Milovan Đilas, ena od ključnih figur jugoslovanskega partizanskega gibanja in do 50. let tudi političnega dogajanja, v knjigi Srečanja s Stalinom svoja tri srečanja s sovjetskim voditeljem. V njej razkriva blišč dekadentnega življenja tamkajšnjega partijskega vrha, bedo na moskovskih ulicah, klečeplazenje Stalinovih sodelavcev ter pretkanost sovjetske politike do Jugoslavije in držav vzhodne Evrope, različna merila, ko gre za Rdečo armado ali Jugoslovansko vojsko, predvsem pa Stalinovo željo, da bi podjarmil ves svet.

Stalin je na Đilasu preizkusil vse svoje zvijače, pokazal mu je svoj nepremagljivi šarm in svojo silovito jezo, na svojo stran ga je poskusil pridobiti z dobrikanjem. Ko to ni uspelo, mu je brez pomisleka poskusil podtakniti afero. Vendar se to ni dogajalo samo Đilasu — takšen je bil Stalin.

Knjigo se zaključi z analizo Stalinovega značaja, kjer na trenutke spet poskuša opravičiti njegova dejanja, čeprav se dobro zaveda, da Stalin ni človek, kakršnega si je predstavljal, preden ga je spoznal.

Milovan Đilas (1911–1995), politik, pisatelj in prevajalec, je po koncu 2. svetovne vojne veljal za najverjetnejšega Titovega naslednika, saj je konec leta 1953 postal predsednik zvezne skupščine FLRJ. A v tem obdobju je za Borbo pisal članke, v katerih je v Jugoslaviji zahteval več demokracije. KPJ je to dojela kot grožnjo, zato so mu januarja 1954 odvzeli vse funkcije, kmalu pa je tudi uradno izstopil iz Partije. Zaradi izjave v New York Timesu, da Jugoslavijo vodijo »reakcionarji«, je bil obsojen na devet let zapora, kjer je prevedel Izgubljeni raj Johna Miltona. Leta 1958 je napisal spomine, štiri leta kasneje pa je bil ponovno zaprt zaradi objave knjige Srečanja s Stalinom. Čeprav se nikoli ni odrekel komunističnim idejam, je na Zahodu veljal za disidenta. Knjiga je izšla pri Beletrini.

Milovan Đilas: Srečanja s Stalinom

Prva tuja vojaška misija pri Vrhovnem štabu Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije je bila britanska — maja 1943 so se spustili s padali. Sovjetska vojaška misija je prišla devet mesecev pozneje — februarja 1944.

Kmalu po prihodu sovjetske misije je bilo odločeno, da bo v Moskvo poslana tudi jugoslovanska vojaška misija, saj je podobna misija že obstajala pri ustreznem britanskem poveljstvu. V Vrhovnem štabu oziroma med člani Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije, ki so takrat delali v Štabu, se je pojavila močna želja, da bi poslali misijo v Moskvo. Mislim, da je Tito to ustno sporočil vodji sovjetske misije, generalu Kornejevu, vendar pa je povsem gotovo, da je bilo to vprašanje rešeno s telegramom sovjetske vlade.

Pošiljanje misije v Moskvo je imelo za Jugoslovane večkraten pomen, sama misija pa je imela drugačen značaj in v mnogočem drugačne naloge kakor misija britanskega poveljstva.

Kot je znano, je partizansko in vstajniško gibanje v Jugoslaviji proti okupatorju in njegovim domačim pomagačem organizirala Komunistična partija Jugoslavije. Svoje nacionalne probleme je reševala z najsurovejšimi oblikami vojskovanja, vendar se je še vedno imela ne le za članico svetovnega komunističnega gibanja, temveč tudi za neločljivo povezano s Sovjetsko zvezo — »domovino socializma«.

