Zanimivo, kaj je slovensko javnost v zvezi z ameriško agresijo na Iran najbolj razburilo. Ne to, da Trump sesuva mednarodno ureditev, ki je doslej vsaj za silo temeljila na mednarodnem pravu. Niti to, da Trump prakticira politično logiko in prakso ukinjanja političnih režimov v določenih državah, v katerih ima interese. Ali da so ti režimi napoti njegovi osebni grandioznosti in uresničevanju logike “America first”. Ali da mu ne bo uspelo zamenjati iranskega režima s takšno lahkoto, kot si je zamislil. Iran ima novega verskega vodjo. Ki ga očitno podpira precejšen del Irancev. Ki zahtevajo “smrt Ameriki”.

Slovencev tudi ne vznemirja, da bo po Iranu prišla na vrsto Kuba, ki jo Trump že zdaj načrtno podreja, lomi, uničuje, strada. Slovence ne razburja kaj prida niti to, da se spopadi na Bližnjem Vzhodu širijo na Srednji Vzhod in v Sredozemlje. Ali da Izrael skupaj z ZDA po modelu uničevanja Hamasa v Gazi uničuje tudi Hezbolah v Libanonu. Da je torej v vojni tudi Libanon.

Bianko menica

To dokazuje, da je genocid nad Palestinci za Trumpa in Netanjahuja že postal model, kako se lotiti kogarkoli, ki ima drugačne interese in ki ga je mogoče razglasiti za terorista. Od 11. septembra (2001) je namreč označba “terorizem” in “teroristi” bianko menica za kogarkoli, ki moti ZDA. In zdaj tudi Izrael.

Nikogar tudi ne vznemirja, da sta zaradi vojne v Iranu zdaj pozabljeni tako Gaza kot Ukrajina. Žrtve teh dveh vojn so zdaj na stranskem tiru. Svet zdaj trepeta pred 3. svetovno vojno na Srednjem Vzhodu. Gospodarstvo in ekonomisti pa nad tem, kaj bo prekinjena nemotena dobava nafte in zemeljskega plina pomenila za življenje na Zahodu. In za Slovenijo. Cene bencina so se že dvignile. Kurilno olje je težko dostopno.

Dečko

A tudi to v resnici še ne razburja večine Slovencev. Tisto, kar je Slovence glede vojne v Iranu doslej najbolj razburilo, je dečko. Oziroma mladec. Ki je na televiziji povedal, da je bil nezadovoljen s postopkom reševanja slovenskih državljanov iz arabskih držav — ker več kot trideset ur ni dobil toplega obroka.

Bilo bi smešno, če ne bi bilo tragično. In če bi ne bilo logično.

Logične so namreč tako ogorčene in posmehljive reakcije na mladčevo pritožbo nad (ne)ponujeno prehrano. Logične pa so tudi reakcije najrazličnejših strokovnjakov — tudi antropologov —, ki so stopili v bran dečku, ki je postal žrtev virtualnega linča. Ki da mu bo uničil življenje. Pred čemer ga je treba zaščititi.

Kar se je zgodilo, ni napaka. To je logična posledica dajanja izjav o hrani v družbenem okolju, za katerega je značilna slovenska zgodovinsko vzpostavljena socialna in kulturna tirnica. In kultura narcisizma. Skratka, gre za situacijo, ki je zelo zelo slovenska. Sodobno slovenska.

Produkcija nezaupanja

Kaj to pomeni?

Pritoževanje posameznikov in posameznic nad državo, ki zanje ne poskrbi ustrezno, je v okviru slovenske zgodovinsko vzpostavljene socialne in kulturne tirnice logično. To pa zato, ker je ta tirnica domačijska. Ta tirnica je tisto, kar v socialni in kulturni antropologiji poznamo kot “domačijski produkcijski način”. Že Marshall Sahlins, ki je domačijski produkcijski način prvi natančno analiziral — in zanj tudi izumil oznako —, je ugotovil, da posamezniki v takih družbenih in kulturnih ureditvah pri svojem preživetju praviloma računajo ne samo na lastno delo in napore, ampak tudi na širšo domačijsko skupnost. Ta skupnost pomaga preživeti svojim pripadnikom, ki jim spodleti, da bi si lastno preživetje zagotovili sami.

Domačijska skupnost, ki zagotavlja preživetje svojim članom, je bila v preteklosti pri Slovencih najprej domačija in vaška skupnost, v socializmu pa tovarna in država. Ta logika se nadaljuje tudi v postsocialistični Sloveniji. Ker podjetja in tovarne ne skrbijo več za preživetje zaposlenih, je odsotnost te skrbi trajni vir nezadovoljstva Slovencev s postsocializmom. Zato to še traja.

