Zastor se spušča na 25. zimske olimpijske igre v Milanu in Cortini d’Ampezzo. Italija se pripravlja na bilanco prireditve. Kot od vseh preteklih olimpijskih iger so bila tudi tokrat pričakovanja visoka. V ta megadogodek so še več upov in želja kot organizatorji in država gostiteljica polagali športniki. Olimpijske igre so simbol združevanja držav in narodov skozi šport. So pa tudi ogledalo političnih napetosti v mednarodnem prostoru.

In prav to je zanimivo: na eni strani poskušajo združevati narode, izkazovati različnost skupnosti, na drugi pa intenzivno gradijo nacionalni ponos. Še posebej ponos majhnih narodov. Države na olimpijskih igrah ne tekmujejo samo v športih, ampak tudi za prepoznavnost. In prav zato se države notranje krepijo. Zdravljica in plapolanje zastave poveže različno misleče posameznike iz iste države.

Od Vučkota naprej

Čeprav prihajajo sodelujoči iz različnih držav, na olimpijskih igrah pristanemo na skupna pravila in na merljive kazalce. Športniki pa prihajajo tudi iz držav, ki finančno ne zmorejo veliko vlagati v šport in kjer naravni pogoji ne omogočajo treningov zimskih športov. Pa tudi iz držav, kjer živijo v res težkih razmerah.

Na letošnjih zimskih olimpijskih igrah so tekmovali športniki iz 93 držav. To je največja udeležba doslej. Za primerjavo, na prvih zimskih olimpijskih igrah — v Chamonixu leta 1924 — jih je sodelovalo šestnajst.

Kakorkoli že, olimpijske igre dojemam kot pomemben dogodek povezovanja in sodelovanja že od Vučkota, uradne maskote olimpijskih iger, ki so bile prvič na Balkanu, v Sarajevu.

Samozavest in ponos

Olimpijske igre vedno znova spodbudijo nacionalno samozavest in okrepijo ponos državljank in državljanov. V času, ko se mladi bolj identificirajo z globalnim svetom kot z nacionalnimi državami, je to zelo pomembno.

Biti državljan sveta je precej sodoben trend. A tekmovanja kot olimpijske igre postavljajo koncept globalnega na glavo. Biti državljan države, ki tekmuje in zmaguje, je sila pomembno in prijetno. Dosežki športnikov — še posebej iz majhnih in manjših držav — sprožijo val nacionalnega ponosa in nacionalne povezanosti.

Ko slovenski športniki stojijo z medaljo na zmagovalnih stopničkah, se državljani s ponosom oziramo k lastni državi, saj to razumemo kot dokaz, da majhnost države ni ovira za najvišje cilje.

Prevčevi

V našem primeru poskušamo raziskati zlasti fenomen družine Prevčevih. Čeprav iz teorije vemo že marsikaj, se kljub temu sprašujemo, kako je mogoče, da lahko v časih vsesplošne tekmovalnosti in materialnih idealov največje rezultate prinesejo trdo delo, vztrajnost, iskrenost in podpora družine? Družina Prevc nam postavlja pomembno ogledalo in kažipot v tem norem in polariziranem svetu. 

Naši športniki so nam omogočili, da smo za nekaj časa pozabili na razdeljenost družbe in na sovražno nastrojenost političnih strank. Nehote nas učijo povezanosti, solidarnosti in nacionalnega ponosa. Česar v politiki na žalost ne najdemo.