Ob upokojitvi je Mitja Rotovnik napovedal brskanje po 40 škatlah dokumentacije. Besedo je držal. Tako so zdaj pred nami njegovi kulturni memoari Gremo v Cankarja. V njih se spominja svojih sodelavcev, sopotnikov, umetnikov, tudi svojih kritikov ali nasprotnikov, od najpomembnejših, velikih imen umetnosti in kulture do drobnih, mimobežnih dogodkov.

Mitja Rotovnik (1942) je uradno postal generalni direktor Cankarjevega doma 1. septembra 1982, upokojil pa se je 14. oktobra 2014. Največjo slovensko kulturno ustanovo je dvaintrideset let ne samo vodil, ampak si jo je kot načelnik ljubljanske kulture že sredi 70. let tako rekoč tudi izmislil. Bil je namreč med pobudniki ideje, da glavno mesto potrebuje nove, večnamenske dvorane in kongresni center. Bil je eden najbolj predanih in angažiranih menedžerjev pri nas, tudi z zvrhano mero “čustvenega angažmaja”, kot je temu sam rekel.

Knjiga Gremo v Cankarja je izšla pri Beletrini.

Mitja Rotovnik: Gremo v Cankarja • Prolog: Mladost na Črnučah

Konec leta 1949 se je naša družina preselila. Iz Rajhenburga, mesta, ki je bilo štiri leta kasneje preimenovano v Brestanico, smo šli na Črnuče. Mama Hilda je dobila službo ravnateljice nižje osnovne šole in razredne učiteljice. Družina? Vsekakor, čeprav v njej ni bilo več očeta Karla, ki so ga Nemci, po pripovedovanju očividcev, 31. januarja 1944 zverinsko umorili v Šentvidu pri Ljubljani skupaj z drugimi 24 talci. Streljanje je bilo javno, prisotnost vaščanov Guncelj in Šentvida, vključno z učenci iz bližnje osnovne šole, pa obvezna. Kot opomin prebivalstvu, da bo tako maščevan vsak ubiti Nemec ali njihov kolaborant s strani “banditov”, kot so imenovali partizane in sodelavce Osvobodilne fronte. Desetletja pozneje sta mi prijatelja, znana akademska slikarja Janez Bernik in Andrej Jemec, pripovedovala, da sta skupaj z drugimi učenci morala prisostvovati streljanju.

Naša družina je bila po očetovi smrti videti takole: mama je opravljala vlogo očeta, njena teta Lojzka Štrukelj, pobožna in klena Primorka, je skrbela za gospodinjstvo. Potem pa sva bila tu še dva sinova — Boro, rojen leta 1944, in jaz, Mitja, ki sem na svet prišel dve leti pred njim (in še danes ne vem, kako mi je zares ime, saj me od rojstnega lista naprej spremlja kar pet imen — Karl, Janez, Demetrij, Mitja in uradno Dimitrij).

Nekaj dni po usmrtitvi očeta se je mama z menoj v vozičku napotila v središče Kamnika, kjer smo živeli. K njej je pristopil mlad esesovski oficir in ji diskretno namignil, naj takoj zapusti Kamnik, ker smo vsi trije na spisku za deportacijo v taborišče. Njegov nasvet je upoštevala in nemudoma izvedla zapleten pobeg z dvema dojenčkoma. Bežali smo z vlakom prek Ljubljane in Celovca v Velikovec, od tam pa v Črno na Koroškem, kjer so nas očetovi sorodniki do konca vojne skrivali v neki gostilni. Ko sva odrasla, nama je mama večkrat pripovedovala, kakšno srečo smo imeli. Če nas okupatorski oficir ne bi posvaril, bi ona zagotovo umrla v taborišču, midva pa bi doživela usodo ukradenih otrok. Na begu sem bil star kakšnih 15 mesecev, brat Boro pa komajda mesec dni.

Večkrat sem razmišljal o tem oficirju in se spraševal, zakaj je opozoril mamo, da smo v smrtni nevarnosti. Slaba vest? Mamo, ki je bila zelo lepa, je zagotovo videval v mestu. Vedel je za usmrtitev njenega moža. Morda je celo sodeloval pri aretaciji izdanih mladih kamniških aktivistov OF in njihovi začasni deportaciji v taborišče.

Bilo mi je prizaneseno, da nisem postal Nemec, ki morda nikoli ne bi izvedel za svoje slovensko poreklo, niti kdo so bili moji starši ali da imam celo brata.

