V glavnem, prišel je brat s familijo iz Barcelone in smo bli kle skup cel teden. Končno sem bla mal z nečakinjo. Ful je tečna, če če bit, in najbolj cute, če če bit. In ne da jo mam za genija al kej, sam bejba je mela par dni nazaj dve leti in govori štir jezike. Ker mora. Zato ni noben genij za nobenga od nas. Ene druge mamice bi to vsem razlagale, pri nas pa to ni tko. Mi mamo druge probleme.

Naš problem je, da se po dolgem času vidmo in nažgemo in pol privrejo na dan osebne fore. Fotr mi skoz sika, da knjige pisat ni nč kej tazga. Jaz se začnem dret, da je brat skoz hodil jadrat z njim, jaz pa ne. Pol proba brat umirit zadeve, pa ga noben ne posluša. In pol se začne še brat dret, da je bil celo življenje ena megla, ker sem bla vedno sam jaz problem. 

Snubci

In pol se še midva skregava, da kaj je boljš bit celo življenje? Megla al boksarska vreča za starše? Ne fizično, logično.

Vmes, ko se kregamo, pride en model iz vasi, k me je enkrat videl za pet minut in kr uleti v naš park s kišto pira in se dere pred vsemi: “Kje je Tereza?”

Drug dan mi reče fotr: “Ma kakšne maš to snubce? Dota je kišta pira al kaj?” In spet poslušat, da sem ga jaz povabila, oni pa nočejo slišat, da ga sploh ne poznam.

Drugač je pa top na vasi. No, Miren je bolj kraj. Kle sploh ne sledim, ker dan je. Vse je sam dopust. Tko bi bla jaz vsako poletje. Poleti tuki, pol pa Ljubljana. Ljubljana, ja. Vmes ko sem tuki v miru, moji sosedje niso. Ker mi prenavljajo stanovanje. Kopalnica ven in vse. 

Slaba vest za nazaj

In kle se je za vprašat: je boljš bit megla al boksarska vreča? Ker ne keširam jaz en kurac od prenove, ampak brat pa fotr. In pol men metat naprej, da men rihtajo stanovanje. Kako men, če je od brata? Živim pa jaz notr, ja. In pol se kle sred naše graščine derem hujš kot nečakinja, da me noben ne razume. In da bojo vsi v naslednji knjigi.

V resnici mam pa tako srečo kot redkokdo. In ja, razvajena sem. Sam jaz točno vem, da jih daje slaba vest za nazaj in da zdej popravljajo napake. Ampak v resnici se mamo zlo radi. In tud krohotamo se k eni norci. Ker vsi furamo sarkazem.

Tko sem zdej kle, ostali so vsi spet spokali. In si mislim, da življenje mogoče sploh ni tok slabo. 

Knjiga o njih

Zdej čakam tipa, da pride iz Ljubljane in bova kle na soncu ležala pod stoletno lipo in si šla namakat tačke v Vipavo. In ko se vrnem, pridem v prenovljeno stanovanje.

Mal čudna boksarska vreča sem, ampak dokler ne preberete moje zadnje knjige, boste težko razumeli. In tko sem zdaj kle. Ali kot je rekel en Mirenc: “Miren je odprti oddelek.” Ni čudn, da se počutim k doma, čeprov sem tuki doma. Pa še tekmo sva mela s fotrom, čist ponesreč. En teden je gradil hiško na drevesu za nečakinjo. Res top of the top. Sej je bil cel life likovni pedagog in učitelj tehnike.

In kaj je nardila teta Tereza? Spizdila eno top hiško na kosovcu in jo dala na drug drevo. In moja hiška je zmagala. In tko mamo take še pri teh letih.

Zadnjič sem vprašala folk na FB, kaj mislijo: da so jim starši dali preveč al premal? Pa je ena komentirala, da kok smo pa mi njim dali. Moj edini logični odgovor je bil: “Knjigo o njih.”