Najožjemu organu partije, političnemu biroju, bolj znanemu pod skrajšanim imenom politbiro, je ves čas vojne uspelo vzdrževati radijsko zvezo z Moskvo. Formalno je šlo za povezavo s Komunistično internacionalo — Kominterno, vendar pa je hkrati pomenila tudi povezavo s sovjetsko vlado. Posebni pogoji boja in preživetja revolucionarnega gibanja so že večkrat povzročili nesporazume z Moskvo.

Kot najpomembnejše bi omenil naslednje:

Moskva nikakor ni mogla povsem razumeti jugoslovanske revolucionarne realnosti, tj. da je v Jugoslaviji, v boju proti okupatorjem, hkrati potekala notranja revolucija. Osnova tega nesporazuma je bil strah sovjetske vlade, da bi ji njeni zahodni zavezniki, predvsem Velika Britanija, lahko zamerili, da prek svojih komunističnih podružnic izkorišča vojne stiske okupiranih držav za širjenje revolucije in svojega vpliva. Boj jugoslovanskih komunistov je, kot se največkrat dogaja pri novih pojavih, izhajal iz ustaljenih stališč in nespornih interesov sovjetske vlade in države.

Moskva tudi ni razumela značilnosti vojskovanja v Jugoslaviji. Neglede na to, kako so bili ne le vojaki, ki so se borili za ohranitev ruskega nacionalnega bitja pred nacistično nemško invazijo, temveč tudi uradni sovjetski krogi navdušeni nad bojem Jugoslovanov, so ga še vedno podcenjevali, že s tem, da so ga enačili s svojimi partizani in njihovimi oblikami vojskovanja. Partizani v Sovjetski zvezi so bili pomožna, stranska sila Rdeče armade in nikoli niso prerasli v redno vojsko. Sovjetski vrhovi na podlagi lastnih izkušenj niso mogli razumeti, da bi jugoslovanski partizani lahko prerasli v vojsko in državno oblast ter tako sčasoma dobili podobo in interese, drugačne od sovjetskih — svojo lastno obliko obstoja.

Zame zelo pomemben — morda celo prelomen — je bil v zvezi s tem naslednji trenutek. Med tako imenovano četrto ofenzivo, marca 1943, je prišlo do pogajanj med Vrhovnim štabom in nemškimi poveljstvi. Razlog za pogajanja je bila izmenjava ujetnikov, njihovo bistvo pa se je zvedlo na dejstvo, da so Nemci priznali partizanom pravico vojskujoče se strani, tj. da se ustavi medsebojno pobijanje ranjencev in ujetnikov. Sicer je bil trenutek, ko so bili Vrhovni štab, glavnina revolucionarne vojske in tisoči ranjenih vojakov v smrtni nevarnosti, zato smo potrebovali kakršen koli premor, če bi le lahko prišli do njega. O vsem tem bi bilo treba obvestiti Moskvo. Zavedali pa smo se — Tito, ker je Moskvo poznal, midva z Rankovićem pa bolj nagonsko — da ji ne smemo povedati vsega. Edino, kar smo ji sporočili, je bilo, da se z Nemci pogovarjamo o izmenjavi ranjencev. Vendar se v Moskvi niso niti poskušali vživeti v naš položaj, temveč so podvomili o nas, kljub rekam krvi, ki smo jih prelili, in nam zelo ostro odgovorili. Še vedno se spominjam — bilo je v mlinu ob reki Rami pred našim prebojem čez Neretvo februarja 1943 — kako se je na vse to odzval Tito: »Predvsem smo dolžni skrbeti za svojo vojsko in svoje ljudi.«

To je bilo prvič, da je nekdo v centralnem komiteju odkrito formuliral neistovetnost z Moskvo. Bilo pa je tudi prvič, da je mojo zavest, neodvisno od Titovih besed, vendar ne brez povezave z njimi, ošinil blesk te neistovetnosti — če se hočemo ohraniti v smrtnem boju med nasprotnimi svetovi.