A nazaj k Črnučam …

Po vojni so bile Črnuče tipična strnjena vas, daleč od Ljubljane. Najprej je avtobus vozil le do Ruskega carja, nato trolejbus do spodnje Ježice in šele nekje v šestdesetih letih smo končno dobili avtobusno postajo povsem na koncu Črnuč. V središču vasi je bila stara šola, v kateri smo stanovali. Mi štirje in še en učitelj v sosednjem stanovanju.

Vas je bila vključena v enega nepozabnih projektov socialistične obnove, ko naj bi v 523 mestih, na trgih in v večjih vaseh po vsej Sloveniji zgradili zadružne domove. “Kultura in prosveta to naša bo osveta” se je imenovalo geslo tega podviga. Zadružni domovi naj bi postali večnamenske javne stavbe za izvajanje upravnih, gospodarskih, društvenih in predvsem kulturnih dejavnosti. Tristo petintrideset jih je bilo nato v prihodnjih letih v resnici zgrajenih, njihova arhitekturna tipologija je ustvarjala javne prostore, ki naj bi povezovali krajane in spodbujali družbeno interakcijo. Marsikje je tako še danes, zadružni domovi so dejansko postali in so še stičišča lokalnih skupnosti.

Leta 2021 so se na to spomnili v Muzeju arhitekture in oblikovanja v Ljubljani in skupina kuratorjev se je v sodelovanju z direktorjem Matevžem Čelikom Vidmarjem, komisarjem slovenske predstavitve na Beneškem arhitekturnem bienalu, odločila, da bo to akcijo iz petdesetih let prejšnjega stoletja predstavila na bienalu pod naslovom Skupno v skupnosti: Sedemdeset let zadružnih domov kot družbene infrastrukture.

Vodstvo šole se je v nekem trenutku, mislim, da je bilo to leta 1952, odločilo, da v gradnjo zadružnega doma vključi tudi nas, osnovnošolce. Določenega dne je vsako uro odšel na gradbišče en razred. Postavili smo se v vrsto in s podajanjem opek do zidarjev tudi mi sodelovali. Dogodka, ki je pri meni sčasoma utonil v pozabo, sem se spomnil, ko sem se nekaj desetletij kasneje znašel sredi gradnje osrednje slovenske kulturne hiše.

Kultura v novem črnuškem domu je dobesedno eksplodirala. Poleg dveh trgovin je imel zadružni dom precej veliko večnamensko dvorano za uprizarjanje koncertov, ljudskih iger, lutkovnih predstav, proslav, filmskih projekcij in celo opere. Pred odrom je bila tudi orkestrska jama. Na drugi strani zgradbe je bila knjižnica, nad trgovinama in v kleti pa še prostori za različna društva. Pozimi so ob nedeljah prihajali na simultanke ugledni šahovski mojstri Bruno Parma, Stojan Puc, Branko Grosek. Mama se je v vlogi predsednice Kulturnega društva Svoboda z vsem srcem predala kulturi: glasbeniki, povezani v orkester, ki je imel celo stalnega dirigenta, so prirejali koncerte in spevoigre, nadvse aktivni so bili v pevskem zboru, delovali so plesni, lutkovni in dramski krožki. Slednji je pripravil celo uprizoritev znane drame Thorntona Wilderja Naše mesto, ki si jo je režiser zamislil tako sodobno, da je na gostovanju v Trzinu po odmoru iz dvorane pobegnilo celotno občinstvo, razen petih obiskovalcev.

Posebej atraktiven je bil filmski program, saj so imeli Črnučani prav vsak konec tedna priložnost videti nov film. Mami se je uspelo vključiti v srečanja upravnikov kinematografov z jugoslovanskimi distributerji filmov, tako da je lahko sama oblikovala črnuški filmski program. Distributerje je uspela celo prepričati, da so ji omogočili nekatere ljubljanske premiere, ki so jih potem obiskovali ugledni filmski delavci in kritiki. Tako so po zaslugi dobrega kulturnega programa Črnuče iz odročne vasi postopoma postale predmestje. Na zadružnem domu je sredi petdesetih let žarel prvi neonski napis: “KINO”. Mame se je ob njeni prezgodnji smrti leta 1963 z nekrologom v reviji Ekran spomnil eden najbolj uglednih takratnih slovenskih filmologov Vitko Musek.

