“Gospod, ali morda govorite angleško?” mi je zaklical starejši gospod, ki je sedel na leseni klopi na vaškem trgu. “Da,“ sem odgovoril obotavljaje. “Ali bi morda imeli pet minut časa, da bi se pogovarjali z mano?”

Ime mu je bilo Giuseppe. Srečala sva se v kalabrijski vasi Civita, visoko nad nacionalnim parkom Pollino. Čudovita skalnata pokrajina, ki se dviguje iz Jonskega morja samo nekaj kilometrov stran. Če stopiš na prste, lahko skoraj zagledaš še dve drugi morji: Jadransko proti Bariju, in Tirensko, ki skupaj oblivajo peto, podplat in nart italijanskega škornja.

Giuseppe je deset let preživel v Ameriki, v New Yorku. Ko sem ga vprašal, kaj je tam počel, mi je pokazal svoje dlani. Zdaj vsak dan sedi na trgu in čaka na turiste, da bi vzdrževal svoje znanje angleščine.

Na koncu me je še prosil, naj mu napišem posvetilo v zvezčič, ki ga je povlekel iz aktovke. V njem je bilo še pol ducata že popisanih. Z navdušenjem je opazoval, kako sem vanj zapisal nekaj besed. “Poglejte ga, pravi doktor,” je zaklical nezainteresiranim mimoidočim — po stari italijanski navadi, ki doktorski naslov podeljuje precej bolj na široko kot drugje po svetu.

Migrant. Potomec migrantov.

Giuseppe je migrant. Oziroma bivši migrant. Pa tudi potomec beguncev. Civita je v središču regije, kjer živi albanska narodna manjšina. Njegovi predniki so v 15. stoletju, po smrti njihovega nacionalnega junaka Skenderbega, pribežali iz Albanije pred Turki. Vsi napisi so dvojezični. Ob vhodu v vas ne piše samo Civita, ampak tudi Çifti. Mnogi Arbëreshi, kot se imenujejo, še danes govorijo svoje albansko narečje in vzdržujejo svoje kulturne navade in tradicije.

Lesena klopca, na kateri je Giuseppe prežal na angleško govoreče turiste, je pred majhnim muzejem, posvečenem albanski manjšini, v katerem so sedeli trije njegovi prijatelji.

Giuseppejeva zgodba — kot tudi zgodovina kalabreških Albancev — ni edinstvena. Je delček bogatega mozaika, ki so ga od samega začetka človeške civilizacije zaznamovali, oblikovali in spreminjali ljudje, ki so migrirali. Za preživetje in v upanju na boljše življenje. Ali iz strahu, na begu pred smrtjo. Naš svet in naše kulture, načini življenja, tradicije in navade — z vsem bogastvom in različnostjo, ki ju premoremo, in z vsemi težavami, ki si jih znamo nakopati — so takšni, kot so, tudi zaradi ljudi, ki so v zgodovini zapustili kraje, kjer so se rodili. In pustili svoj pečat tam, kamor so prišli.

Tudi zgodba moje družine

Priznam. Do ljudi, ki so zapustili ali bili prisiljeni zapustiti svojo domovino, nisem popolnoma objektiven. To je tudi zgodba moje družine. Verjetno bi do podobnega spoznanja prišla večina od nas, če bi le dovolj natančno prebrskala po preteklosti svojih prednikov.

Moj dedek Vlado je bil rojen v Nabrežini pri Trstu. Zaradi fašističnega nasilja je tako kot še drugi mnogi Slovenci iz teh krajev zbežal na drugo stran rapalske meje. Ustavil se je v prvi vasi na drugi strani. Na Uncu — kjer se je rodil moj oče.

Tudi po materini strani je zgodba podobna, le da moj dedek Franček in babica Anuncijata nista zbežala, ampak so ju nemški okupatorji deportirali iz Sv. Ane v Slovenskih goricah v bosansko vas Boljanić, blizu Doboja. Za seboj sta morala pustiti novorojeno hči, ki je pedantni nacisti niso imeli na seznamu.

Moja teta ni doživela vrnitve svojih staršev iz izgnanstva. Umrla je nekaj mesecev kasneje. Se je pa v Boljaniću rodila moja mama. In če ne bi bilo tamkajšnjih prebivalcev, ki so pomagali mladi slovenski družini — čeprav so tudi sami komaj imeli za preživetje —, mama pred dnevi ne bi praznovala osemdesetega rojstnega dne. Pa tudi tega članka vam ne bi bilo treba brati.

Nekaj zaključkov

Zgornji primeri seveda niso empirični dokaz. Gre samo za utrinke, iz katerih pa si dovolim izpeljati nekaj zaključkov.