Prvega novembra 1943 so bili v Jajcu na II. zasedanju Protifašističnega sveta sprejeti sklepi, ki so dejansko pomenili uzakonitev novega družbenega in državnega reda v Jugoslaviji. Hkrati je bil ustanovljen Nacionalni komite kot začasna vlada Jugoslavije. Pri pripravi teh sklepov na sejah Centralnega komiteja Komunistične partije je bilo odločeno, da Moskve ne obveščamo, dokler ne bo vse končano — iz dotedanjih izkušenj z Moskvo in iz naravnanosti njene propagande smo vedeli, da tega ne bo mogla razumeti. In res je bil odziv Moskve na te sklepe tako negativen, da nekaterih delov ni predvajala niti radijska postaja Svobodna Jugoslavija, ki je sicer v Sovjetski zvezi delovala za potrebe vstajniškega gibanja v Jugoslaviji. Sovjetska vlada torej ni razumela najpomembnejšega dejanja jugoslovanske revolucije — tistega, ki jo je preoblikovalo v novo ureditev in jo pripeljalo na mednarodni oder. Šele ko je postalo očitno, da se Zahod na sklepe v Jajcu odziva z razumevanjem, je Moskva spremenila svoje stališče in se prilagodila realnosti.

A kljub vsej grenkobi teh izkušenj, katerih pomen so lahko razumeli šele po prelomu z Moskvo leta 1948, kljub različnim oblikam obstoja se jugoslovanski komunisti niso imeli le za ideološko vezane na Moskvo, temveč tudi za njene najbolj dosledne privržence. Čeprav so jih življenjske revolucionarne in druge realnosti vedno bolj dosledno in nespravljivo ločevale od Moskve, so ravno to, zlasti svoje uspehe v revoluciji, jemali kot potrditev svoje navezanosti nanjo in na ideološke sheme, ki jih je predpisovala. Zanje Moskva ni pomenila le političnega in duhovnega središča, temveč tudi uresničitev pravzaprav abstraktnega ideala »brezrazredne družbe«, nečesa, kar jim ni le ublažilo in olajšalo žrtvovanj in trpljenja, temveč je v njihovih očeh upravičevalo lasten obstoj.

To je že bila partija, ki ni bila le ideološko edinstvena kot sovjetska, temveč je bila zvestoba sovjetskemu vodstvu eden bistvenih elementov njene izgradnje in delovanja. Stalin ni bil le nesporni in genialni voditelj, temveč tudi utelešenje same ideje in sanjane nove družbe. To malikovanje Stalinove osebnosti je, tako kot bolj ali manj vse v Sovjetski zvezi, dobivalo iracionalne oblike in obseg. Vsako dejanje sovjetske vlade, na primer napad na Finsko, vsaka negativnost v Sovjetski zvezi, na primer procesi in čistke, vse je bilo upravičeno in opravičeno, in kar je morda videti še bolj čudno: komunistom se je posrečilo sebe prepričati o smotrnosti in resničnosti vsega, in še lažje od tega — izriniti neprijetna dejstva iz zavesti in jih pozabiti.

Med nami komunisti so bili ljudje z razvitim čutom za estetiko in obsežnim poznavanjem literature in filozofije, pa vendar smo se navduševali ne le nad Stalinovimi pogledi, temveč tudi nad »popolnostjo« njegove oblike. Tudi sam sem v razpravah večkrat govoril o kristalni jasnosti sloga, prodorni logiki in harmoniji Stalinovih govorov, ki naj bi izražali najvišjo modrost, čeprav mi ravno takrat pri drugem avtorju enakih lastnosti ni bilo težko ugotoviti, da gre pravzaprav za brezbarvnost in omejenost ter nerodno mešanico vulgarne žurnalistike in Biblije. Včasih je to dobilo tudi smešne oblike: resno so jemali, da se bo vojna končala leta 1942, ker je tako rekel Stalin, toda ko se to ni zgodilo — je bila prerokba pozabljena, ne da bi prerok izgubil kaj svoje nadčloveške moči. Pravzaprav se je jugoslovanskim komunistom dogajalo isto kot vsem tistim skozi dolgo človeško zgodovino, ki so svojo in človeško usodo podredili izključno eni sami ideji: nevede so si izmislili Sovjetsko zvezo in Stalina, kakršna so nujno potrebovali za svoj boj in njegovo utemeljitev.

