"Čili. Saj veš. Pekoča paprika."
O ja, vem. Moj prvi stik s pekočo hrano je bil, ko smo nekoč šli s prijatelji na pizzo. Med obrokom sem moral na vece, moji prijatelji pa so si medtem na moj račun privoščili potegavščino. Na pizzo so mi zlili célo flaško pekoče omake. Nič hudega sluteč sem jedel naprej in naenkrat začutil, da me hudo peče v ustih in grlu. Bil sem tarča posmeha, ampak trmast kot sem, sem tisto pizzo — sicer s težavo — pojedel.
Tabasco
Ti časi so že zdavnaj mimo. Danes vem, da tista omaka — bil je tabasco — sploh ni zelo pekoča. Ima samo kakih 40.000 skovilov (pekočnost merimo s Scovillovo lestvico) — in to za nas norce ni nič.
Kuhat moram zunaj. Žena me je že pred leti pregnala iz hiše. Jo čisto razumem. Kuhanje čilijeve omake v zaprtem prostoru je približno tako, kot da je nekdo vrgel solzilec. In po nekaj letih eksperimentiranja moram povedat, da naredim že kar dobro omako.
Na papricirano hrano se človek hitreje navadi kot na drogo. Že na naslednjo pizzo sem si tabasco zlil kar sam. Tako se je začelo. Danes pa skoraj ni jedi, da si ne bi dal gor nekaj pekočega — bodisi omako ali pa mlete ali sveže čilije.
Sprva sem kupoval, kar sem pač našel v trgovinah in na internetu. Pozneje pa sem začutil potrebo, da začnem gojiti čili tudi sam. Najprej v lončkih za rože, potem pa še v veliko večjih loncih. Logično, ne? Ker čili je v bistvu grm. Več ko mu daš prostora, večji bo zrasel. In večji ko bo, več bo plodov.
Človek ekstremov
In ker sem človek ekstremov, me nikoli niso zanimali malo pekoči čiliji. O, ne. Hudohmet gre vedno po rekord. Nekaj izkušenj je bilo seveda neprijetnih. Samo budalo kot jaz jé hrenovko s svežim Carolina Reaperjem namesto z gorčico.
Pozneje sem se začel vključevati v razne Facebook grupe, ampak nisem dolgo zdržal. Tam se ljudje praviloma prepirajo, zato sem jih zapustil. Vse. Grupo gojiteljev čilija, gobarjev, navijačev Liverpoola, ljubiteljev pizz … Ni to zame.
Sem pa spoznal nekaj dobrih ljudi, s katerimi sem še vedno v stiku in ki me vsako leto založijo s sadikami čilija. Ja, sadikami. Za to, da bi vzgojil rastlino od semena naprej, sem "preveč butast, preveč len". Tako sem pridelal nekaj kil čilijev, ki so bili preostri za neposredno uživanje. Zato je bil logičen naslednji korak … — kuhanje lastne čilijeve omake.
Butična pridelava
Kuhat moram zunaj. Žena me je že pred leti pregnala iz hiše. Jo čisto razumem. Kuhanje čilijeve omake v zaprtem prostoru je približno tako, kot da je nekdo vrgel solzilec. In po nekaj letih eksperimentiranja moram povedat, da naredim že kar dobro omako.
Dodatno delo je seveda embalaža. Najti prave flaške in primeren zamašek, tiskat etikete, si izmislit ime za omako … Vse to je zelo zabavno. Fajn hobi.
Moram se pohvaliti, da imam že nekaj stalnih strank. Ker gre za butično pridelavo, vsem seveda ne morem izpolniti želja. Se pa tega obdobja vsako leto veselim in letos ni nič drugače. Ko bom jeseni kuhal, bo spet noro!