Prvič, migracije so vedno bile in vedno bodo. Ideja, da nam jih bo v tem zgodovinsko naključnem obdobju, v katerega smo se rodili, uspelo ustaviti, je iluzorna in nesmiselna.

Drugič, migracije seveda vplivajo na našo kulturo in način življenja. Prišleki prinesejo s seboj navade, ki v novem okolju pustijo sledi. In navajeni smo, da danes ta kulturni vpliv avtomatično doživljamo kot grožnjo.

Drži, da v soočanju različnih kultur pogosto prihaja do trenj in tudi do konfliktov. Po drugi strani pa prepogosto ignoriramo napredek in pozitivne spremembe, ki so jih ljudje od drugod prinesli v novo okolje. Nacionalisti in šovinisti kričijo, da migranti ogrožajo našo kulturo in način življenja. Ob tem pa redkokdo pomisli, kakšni bi ta kultura in tradicija danes bili brez vplivov, ki sta jih vpili v preteklosti.

Zaustaviti in zamrzniti

Ideja, da je kulturni in civilizacijski razvoj katerekoli družbe potrebno zaustaviti in zamrzniti ravno v trenutku, ko se to zdi nekaterim politično oportuno, je arogantna, neuresničljiva in nevarna. Zgodba, ki jo nam prodajajo nacionalistični skrajneži, je distopija monokulturnih bunkerjev, ki se “branijo” in spopadajo čez puškine cevi.

In tretjič, kratkoročnih učinkov migracij, še posebej v času stihijskega naraščanja, ne smemo podcenjevati. Vsi ljudje ne prihajajo z najboljšimi nameni, pa tudi nenadna povečanja populacije od drugod objektivno predstavljajo stres in kulturni šok, pa tudi ekonomski, socialni in na koncu tudi politični izziv.

Če nam migracij ne bo nikoli uspelo ustaviti, to ne pomeni, da nanje ne smemo ali ne moremo vplivati in jih poskušati upravljati. To zahteva célo vrsto ukrepov na vseh nivojih — globalnega, z odločnejšim reševanjem vzrokov za množične migracije, od vojn do okoljskih sprememb, pa do evropskega in nacionalnega, tudi z učinkovitim nadzorom nad zunanjimi mejami, in lokalnega. Predvsem glede primernega in humanega ravnanja in vključevanja prišlekov v novo okolje.

Ekonomske, socialne bombe in demografija

Čeprav gre tu seveda za vprašanje solidarnosti in empatije, pa za vse to obstajajo tudi pragmatični razlogi. Čeprav v današnjem razgretem in pogosto odkrito sovražnem vzdušju do migrantov to zveni provokativno, zahodne družbe — vključno z našo — migracije potrebujejo. Razlog je demografija. Ekonomske in socialne bombe, ki jo povzroča staranje prebivalstva, ne moremo reševati. Tudi če se tega lotimo z najboljšimi nameni, recimo z ustanavljanjem državnih uradov za nataliteto.

Še enkrat: to ne pomeni, da je treba enostavno odpreti meje in upati na najboljše. A še slabše in še bolj nevarno je, kar danes počne večina zahodnih družb. Stigmatizacija migrantov in podpihovanje strahu pred njimi iz poliitčnega oportunizma onemogočajo sprejemanje in izvajanje učinkovitih ukrepov za reguliranje migracij in njihovih posledic. Vključno z varnostnimi tveganji, ki jih prinašajo.

Paničarjenje in stigmatizacija migrantov, kot da so glavni vzrok za vse težave, ki nas pestijo, prinaša koristi samo tistim, ki z njimi iz političnih interesov manipulirajo. Vsi drugi pa plačujemo račun za to tudi zato, ker to odvrača pozornost od drugih problemov.

Panika in stigma

Poučna ilustracija tega, kam lahko pripelje ideološka zaslepljenost in obsedenost z migracijami, prihaja iz Velike Britanije. Tam se krepi politična podpora ideji, da bi zaradi nekaj tisoč ljudi, ki prihajajo s čolnički čez Rokavski preliv, Velika Britanija izstopila iz Evropske konvencije za človekove pravice.

To konvencijo so pred več kot sedemdesetimi leti napisali britanski pravniki, njen učinek pa je ta, da v Veliki Britaniji ščiti predvsem njene državljane. Je del mirovne pogodbe za Severno Irsko. A nič zato. Za prgišče glasov več na volitvah je del politike pripravljen žrtvovati dobrobit državljanov in se pridružiti Belorusiji in Ruski Federaciji, ki sta edini evropski državi (razen Kosova, a ta ima EKČP v ustavi), ki nista del tega mehanizma za varstvo človekovih pravic, političnih svoboščin v Evropi.