Sanjač pri profesorju Ravnikarju

Kmalu potem, ko sem bil izvoljen za predsednika izvršnega odbora Ljubljanske kulturne skupnosti, je Slovenska filharmonija v goste povabila slovitega romunskega dirigenta Sergiuja Celibidacheja, ki je sedem let vodil Berlinske filharmonike in bil gost večine najslavnejših simfoničnih orkestrov po svetu. Ljubljani se je torej obetal vrhunski glasbeni dogodek, a zgodila se je sramota, dirigent koncerta namreč ni in ni mogel začeti. Dvignil je dirigentsko palico, ko ga je zmotilo škripanje v dvorani. Malce je počakal, da se obiskovalci umirijo. Ni šlo. Spustil je roke in se obrnil v dvorano s pogledom, v katerem smo zaznali prošnjo za tišino. Toda v resnici nismo bili krivi obiskovalci, temveč stari in razpadli leseni stoli, ki so močno škripali vse do trenutka, ko so se obiskovalci dodobra “ugnezdili” vanje. Dirigent se je še enkrat obrnil v dvorano, da bi jo umiril, in naposled le “pognal” orkester.

Naslednji dan sta direktorja Filharmonije slavnega gosta povabila na kosilo. Povabila sta tudi mene, me predstavila, dirigent pa me je — brez dlake na jeziku — začel oštevati kot šolarčka. “Sram naj vas bo, imate premajhno dvorano za simfonične orkestre in za nameček še stare škripajoče stole v njej. Tak podcenjevalen odnos do simfonične glasbe!” Ujel sem še opazko, da smo navadna glasbena provinca in da njega k nam ne bo več.

Kosilo sem nekako preživel, saj sta me direktorja vzela v bran, a kritika mi je segla globoko v srce. Bila je kaplja čez rob vseh neprijetnih doživetij in spoznanj o odsotnosti kulturne politike v mestu, zlasti glede ustvarjanja spodobnejših pogojev. Mislil sem si, treba je nekaj storiti, sicer bo šlo v kulturi še na slabše. Napisal sem pismo sekretarju mestnega komiteja Zveze komunistov Vinku Hafnerju in ga obvestil o hudih težavah, v katerih delujejo nacionalni in mestni kulturni zavodi v Ljubljani.

Pisma se še danes živo spominjam, čeprav ga v arhivih (še) nisem našel. Odločil sem se za stvaren, odkrit in kritičen pristop, brez vsakega ovinkarjenja, čeprav Zvezi komunistov nikoli ni bilo všeč kritično ocenjevanje stanja v družbi. V uvodu sem omenil udarni slogan partijske politike “Kultura in prosveta, to naša bo osveta”, pisal o vlogi kulture in umetnosti v socializmu in nadaljeval, da kulturni zavodi glede razvoja in vzdrževanja niso deležni nobenih finančnih spodbud, da se razmere celo poslabšujejo. Zastavil sem vprašanje, s čim novim se v kulturi lahko pohvali Ljubljana, in si kar sam odgovoril, da praktično z ničimer. Vse osrednje kulturne ustanove so bile namreč zgrajene pred obema svetovnima vojnama, razen Moderne galerije, ki je bila dokončana po vojni, nekaterih novih kinodvoran in ponesrečenega prizidka k Drami. Mesto po tridesetih letih socializma ni moglo pokazati niti enega novega infrastrukturnega dosežka na področju umetnosti. Celo porušenega Jakopičevega paviljona ni bilo sposobno dostojno nadomestiti. Spomnil sem ga tudi, da je okolica Drame edini otok v središču mesta, ki še ni bil asfaltiran; okoli glavnega vhoda je obiskovalce pričakal pesek, ki se je v dežju spremenil v blato.

Partijski sekretar me je povabil na pogovor, na katerem se mi je zahvalil, ker sem mu odprl oči. Dogovorila sva se, da ga bom sproti obveščal o vsem, kar bo treba spremeniti ali izboljšati v mestni kulturi. Dobivala sva se vsako drugo soboto ob 12. uri v njegovem stanovanju: jaz sem govoril, on je spraševal in si sproti tudi zapisoval. Najini sobotni sestanki so potekali kar v copatih, bila sva namreč soseda v Ferantovih blokih.

Ob nastajanju zamisli o velikem kulturnem centru smo bili v LKS enotni, da Ljubljana potrebuje večnamensko dvorano z dovolj velikim odrom, da bi v njej poleg koncertov lahko uprizarjali tudi operne, baletne, plesne in dramske predstave, primerna pa bi bila tudi za prirejanje kongresov. V mislih smo imeli dvorano, v kateri bi bilo okoli 1700 sedežev. Prostorsko rešitev Narodne galerije smo videli v izselitvi športa, za rešitev prostorske stiske v Narodnem muzeju bi zgradili nov objekt, v katerem bi bil Prirodoslovni muzej, Lutkovno in Mladinsko gledališče bi dobili dve novi dvorani, rešitev za MGL smo videli v prenovi, za Moderno galerijo smo predlagali nov objekt, v katerega bi preselili delovanje Mednarodnega grafičnega bienala. Bili smo prepričani, da je treba dobiti prostore, ki bi bili primerno nadomestilo za Jakopičev paviljon. Močne so bile tudi pobude, da bi morale imeti vse krajevne skupnosti boljše pogoje za kulturno delovanje mladine.