Jugoslovanska vojaška misija je zato v Moskvo odšla z idealnimi predstavami o sovjetski vladi in Sovjetski zvezi na eni strani in s svojimi praktičnimi potrebami na drugi. Na videz je spominjala na misijo, poslano k Britancem, vendar je po svoji sestavi in stališčih hkrati pomenila tudi neformalno povezavo s političnim vodstvom enakih pogledov in ciljev. Preprosteje: misija je morala imeti tako vojaški kot partijski značaj.

Zato sploh ni bilo naključje, da je Tito poleg generala Velimirja Terzića na misijo napotil tudi mene kot visokega partijskega funkcionarja — že nekaj let sem bil član najožjega partijskega vodstva. Podobno so bili izbrani tudi drugi člani misije — partijski ali vojaški funkcionarji, med njimi pa je bil tudi finančni strokovnjak. V misiji je bil tudi atomski fizik Pavle Savić, vendar z namenom, da v Moskvi nadaljuje svoje znanstveno delo. Seveda smo bili vsi v uniformah — tudi jaz sem imel čin generala. Mislim, da je k temu, da so me izbrali, prispevalo tudi dejstvo, da sem dobro znal ruski jezik — naučil sem se ga v zaporu, pa tudi to, da pred tem nisem bil v Sovjetski zvezi in nisem bil obremenjen z nobeno frakcionaško ali deviantno preteklostjo. Tudi drugi člani misije še niso bili v Sovjetski zvezi in nihče od njih ni dobro znal ruščine.

Bil je začetek marca 1944. Nekaj dni je minilo v zbiranju članov misije in njihovem opremljanju. Naše uniforme so bile stare in neenake, in ker ni bilo dovolj drugega blaga, so iz zaseženih oblek italijanskih častnikov naredili nove. Ravno tako je bilo treba imeti potne liste za prehod čez britanska in ameriška ozemlja, zato so bili na hitro natisnjeni — to so bili prvi potni listi nove jugoslovanske države in so nosili Titov osebni podpis.

Skoraj spontano se je pojavil predlog, da Stalinu prinesemo darila. Ampak kakšna in od kod? Neposredna okolica — Vrhovni štab je takrat bil v Drvarju — so bile večinoma požgane vasi ter izropana in uničena majhna mesta. Kljub temu se je našla rešitev: Stalinu bomo odnesli eno od pušk, izdelanih v partizanski tovarni v Užicu leta 1941— našli so jo z veliko težavo. Tudi iz vasi so začela prihajati darila — torbice, brisače, kmečka oblačila in obutev. Izbrali smo najboljše; med njimi so bili tudi opanki iz surovega usnja, vse drugo pa je bilo revno in primitivno. Ampak ravno zato, ker je bilo takšno — ljudska prostosrčnost — smo se odločili, da je treba to odnesti.

Misija je imela nalogo, da organizira sovjetsko pomoč Narodnoosvobodilni vojski Jugoslavije. Hkrati nam je Tito dal nalogo, da prek sovjetske vlade ali drugih kanalov dosežemo, da se osvobojenim ozemljem Jugoslavije začne dodeljevati pomoč UNRRA. Sovjetsko vlado naj bi zaprosili za posojilo v višini 200.000 dolarjev za stroške naših misij na Zahodu — Tito je poudaril, naj izjavimo, da bomo ta znesek in pomoč v orožju in zdravilih vrnili po osvoboditvi države.