Stigmatizacija ljudi na podlagi njihovega etničnega porekla, barve kože ali vere, ima tudi uničujoce posledice za družbeno sožitje, brez katerega ni družbenega miru in napredka. Še posebej v državah, kjer že živi veliko ljudi, ki so po poreklu od drugod, praviloma iz bivših kolonij teh držav. Namesto uspešne integracije in prednosti za družbo, ki jih ta prinaša, smo priča strukturni diskriminaciji in vse bolj odkriti demonizaciji dela državljanov, ki v svojem novem okolju živijo že desetletja, pogosto že nekaj generacij. To v delu te populacije povzroča reakcije in radikalizacijo, tudi nasilje, ki smo mu žal priča v mnogih evropskih državah. Tudi v Franciji, v kateri živim že trideset let.

Voda na mlin radikalcev

Veliko je govora o tem, da prišleki ogrožajo našo kulturo. Daleč od tega, da bi vsak kulturni vpliv od zunaj morali mirno sprejemati in pristajati na navade in obnašanja, ki niso v skladu z našim vrednostnim sistemom. Naše vrednote — recimo enakopravnost med spoloma, človekove pravice, politične svoboščine, zavračanje diskriminacije in nestrpnosti do družbenih manjšin — ščitita nacionalna in evropska zakonodaja. Civilizacijski standard je tudi zahteva po sprejemanju in spoštovanju pravil in vrednot v novem okolju.

Po mojih osebnih izkušnjah ogromna večina priseljenega prebivalstva v Franciji s tem nima nobenih težav. Paradoks pa je v tem, da mnogi izmed teh, ki najglasneje vpijejo o ogroženosti naše kulture in identitete, razmišljajo podobno kot skrajneži, ki prihajajo od drugod.

Kakorkoli že, kultura bo ne samo preživela, ampak se bo tudi okrepila, če bo prepoznana kot pozitivna in vključujoča. Tudi s strani tistih, ki pridejo od drugod. Trenutna nastrojenost proti tujcem — ki je dominantna karakteristika družbenega in političnega dogajanja v večini evropskih držav — je voda na mlin radikalnih nasilnežev. Na vseh straneh.

Teza o nekompatibilnosti ver

Ključni del populistične argumentacije o grožnji, ki naj bi jo predstavljali migranti, sloni na tezi o nekompatibilnosti ver. Ali z drugimi besedami, ogrožajo nas predvsem muslimani.

O tem sem se pred leti pogovarjal z dr. Ismailom Serageldinom, ustanovnim direktorjem Bibliothecae Alexandrinae, ene od najpomembnejših kulturnih institucij v arabskem svetu. (Mimogrede, Aleksandrijo pri nas poznamo tudi kot destinacijo naših ekonomskih migrantk, znanih pod imenom Aleksandrinke.) Dr. Serageldin je najprej poudaril, da je bilo Sredozemlje skozi stoletja prizorišče vojn in konfliktov, a tudi prostor kulturnih, trgovinskih in drugih povezav, ki so obogatile ljudi in narode na južni in severni obali “morja na sredini”. Toda to, čemur smo priča v zadnjem obdobju, ni spopad civilizacij, temveč konflikt med popačenimi karikaturami enih in drugih, ki se medsebojno hranijo.

“Ampak kako to spremeniti?” sem vprašal, tudi pod vtisom terorističnih napadov v Franciji, ravno v času pred najinim pogovorom.

“Poglejte, kaj sta naredili Francija in Nemčija po drugi svetovni vojni,” je odgovoril. “Vse se da, če obstaja politična volja.”

Izguba in zavračanje

Danes očitno te volje ni oziroma je je vse manj. Prevladujejo strah, nestrpnost in vse bolj tudi sovraštvo. Ni sočutja, ni solidarnosti.

V Atenah že nekaj let sodelujemo s šolami v programih za demokratično državljanstvo. V spominu mi je ostal stavek, ki ga je napisal osnovnošolec, migrant: “Zakaj nihče ne govori o tem, da nismo samo prišli, ampak smo tudi odšli?” — Stiska otroka, ujetega med bolečino ob izgubi doma in zavračanjem v novem okolju.

Med mojo angleško konverzacijo z Giuseppejem v Civiti so na bližnjih plažah turisti srebali aperitive. Na telefonu mi je zabrnela BBC-jeva novica, da se je blizu Lampeduse prevrnil čoln z 41 migranti. Še ena statistična sprememba v množici anonimnih žrtev tudi naše brezbrižnosti. Žrtev, ki so odšle — a nikoli prišle.