V tistem času je nastajal Trg revolucije, arhitekturno delo skupine profesorja Edvarda Ravnikarja. Obeh stolpnic, ki naj bi simbolizirali ljubljanska vrata na zahod in na vzhod, zaradi gospodarske krize in nenehnih blokad s strani federacije ni bilo mogoče zgraditi v želeni višini. Denarja je bilo le še do nadstropja, ki ga danes vidimo. Je pa kasneje, po odmrznitvi začasno ustavljenih del, Investicijskemu zavodu za izgradnjo Trga revolucije (IZITR) le uspelo zbrati dovolj denarja za dokončanje obeh stolpnic na “doseženi nižini”, z dodatkom dveh nenavadnih “kapic” na vrhu obeh.

A denarja ni zmanjkalo le za višino obeh stolpnic, temveč tudi za avditorij. Ob severni stolpnici je bila namreč ob Erjavčevi ulici že od začetka načrtovana tudi dvorana, s katero bi glavno mesto republike dobilo prostor za proslave, partijske in sindikalne kongrese, politična zborovanja in tudi kulturne prireditve. A namesto nje je tam ostala le velika jama, ki se je ob nalivih spremenila v jezerce. Zavarovana je bila z visoko ograjo. Kadarkoli sem šel po Erjavčevi ulici, sem iz radovednosti pokukal skozi luknjice v ograji in videl — jezerce. Ograjena jama je postala nadvse zanimiva, ko smo v LKS začeli razmišljati o kulturnem centru.

O tem, kakšno dvorano je imel v mislih profesor Ravnikar, nisem vedel nič, zato sem se nekega dne povabil na pogovor o tej temi k vodstvu IZITR. Direktor Jurij Jenšterle je bil presenečen. Do njega namreč še ni prišla informacija, o čem sanjamo. Takoj sem dobil termin za pogovor, ki se ga je udeležil tudi arhitekt. Bilo je to prvo srečanje z njim — v nizu številnih, ki so sledila v naslednjih šestih letih in so naju v delovnem, a tudi človeškem smislu zbližala. Bil je uveljavljen arhitekt, sam pa sem ga spoznal kot razmišljujočega človeka, ki je bil pripravljen poslušati o tem, kar smo v kulturni skupnosti želeli uresničiti. Predstavil sem jima dvoranske tegobe ljubljanske kulture in potrebo po kulturnem centru z veliko koncertno dvorano in večnamenskim odrom. Povedal sem jima, da idejo podpira precej uglednih umetnikov in umetnic, ki v zastarelih prostorih ne vidijo več možnosti za razvoj. Bojan Štih, ki je bil do takrat umetniški vodja že več gledališč in Vibe filma, in eden najprodornejših analitikov kulture, je v diskusijah, ki smo jih imeli na to temo, vseskozi zagovarjal tezo, da mora imeti dvorana tudi osnovne pogoje za izvajanje kongresov. Razlog je bil tudi v tem, da bi tako lažje prepričali politiko in turizem. Jenšterletu in Ravnikarju sem zato povedal, da bi morala biti glavna dvorana načrtovana tako, da bi bila akustična in bi primarno upoštevala potrebe vseh odrskih umetnosti, medtem ko bi se morala kongresna dejavnost tem pogojem prilagoditi.

Na pogovor sem se oglasil informativno, zgolj s sanjami ožjega kroga kulturnikov in brez pooblastila, da bi karkoli obljubil. Prosil pa sem ju, da o naši pobudi razmislita. Imel sem dober občutek. Kdo drug bi bil bolj motiviran za dokončanje ambiciozno zasnovanega osrednjega trga v Ljubljani, če ne prav vodstvo IZITR z Ravnikarjem na čelu. Razumela sta, da v kulturni skupnosti najprej potrebujemo navdihujočo idejo, da bi z njo spodbudili širšo javno razpravo. Ravnikar me je kasneje ob vsaki novi ideji, ki se jim je pri načrtovanju prostora porodila, poklical, jaz pa sem prenašal njegove predloge svojim sodelavcem.