Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti sem že pred leti preimenovala v Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in neenake možnosti. Razlog za to so bile praktične izkušnje s tem ministrstvom, povezane s postopki, ki jih je moja hčerka morala urejati.

Moja hčerka je že od rojstva oseba s cerebralno paralizo. Torej oseba, ki ji je slovenska družba že že takoj dodelila status osebe z neenakimi možnostmi.

Kadarkoli mi je v zvezi z njo prišlo na misel, da bi bila hči kjerkoli, kadarkoli, kakorkoli deležna vsaj senčice enakih možnosti, so mi vse državne institucije dale jasno vedeti, da do enakih možnosti pač ni upravičena. Ker ima cerebralno paralizo. Kaj pa si domišljam?

Bližnja srečanja

Ko je nekatere reči, ki so v preteklosti zadevale njen status, hči poskušala rešiti na omenjenem Ministrstvu, je naletela na zid. V njenih zadevah, ki so bile v rokah MDDSZEM (ali MDDSZNM), sva se srečevali z njihovim neodgovornim delom. Med drugim: izguba spisa in dokumentov, nevednost o tem, kdo je za njen primer sploh pristojen itd.

A ne samo to. Bližnje srečanje z dotičnim Ministrstvom je v praksi pomenilo srečanje z institucijo, v kateri ni bilo mogoče priti v stik z referentom, zadolženim za njen primer. Niti v času uradnih ur za državljane. To je tudi pomenilo, da je namesto zadolženega referenta o njenem spisu odločala kar gospa v vložišču. Ali da ni bilo mogoče priti do osebe, na katero bi lahko naslovil svojo pritožbo itd.đ

Birokratske zanke

Srečevali sva se z institucijo, kjer se je razbohotila birokracija. A kljub tej razbohotenosti — ali pa prav zaradi nje — ni bila ta institucija sposobna narediti nič, ko je bilo treba nekaj urediti. Referenti so se zapletali v lastne birokratske zanke do te mere, da niso bili sposobni sestaviti niti enega smiselnega dopisa.

Iz delovanja in pisanja zaposlenih na Ministrstvu je bila vedno jasno razvidna njihova neprofesionalnost oz. neseznanjenost z zadevami, o katerih bi morali biti po službeni dolžnosti ne samo obveščeni, ampak bi o njih morali imeti ekspertno znanje.

A o takem znanju ni bilo ne duha ne sluha. Bilo je eno samo izogibanje, citiranje nesmiselnih členov nesmiselnih aktov, ki jih niso znali niti sami razložiti, blokiranje poskusov v smer smiselnih rešitev itd.

Mame iz Haloz

Na koncu postopka, ki je trajal nekaj let, stvar ni bila niti za trohico bolj urejena in razrešena kot na začetku te kafkovske procedure. Sama sem obupala. In sem pomislila na tiste manj izobražene, manj pismene, manj okretne, manj zavzete mame z Goričkega, iz Haloz in od drugod, ki morda nimajo niti zaključene osnovne šole in ki bi jim omenjeno Ministrstvo moralo pomagati reševati probleme njihovih otrok. Ne pa jim greniti življenja. Pomislila sem na to, kako naj te reve sploh kaj uredijo s tem Ministrstvom. Jasno, da z njim ni mogoče urediti ničesar.

Moj zaključek je torej bil, da MZDDSZEM (ali MZDDSZNM) obstaja samo zaradi videza, da nekdo v tej državi skrbi za enake možnosti slovenskih državljank in državljanov. Da pa taisto Ministrstvo v praksi dela vse, kar je v njegovi moči, da državljani in državljanke ne bi bili deležni enakih možnosti. Zato tudi moje poimenovanje. Neenake možnosti so namreč to, kar omenjeno ministrstvo v praksi počne: ohranja obstoječe in ustvarja nove možnosti. Neenake.

Nič se ni spremenilo

Žal moram ugotoviti, da se logika delovanja omenjenega Ministrstva vse do danes ni spremenila. Prav v zadnjih dneh je namreč sproduciralo dva očitna dokaza. Sramotna. Nedopustna. Oba bi moral Mesec kot minister iz Levice preprečiti.

A zgodilo se ni nič. Ali zato, ker Mesec ne ve, da je kaj narobe? Ali zato, ker tudi njega blokira birokratska navlaka, značilna za to Ministrstvo? Ali zaradi česa tretjega?

Resnici na ljubo razlogi sploh niso pomembni. Pomembno je to, da se Ministrstvo tudi danes ukvarja z ustvarjanjem neenakih možnosti.

Prva reč, pri kateri bi Ministrstvo moralo skočiti s tečajev, je novela zakona o tujcih in znanju slovenščine družinskih članov. Za novelo je bilo že ugotovljeno, da je homofobična, sramotna, antisocialna, rasistična, diskriminatorna itd.

