremljal analize in poglede izjemnih analitikov in informiranih piscev, ki si jim lahko zaupal. Tiskani medij lahko preživi samo z brezčasnimi vsebinami. 

Ukinitev smisla

Ukinitev priloge bi bila ukinitev smisla tiskanega medija. Ukinitev javnega interesa. Pa tudi lokalnega in regionalnega. 

S podjetniškega stališča tega ni težko razumeti. Medijski lastniki hočejo večji tržni delež, poskušajo maksimirati dobiček in poceniti proizvodnjo. To ni nelogično. Nelogično je, da država tem lastnikom ni povedala, da je del aktivnosti, ki jih njihova podjetja izvajajo, javna služba. In za to mora poskrbeti država. Država je tista, ki mora ustvariti pogoje. Če obstaja javni interes, mora obstajati tudi javna služba. Če ne, pa nam bo logika trga razkrojila sistem.

Zelo dobro se zavedamo, da trg vse prenese. Če prepustimo dejavnost zgolj trgu, ta ne bo sam izločil škodljivih in neprimernih vsebin. Da se dogaja ravno nasprotno in da prihaja do brezsramnega uničevanja medijskega in novinarskega sistema, lahko vsak dan spremljamo v živo. Medijski Titanik se potaplja, orkester pa še naprej igra. In to tistim, ki so že zdavnaj poskakali v rešilne čolne in jim ni mar, kaj se bo zgodilo z nekoč ponosno ladjo.