Njegov najnovejši film Memoria (2021) je podobno kot Veličastno pokopališče (Cemetery of Splendour, 2015) preplet obojega — skrivnostnih zdravstvenih težav in spiritualizma.

Bobnenje v glavi

Škotska botaničarka Jessica (Tilda Swinton), ki živi v kolumbijskem mestu Medellín, je v Bogoti na obisku pri oboleli sestri. Neke noči jo zbudi močan tresk. Najprej misli, da gre za gradbena dela v bližini, a izkaže se, da bobnenje nima oprijemljivega zunanjega vzroka. Sliši ga samo ona.

Dogodek jo ne toliko preplaši kot intrigira. Zato ne gre k zdravniku, ampak — presenetljivo — k zvočnemu inženirju Hernánu (Juan Pablo Urrego). »Kot bi gromozanska betonska krogla zgrmela v kovinski vodnjak, obdan z morsko vodo,« mu opiše tresk. Po nekaj poskusih in korekcijah — »bolj zemeljsko« — »najdeta« zvok, ki ga je slišala.

Zdi se preveč enostavno in nenavadno, celo sanjsko, da bi bilo resnično. In res: izkaže se, da zvočni inženir Hernán sploh ne obstaja. Bobnenje v glavi očitno ni njena edina zdravstvena težava. Ali pa so na delu višje sile?

Pragozd

Zato ni presenetljivo, da nenavadno pomembno vlogo v filmu igra zvok. Zvok na nek način sooblikuje pripoved, saj se Jessica nanj vseskozi odziva, obenem pa močno učinkuje na gledalca. Tako kot vizualno je tudi v zvočnem smislu film poln kontrastov. Ropot velemesta, prometni trušč, tuljenje avtomobilskih alarmov v prvem delu v nadaljevanju zamenjajo žuborenje potoka, šumenje vetra in opičji kriki — namišljenega zvočnega inženirja Hernána pa šaman (prav tako Hernán). Ta se spomni vsega, kar se mu je v življenju zgodilo (pa tudi kar se mu ni). Sposoben je tudi v hipu zaspati (in v spanju ne sanjati).

Memoria se začne kot misteriozna detektivka v hrupni Bogoti, pozneje pa se prevesi v hipnotično seanso na obrobju kolumbijskega pragozda z elementi znanstvene fantastike.

Ob že omenjeni zvočni podlagi, polni zanimivih naravnih, nenaravnih in nadnaravnih zvočnih efektov — glasbe skoraj ni —, so druga tehnična posebnost filma dolgi, večminutni statični kadri. Kamera se premika samo za vzorec. Statični pa niso samo kadri, ampak pogosto tudi dogajanje v kadru. Gledalec bi lahko včasih pomislil, da je slika zamrznjena in da se je projekcija ustavila. Še posebej, če je slika še brez zvoka in nastopi popolna tišina.

Meditacija

Zaradi upočasnjenosti, statičnosti in zvočnosti je Memoria meditativen film. Bolj kot na vsebino stavi na doživetje, občutje. No, in na Tildo Swinton, ki nosi film v vsaj tolikšni meri, kot nosi v sklepni fazi film njo.

Novi eksperiment tajskega auteurja ni za vsakogar. Komur je takšen filmski jezik blizu, se mu bo Memoria — tudi po zaslugi nagrade žirije na lanskem festivalu v Cannesu — zdela eden od presežkov zadnjih let.

Memoria je na sporedu v Kinodvoru.