“Naše vrednote”

Če pustimo ob strani politično sporno prakso, da je vlada to novelo sprejela s podporo homofobične slovenske desnice, je povedno, da so predstavniki slovenske desnice v zvezi z novelo govorili o “vrednotah”, da je slovenski jezik “naša vrednota” ipd.

Zaskrbljujoče je, da v zadnjem času vse več reči postaja stvar vrednot. Imamo vojno v Ukrajini, kjer branimo “naše vrednote”. Imamo omenjeno novelo, s katero tudi branimo “naše vrednote” itd.

Profesionalni antropologi bi vedeli povedati, da so prakse, ki jim je cilj braniti “naše vrednote”, že v temelju sporne, saj so kolonialne in imperialistične. To velja tudi za sprejeto novelo.

V zvezi s tem pa skrbi še najmanj dvoje. Prvič: gre za popolno neprofesionalnost pri urejanju nečesa, čemur se strokovno reče kulturni stik.

Za to družbeno situacijo je znano, da je izjemno kompleksna in potencialno konfliktna. Zato ljudje, ki se s to temo poklicno ukvarjajo, s tresočo roko zarisujejo mejo med integracijo in asimilacijo. In to v vsakem primeru posebej.

Asimilirani in asimilatorji

V noveli zakona ti strokovni premisleki seveda niso skrbeli nikogar. Očitno sploh nihče ni vedel zanje. Zagovorniki novele so razpredali o integraciji beguncev in migrantov. Nihče od njih zelo verjetno ne ve, kaj ta inegracija sploh je. Če bi jo morali opisati, se bojim, da bi govorili o asimilaciji. Asimilacija pa je socialno, politično, kulturno in še kako izjemno sporna, celo prepovedana praksa. Asimilirani niso nikoli v enakem položaju kot asimilatorji. Na kar bi moralo Ministrstvo za enake možnosti — če bi ga res imeli —, javno opozoriti. Kot bi moralo javno opozoriti tudi na dejstvo, da določitev administrativnega roka, v katerem se morajo tujci naučiti slovenščine do zahtevane ravni, migrante v Sloveniji postavlja v izrazito neenak položaj.

Jasno je, da se nekdo, čigar materin jezik je podoben slovenščini, našega jezika lahko nauči prej kot nekdo, ki mu je materinščina neslovanski jezik. In jasno je tudi, da se nekdo z univerzitetno izobrazbo lažje nauči tujega jezika kot nekdo, ki je nepismen tudi v materinem jeziku.

Pa ne, da je bil cilj novele postaviti migrante v Sloveniji v neenak položaj? Privilegirati Evropejce in govorce slovanskih jezikov? Deprivilegirati govorce arabskih in drugih neslovanskih jezikov? Še posebej manj izobraženih? Zakaj ni trust birokratov na Ministrstvu za menda enake možnosti vsaj opozoril na to na novo ustvarjeno neenakost?

Ker ni denarja

Druga reč, zaradi katere bi moralo Ministrstvo za enake možnosti — če bi ga imeli —, skočiti s tečajev, pa je dejstvo, da pilotnega projekta, s katerim bi starši otrok s posebnimi potrebami dobili pomočnika, ne bo. Ker ni denarja.

Ob tem je še tem bolj absurdno, da je to pojasnilo prišlo s samega Ministrstva za enake možnosti — če bi ga imeli.

Tokrat se moram strinjati s Urško Klakočar Zupančič, ki je ob tem odgovoru povedala, da je nezadovoljiv. Ja, res je. Najmanj kar je, je to, da je nezadovoljiv. Za otroke, ki imajo cerebralno paralizo, Downov sindrom itd. In za njihove starše. Zlasti matere, ki so zaradi otrokovega stanja sistematično v neenakem položaju. Odkrito diskriminirane, ko gre za zaposlitev, kariero, karierno napredovanje itd. O tem lahko veliko povem iz lastnih izkušenj. Tej diskriminaciji sem izpostavljena že šestintrideset let in se iz leta v leto zaostruje.

To so te enake možnosti?!

Ministrstvo, ki bi moralo skrbeti za enake možnosti, odgovarja, da v tej državi ni denarja za pomočnike? In to v državi, ki povečuje stroške za oboroževanje? V državi, v kateri vlada že tako ali tako privilegiranim zdravnikom, sodnikom, tožilcem in drugim, ki sodijo v družbeno elito, brez problemov obljublja dodatke, povišice, nove plačne stebre itd.? To so enake možnosti?! To je to, kar počne Ministrstvo za enake možnosti?!

Če bi bila na mestu Luke Mesca, bi odstopila. Ne samo z mesta ministra. Ampak tudi z mesta predsednika stranke, ki se ji reče Levica. To bi od njega morali zahtevati tudi člani stranke.