Včeraj je bil zgodovinski dan. Prvič so namreč stavkali bolniki. V postsocialistični Sloveniji so doslej stavkali samo zdravniki. Zato, da so si dvigovali plače. In si zniževali obseg delovnih obveznosti. Povsem v skladu z egoistično in pogoltno logiko, ki jo še danes zastopa slovensko zdravništvo.

Včeraj pa so enkrat za spremembo stavkali bolniki. Tisti, ki že leta in desetletja plačujejo zdravstvene prispevke. Tisti, s čigar denarjem nato razpolagajo zavarovalnice in politika. In s čigar denarjem se okoriščajo mnogi. Najbolj vidno zavarovalnice in zdravniki.

Družbeno organizirana kraja

Po telefonu me je klicala prijateljica z drugega konca Slovenije. Rekla je, da ničesar več ne razume. Odgovorila sem ji, kar sem povedala že neštetokrat. In o čemer sem tudi pisala. Tudi v Zablodah postsocializma. In sicer: da je postsocializem družbeno organizirana kraja, ki jo izvajajo tisti z dovolj vpliva in moči in ki so obenem na dovolj visokem družbenem položaju, da to lahko počnejo nekaznovano.

Tisto, kar se krade, je premoženje. Premoženje, ki je bilo v preteklosti ustvarjeno kolektivno. Z delom mnogih. Tako imenovana kriza slovenskega zdravstvenega sistema ni nič drugega kot to, kar so bile in so ponekod še vedno krize javnih zdravstvenih sistemov v postsocialističnih družbah. In krize drugih sektorjev, kjer je bila ta kraja že realizirala. Najprej skozi privatizacijo družbene oz. državne lastnine. Kar so antropologi postsocializma zelo natančno popisali. Z vsemi variacijami. In z vsemi katastrofalnimi posledicami za veliko večino tistih, ki niso pripadali elitam, ki so pokradle družbeno lastnino.

Nič novega, a končno upor

Kar zdaj gledamo v zvezi s slovenskim zdravstvom, torej ni nič novega. Je samo še ena ponovitev že videnega. Le da so se Slovenci zdaj vendarle uprli. Morda zato, ker so se v tridesetih letih končno naučili, za kaj v postsocializmu gre. Ali pa zato, ker razpad javnega zdravstvenega sistema neposredno življenjsko zadeva slehernega Slovenca.

Ena ključnih značilnosti slovenske zgodovinsko vzpostavljene socialne tirnice je dejstvo, da so Slovenci najbolj občutljivi na zadeve, povezane z osebnim preživetjem. Zdravje in zdravstvo zagotovo sodita v ta okvir.

Seveda so za stavko bolnikov možni tudi drugi razlogi. A neglede na razloge je ključno, da se je do protesta končno prišlo. Protestirali so tistih, ki so zadnjih trideset let plačevali, niso pa za to nič dobili. Ampak so izgubljali. Vedno več jih nima niti tistega, kar so imeli v socializmu: svojega splošnega zdravnika.

Ne samo plače, ampak privatizacija

Zgovorno je tudi dejstvo, da je trenutna vlada tista, ki se je zaradi pritiska bolnikov in javnosti morala prva začeti ukvarjati s težavami bolnikov in plačnikov. Torej s težavami slovenskega zdravstvenega sistema. Ne pa samo z višino zdravniških plač, ki jo že tri desetletja enačijo z reševanjem problemov slovenskega zdravstvenega sistema.

Velikokrat sem že pisala o tem, da višina zdravniških plač ni isto kot slovenski zdravstveni sistem. Je pa res, da je slovensko zdravništvo skupaj s Fidesom v treh desetletjih v javnosti uveljavilo logiko, da so težave slovenskega zdravstvenega sistema identične z nizkimi plačami zdravnikov. Ko bomo rešili plače, bodo rešeni vsi problemi slovenskega zdravstvenega sistema.

To je laž. Tudi zato, ker slovensko zdravništvo noče samo višjih plač. Ampak privatizacijo javnega zdravstva. Nekaj, česar ne smemo dovoliti. Za preprečitev česar je treba stavkati. Če vsak petek, pa vsak petek. Če proti Golobovi vladi, pa proti Golobovi vladi.

Kaj ministra ne zanima

Golobova vlada si je proteste zaslužila. Ob svojem nastopu je obljubljala, da se bo resno lotila reševanja problemov zdravstvenega sistema. Toda po osmih mesecih ne vidimo drugega kot po ovinkih dosežen dvig plač zdravnikov. S tem se minister ukvarja že osem mesecev. Ne s čakalnimi vrstami. Ne z uspešnimi strategijami za povečanje števila splošnih zdravnikov. Ne z ukinitvijo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Ne z reaktivacijo upokojenih zdravnikov. In ne z drugimi možnimi strategijami reševanja problemov zdravstvenega sistema.

Ti problemi ministra za zdravje očitno ne zanimajo. Zanimajo ga višje plače slovenskih zdravnikov. V tem je uspešen. Zadnji dokaz je tarifa, s katero bo plačeval zdravnike v ambulantah za neopredeljene. Še ena zmaga Bešiča Loredana. In še ena zmaga zdravnikov.

Bolniki tudi pod Golobovo vlado ostajajo poraženci. Čeprav gre v resnici za njihov denar. Za naš denar.

Konflikt interesov

Kot ministra za zdravje bi morali Bešiča Loredana razrešiti zaradi izkoriščanja lastnega položaja za realizacijo partikularnih ciljev poklicne skupine, ki ji sam pripada. A se to ne bo zgodilo. Golob namreč Loredanu zaupa, ga celo spoštuje. Ker si upa drezati v skorumpiranost slovenskega zdravstvenega sistema.

Morda je to res. Golob gotovo ve stvari, ki jih mi ne. Toda dejstva dokazujejo, da se Bešič Loredan že osem mesecev ukvarja z dvigovanjem plač zdravnikov. 

Dvig plač so zdravniki dosegli tudi včeraj. Sicer bi danes stavkali. 

Stavkajoči bolniki seveda niso dosegli nič. Danes še ne. Je pa mogoče, da bodo v prihodnosti dosegli to, kar so dosegli že v preteklosti: namreč padec vlade.