Predprejšnji vikend sem preživel v Istanbulu. Moj prijatelj Hakan je zbral slab ducat ljudi z različnih koncev sveta, da bi razpravljali o zaupanju in polarizaciji. So dnevi, v katerih se pogovarjaš za cela desetletja, če parafraziram Lenina — in predprejšnja sobota je bila tak dan. Politologi, sociologi, umetniki in en birokrat (jaz). Med nami so bili nekdanji generalni sekretar Amnesty International, Južnoafričan Kumi; Harsh, veteran preseganja razlik v Modijevi Indiji, kruto nestrpni do njegove strpnosti; in Emma, nekdanja svetovalka generala Petraeusa v Iraku, danes predavateljica na univerzi Yale.

Zabavno je bilo že na začetku, ko so se politologi sprli glede definicije polarizacije. Strinjali smo se samo v tem, da polarizacije ne moremo zamenjevati z nestrinjanjem. Nestrinjanje je dokaz, da obstajajo različna mnenja — kar je v odprti demokraciji ne samo mogoče, ampak bistveno. Polarizacija pa ni posledica različnih mnenj, temveč je orodje in cilj. In pogosto tudi konec odprte, demokratične družbe.

S humanizmom ne prideš daleč

Hakan se s tem ne ukvarja samo v teoriji. Je eden največjih humanistov, kar jih poznam. S humanizmom danes ne prideš daleč. Hakana je pripeljal v zapor — zaradi domnevno nasilnega ščuvanja proti državni ureditvi med protesti v parku Gezi. Iz zapora je objavil pismo, v katerem je zapisal, da se bo odpovedal pritožbi, če kdo pokaže najmanjši dokaz za katerokoli točko obtožnice, zaradi katere je bil obsojen na osemnajst let zapora. Po letu dni so ga izpustili.

Ko sem Hakana po prihodu iz zapora prvič obiskal, sem ga zalotil med vodenjem pogovora med aktivistkami LGBTI in članicami Erdoğanove vladajoče stranke o prednostih in slabostih spolnih kvot v politiki. Hakan se o polarizaciji ne zna samo pogovarjati, temveč jo zna — kot bi rekli v Sloveniji — tudi presegati. Z veliko poslušanja, z iskanjem poti do empatije in s spodbujanjem kritičnega razmišljanja.

Kam je šel milijon

Na letalu domov me je na slovenski način preseganja polarizacije spomnila novica, da je Agropop po četrt stoletja izdal nov komad: Zapojmo, pravi Slovenci. — “Mi ponosni smo Slovenci,/ki stoletja tu žive,/skupaj mi smo najmočnejši,/en narod in eno srceeeee.”

To seveda ni prvi Agropopov prispevek k iskanju domoljubne monolitnosti. Njihov legendarni Samo milijon nas je je leta 1987 postavil zlati standard slovenskega turbo-patriotskega popa. Pesem je poskočna, kot nalašč za veselice, besedilo pa prepolno subtilnih sporočil. Že v naslovu. Če nas je samo milijon, kje je tisti drugi milijon, ki se je od nekod pritepel v statistiko?

Po podatkih SURS nas je bilo 1. aprila letos 2.130.850. Torej:

• Je Klinar žrtvoval milijon za rimo? 
• Je statistični urad objavil prvoaprilsko šalo?
• Je prirastek prebivalstva od leta 1987 do letos več kot milijon Slovencev?
• Ali pa nam Agropop sporoča, da je pravih Slovencev samo milijon, ostali pa so nepravi?

Zdrav narod

O enotnosti pravih Slovencev ne prepevamo samo na veselicah. Vsakih nekaj let na državnih proslavah zagrmijo besede o zdravem narodu in zdravih Slovencih, vizualno podprte s Shutterstocka pokradenimi fotografijami družin, ki z natančno odmerjeno količino dovoljenega pigmenta odražajo želene standarde narodnega zdravja. Dobili pa smo tudi politično stranko, ki bo nagovarjala normalne Slovence.

Kot je pri Marcelu pripomnil Dežulović: “Namesto da bi se Balkan sloveniziral, se Slovenci balkanizirate.”

Ne damo mi Slovenijeeeee.

Pehanje za enotnostjo

Hakan na eni strani in Agropop z zagovorniki zdravih, normalnih Slovencev na drugi nagovarjajo isti problem, le da ga razumejo in rešujejo povsem različno. Hakan polarizacijo spreminja v dialog, da bi vzpostavil civilizirano organizacijo različnih mnenj. Kar ni samo temelj, ampak definicija demokracije. V današnji Turčiji mu to uspeva samo v manjših krogih, a dokazuje, da je to mogoče tudi v najtežjih razmerah. Svet se spreminja tako, da ga začneš spreminjati okoli sebe.

Morda nikoli ne bomo največji ali najmočnejši, lahko pa smo najbolj empatični in kritično razmišljujoči.

Pri nas pa se preseganja polarizacije nekateri lotevajo drugače — z ihtavim pehanjem za nacionalno enotnostjo, v kateri ne bo več različnih mnenj in se bomo imeli radi prav zares: “Zdaj je čas, bratje in sestre,/pozabimo zamere vse./Naj ljubezen spet nas združi/v en narod Slovenijeeeee.”

A ker je takšna enotnost vedno fikcija — ker imamo ljudje pač različna mnenja —, delitve presegamo z novimi delitvami: na prave in neprave, zdrave in nezdrave, normalne in nenormalne. Navidezno monolitno enotnost gradimo na stigmatiziranju tistih, ki ne sodijo v naš izključujoči kalup. Kar ni samo temelj, ampak definicija avtoritarnega populizma.

In potem se še čudimo, zakaj “samo milijon nas dobro ve,/da dobri smo ljudje”.