Morda ste opazili, kako se je letos spremenil seznam novoletnih želja. Jaz sem. Letos so mi bistveno večkrat kot katerokoli leto prej znanci in prijatelji zaželeli miru. Ne tistega new-age miru. Torej ne notranjega miru, ki izhaja iz nas samih, iz spoznavanja samih sebe. In podobno. Ampak miru v smislu, da ne bo vojne. “Samo da rata ne bude”, kot je pel Balašević.

To je mogoče razložiti z vplivom trenutnih svetovnih geopolitičnih razmer na naša življenja. Vojna v Ukrajini nam je blizu. Preblizu. In ni videti nobenih vidnih znakov, da bi se ta vojna bližala koncu. Kaj šele, da bi se končala. Čeprav Trump obljublja tako rekoč hipno zaustavitev te vojne takoj, ko bo inavguriran kot predsednik ZDA. Če bo to vojno res ustavil, se bo s tem seveda zapisal v svetovno zgodovino. Če jo bo zaustavil hitro, še toliko bolj.

Zasilna predstava o vojni

Toda Trumpovo širokoustenje ne vpliva na Slovence in Slovenke. Ne povečuje njihovega občutka varnosti. Zato je pogostnost letošnje novoletne želje, da bi bil mir, logična. Še toliko bolj, ker so Slovenke in Slovenci na primeru Gaze dobili vsaj približno idejo o tem, kaj se lahko zgodi ljudem, ljudstvu, narodu, če se Zahod odloči, da mu je v napoto. Zgodi se genocid.

In čeprav Slovenci genocida ne poznajo iz osebne izkušnje, je dnevno seznanjanje s posnetki dogajanja v Gazi velikemu delu Slovencev in Slovenk ustvarilo vsaj zasilno predstavo, kaj pomeni biti žrtev vojaške agresije, katere cilj je genocid. Kaj lahko Zahod s tabo počne. In kako v mednarodni skupnosti na globalni ali regionalni ravni ni akterja, ki bi Zahodu, če se te odloči izbrisati z obličja Zemlje, lahko to preprečil.

Slovenke in Slovenci si vsaj za silo predstavljajo, kaj danes vojne so, kako potekajo, kakšno ceno zanje plačuje lokalno prebivalstvo. To je bilo očitno dovolj, da se je želja po miru letos uvrstila med pogoste novoletne želje. Kar kaže na povečan občutek ogroženosti Slovencev.

Odtod premik diskurza od mikroosebnih želja tipa “sreča v ljubezni”, “osebno zadovoljstvo” itd. k željam, za katerih uresničitev kot posamezniki ne moremo kaj prida storiti. Samo upamo lahko, da bo za uresničitev teh želja nekaj naredil nekdo drug. Veliki Drugi. Tipa ZDA. Rusija. Itd. Sami nismo udeleženi pri njihovi uresničitvi. Za to ne moremo v praksi storiti ničesar. Razen da bentimo. Morda podpišemo peticijo. Ali pa se udeležimo kakšnih demonstracij. Ki seveda nimajo nobenega vpliva na dejanski potek dogodkov.

Pravi realist

Izpostavljanje želje po miru me je spomnilo na mojega pokojnega strica. Ki je bil partizan. In pozneje oficir JLA. On je za vsako novo leto vsem zaželel isto: “Zdravja, sreče in miru!” Zdravja zato, ker če si resno bolan, druge reči ne štejejo nič. Sreče zato, ker nekaj sreče je že treba imeti, da te kdo ne ubije v avtomobilski nesreči. Da ti ne pade opeka na glavo. Ali kaj podobnega. Miru pa zato, ker če je vojna, je edina reč, ki si jo človek želi, konec vojne. Torej mir.

Kot otroku so se mi te njegove novoletne želje zdele čudne. Zelo čudne. Neka posebna vrsta čudaštva. Čeprav je bil moj stric v resnici zelo prizemljen. Niti malo čudaški. Pravi realist.

Danes te njegove želje razumem povsem drugače. Zdaj razumem, da nam je stric za vsako novo leto zaželel, da ne bi prišlo do resnih zapletov na tistih področjih našega življenja, na katere nimamo nobenega vpliva. Kot partizan in oficir JLA se je zavedal, da taki vidiki življenja obstajajo. Kot se je tudi zavedal, da ko pride do zapletov na teh področjih, drugi vidiki človekovega življenja postanejo nepomembni. Pogosto celo neobstoječi. Ali neuresničljivi. Zato so manj pomembni od makrovidikov človeških življenj. In to neglede na to, da se jih praviloma zavedamo bistveno bolj in da nas praviloma vsak dan preokupirajo. Tudi naše želje.

Ker ne ločujemo odpadkov

V tem smislu mi je premik v letošnjih novoletnih željah všeč. Najprej zato, ker se z njim globoko strinjam. Tudi sama namreč mislim, da je to, da ne bomo zapleteni v kakšno vojno, v resnici najpomembnejše.

Predvsem pa mi je to všeč zato, ker je želja po miru v resnici miselni premik iz neoliberalne logike — po kateri družba ne obstaja in po kateri obstajajo samo posamezniki — v bolj sistemsko in strukturalistično logiko, po kateri družba še kako obstaja. In po kateri prav ta družba — ne pa posameznikove individualne značilnosti, aktivnosti, dejavnosti, želje … — posameznika v resnici usodno določa.

Zavest, da družba še kako obstaja in nas določa, je namreč zasuk, ki je ne samo predpogoj za razumevanje večine tega, kar se nam dogaja in kar se dogaja z nami, ampak je nujen zasuk tudi zato, da bomo končno (spet) začeli postavljati prava vprašanja. Namreč vprašanja o družbi oz. družbah, v katerih živimo. O družbah, ki generirajo vojne. Vojno v Ukrajini. In vojno v Gazi. Ali vprašanja o podnebni krizi. In globalni ekološki krizi. Ki ju ne povzročamo posamezniki zato, ker ne ločujemo odpadkov. Ampak sta strukturna posledica tipa globalnega kapitalizma, v katerem danes živimo. Dokler bomo ločevali odpadke in dokler se ne bomo uprli globalnemu kapitalizmu, ki obe krizi povzroča, ne bomo rešili nobenega problema. Ampak samo proizvajali nove. 

Zaradi vsega zapisanega vam tudi jaz ob začetku leta 2025 želim, kar je vedno želel moj stric: »Zdravja, sreče in miru!« 

Človekovo življenje, celo preživetje je tako že večkrat v človeški zgodovini bistveno bolj kot od individualnih mikrodejavnikov in mikrodejavnosti odvisna od širših družbenih, političnih in globalnih razmer. In razmerij moči. Zato lahko vsem skupaj v letu 2025 zaželim samo čim več sreče z njimi!