Če se tistega petka, 31. julija, v predoru Kastelec ne bi zaleteli policijski vozili iz spremstva predsednice republike, danes ne bi govorili ne o Viktoriji Krivolucki ne o Romanu Jegliču. Kaj šele o domnevnih ruskih navezah in vohunski mreži, v katero da se je zapletla Nataša Pirc Musar.

Nesreča je sprožila ugibanja: kdo je pravzaprav ženska, ki je bila skupaj s predsednico poškodovana v nesreči? Viktorija Krivoluckaja, v Rusiji rojena slovenska državljanka, je predsedničina dolgoletna osebna prijateljica in bowling partnerica. Zgodba se je začela širiti, potem pa je dobila še dodaten pospešek, ko sta Dnevnik in avstrijska tiskovna agencija APA na podlagi ruskih baz ugotovila, da sta Pirc Musarjeva in Krivoluckaja od leta 2015 najmanj sedemkrat skupaj potovali v Rusijo. Nazadnje konec leta 2021, dva meseca pred ruskim napadom na Ukrajino.

Preiskovanje je naplavilo tudi Jegliča, ki je bil v začetku 90. let med pomembnejšimi ljudmi slovenskega obveščevalnega sistema. Pozneje se je preselil v Rusijo in sprva delal kot predstavnik slovenskih podjetij. V ruskih bazah se pojavlja na istem naslovu v Krasnojarsku, kjer je živela Krivolucka. Izkazalo se je, da sta bila par. Trčenje v tunelu je eksplodiralo.

Nemalo zamer

Prvi se je oglasil poslanec SDS Žan Mahnič in vladi predlagal, naj za to poklicane državne strukture predsednici republike suspendirajo dostavo obveščevalnih in varnostnih poročil. Po njegovem je mogoče “utemeljeno sumiti”, da je predsednica povezana z rusko vohunsko mrežo na evropskih tleh. Predsedničin urad je to ostro zanikal, zavrnil pa tudi kakršnokoli znanstvo predsednice z Jegličem. In Mahniču vrnil žogico z opozorilom na Black Cube in izraelske predvolilne operacije v Sloveniji, domnevno v navezi z SDS.

Pomenljiva je bila intervencija Petra Jambreka, pravnika s posebnim statusom na desnici, ki je še pred Dnevnikovim razkritjem preteklosti Krivolucke opozoril, da nesreča odpira “ustavnopravno vprašanje suma nacionalnovarnostnega in obveščevalnega tveganja". Je že vedel (več)? Je desnica hranila dosje Krivoluckaja v predalu za predsedniško kampanjo 2027, nesreča pa je vse skupaj samo pospešila?

Povedno bo tudi opazovati, kdo na levici bo Pirc Musarjevo politično “pokril” — če jo bo sploh kdo —, saj si je v odnosu do Golobove vlade in Svobode nakopala nemalo zamer.

Kaj vemo in česa ne

Meja med legitimnim varnostnim vprašanjem in politično skonstruirano vohunsko afero je lahko nevarno tanka. Kaj torej vemo in česa ne? Vemo za potovanja predsednice in prijateljice v Rusijo. Nataša Pirc Musar pravi, da so bila zasebna in turistična. Do ruske agresije na Ukrajino potovanje v Rusijo seveda ni bilo nič inkriminirajočega. V Moskvo so zaradi poslov ali politike ali kot turisti potovali mnogi. Putin je hodil plesat na avstrijsko stran meje.

Vemo tudi za ruske poslovne operacije oz. interese družine Pirc Musar in zdaj tudi za povezavo Krivolucke z nekdanjim slovenskim obveščevalcem. Ne vemo pa, da bi bila Viktorija Krivoluckaja sodelavka ruske obveščevalne službe. Ne vemo, da bi bil Roman Jeglič sodelavec ruskih služb. Dnevnik in APA neposrednih dokazov za kaj takega nista našla.

Predvsem pa nimamo dokaza, da bi bila z rusko vohunsko mrežo povezana Nataša Pirc Musar. Kaj šele, da bi z njo sodelovala ali bila predmet uspešnega ruskega vplivanja.

Zagotovila, da sistem deluje

Toda če ni dokaza o njeni vohunski dejavnosti, to še ne pomeni, da varnostno vprašanje ni legitimno. Rusko poreklo človeka sicer ni in ne sme postati varnostna kategorija. Če bi državljane evropskih držav obravnavali kot potencialno sumljive že zato, ker so bili rojeni v Rusiji, bi prevzeli logiko Kremlja.

Toda predsednica republike ni navadna državljanka. Okoli njene funkcije obstaja varnostni prostor, ki mora seči dlje od predsedniške pisarne. Vprašanje, ali je slovenska država ta varnostni prostor ustrezno zaščitila, je dolgočasna, vendar veliko pomembnejša od vznemirljivega ugibanja, kdo je ruski agent. So pristojne institucije poznale morda relevantno ozadje osebe iz zasebnega kroga predsednice? So morebitna tveganja ustrezno ocenile oz. preverile?

Javnosti ni treba poznati imen iz tajnih dosjejev, metod dela Sove ali poročil, koga je kdo preverjal. Potrebujemo pa zagotovila, da sistem deluje. Tu je meja med legitimnim javnim interesom in predvolilnim spektaklom, v katerem je dovoljeno vse in preveč.

Vohunski triler

Iz Krivolucke, Jegliča, Rusije in predsedničinih potovanj je najlažje sestaviti vohunski triler, v katerem bodo sklepi napisani, še preden bodo predloženi dokazi. Toda narobe bi bilo vse skupaj odpraviti kot umazano politično operacijo desnice. Novinarsko razkritje je legitimno. Podatek, da se nekdanji slovenski obveščevalec pojavlja na istem sibirskem naslovu kot oseba iz neposredne bližine predsednice države, je vreden preverjanja. Še zlasti danes, ko Rusija vodi vojno v Evropi, evropske države pa razkrivajo ruske vohunske mreže, sabotaže in operacije vplivanja. Prištejmo k temu še nedavno afero ruskimi agenti, razkrinkanimi v Črnučah.

Nataša Pirc Musar je velik del svoje javne kariere gradila prav na transparentnosti, pravici javnosti, da je inforamirana, in na odgovornosti nosilcev oblasti. Ta standard je zdaj prišel do njenih vrat. Od nje ni mogoče zahtevati, naj dokazuje, da njena prijateljica ni vohunka. Treba pa je pričakovati, da bo jasno odgovorila na legitimna vprašanja in omogočila institucijam, da opravijo svoje delo.

Naivnost in/ali propaganda

Za varnost države ne skrbimo tako, da ne postavljamo neprijetnih vprašanj. Prav tako ni skrb za varnost to, da iz možnih indicev naredimo vohunsko zaroto. Demokratična država mora narediti nekaj težjega: vprašati mora brez histerije, preveriti brez političnega linča, odgovoriti brez prikrivanja. Šele potem pridejo sklepi in morebitne posledice. Vse drugo je bodisi naivnost bodisi propaganda. Ali pa bo v zraku obvisel refren znamenitih Nietov: “Zunaj stoji ruski vohun, zunaj stoji … in se smeji … čaka me, zabava se ...”

PS: V hrupu razprav o ruskih agenturah pa naj ne ostane spregledano, da šef Državega zbora Stevanović načrtuje pot v Moskvo. Poslanec Mahnič pa (o tem) nič.