Nedelovanje slovenske države v smislu zagotavljanja dostojnega preživetja vsem Slovenkam in Slovencem pa ni samo vir trajnega nezadovoljstva, temveč tudi gonilo procesa, ki ga je Christian Giordano prepoznal v vseh postsocialističnih družbah in ga poimenoval “družbeno določena produkcija nezaupanja”. Nezaupanja do postsocialistične države.

V tem kontekstu je bila mladčeva pripomba o odsotnosti toplega obroka ne samo demonstracija produkcije nezaupanja do slovenske postsocialistične države. Bila je tudi demonstracija tega, da razmišlja v skladu z domačijsko logiko, da mora širša skupnost — torej država — poskrbeti za posameznikovo preživetje, če ne zmore sam. Država je za njegovo preživetje sicer poskrbela. Saj ga je rešila. A tega ni storila dostojno. Ne tako, kot bi morala. Ker mu ni dala toplega obroka. Ampak samo sendvič.

Predpisana hvaležnost

Treba je reči, da je po logiki domačijskega produkcijskega načina delovala tudi slovenska država, ki je začela — neglede na stroške — reševati preživetveno ogrožene državljane tako, da jim je zagotovila letalske prevoze v Slovenijo. Vlada je delovala pravilno. Skladno z zgodovinsko vzpostavljeno slovensko socialno in kulturno tirnico. Kot je pravilno ravnal tudi minister Mesec, ko je povišal minimalno plačo.

Seveda je mogoče trditi, da sta to bili potezi v okviru predvolilnega boja. Kar verjetno drži. A za razliko od številnih drugih predvolilnih potez — recimo obešenih kadavrov na plakatih itd. — so bile božičnica, dvig minimalne plače in evakuacija državljanov iz počitniških lokacij pravilno izvedene politične poteze. Pravilno, ker so bile v skladu s slovensko zgodovinsko vzpostavljeno socialno in kulturno tirnico. Zato so bile razumljene tako, kot je načrtovala vlada. Oziroma stranke, ki so del vladne koalicije.

In tu preidemo k reakciji Slovencev in Slovenk na izjavo o sendviču. Tudi ta je v kontekstu zgodovinsko vzpostavljene slovenske socialne in kulturne tirnice logična. Če širša družbena skupnost poskrbi za preživetje posameznika, je pričakovana oz. predpisana reakcija hvaležnost do domačije. Lojalnost domačiji. Mladec pa z izjavo o sendviču te hvaležnosti ni pokazal. Demonstriral je nehvaležnost. Izjava, da je namesto toplega obroka dobil samo sendvič, je bila kritika države. Tiste države, ki ga je rešila. In kritika širše družbene skupnosti. Bila je neustrezno vedenje. Ki pri drugih članih domačije vedno praviloma izzove bes. Tisti bes, ki ga je bil mladec deležen.

Kritika linča

Nehvaležnost evakuiranega pa je bila tudi demonstracija kulture narcisizma. Oziroma dokaz, da je omenjeni mladec že rezultat narcisistične socializacije, ki proizvaja posameznike s psihološkim ustrojem patološkega narcisa. Za take osebe je značilna osrediščenost nase, odsotnost socialnih veščin, delovanje po logiki, da nekaj mora biti “fajn” — kar je topli obrok bolj kot sendvič —, in to, da druge ljudi razume kot stvari, ki morajo služiti njegovim potrebam itd. Vse to je mladec demonstriral.

Prisotnost in udomačenost kulture narcisizma pa so demonstrirali tudi strokovnjaki, ki so se oglašali s kritikami. Značilna dimenzija njihovih izjav je bila terapevtskost. Kot je izpostavil že Christopher Lasch v Kulturi narcisizma, je to ena temeljnih značilnosti kulture narcisizma. Strokovnjaki so kritizirali javnost zaradi linča nad mladcem. Izražali so skrb, da mu je reakcija javnosti morda uničila življenje. In da je treba mladca pred reakcijami zaščititi.

Tudi to je zelo značilno ne samo za kulturo narcisizma, ampak tudi za današnjo Slovenijo. Stroka in terapevti branijo kršitelje. Kršitelje morale in moralnih standardov. Skrbijo za travme, ki jih kršitelji zaradi svojega nesocialnega vedenja doživljajo. In jim nudijo podporo in pomoč. Vsaj tisto, za katero sami presodijo, da je kršitelju potrebna. S tem pa seveda prispevajo k opravičevanju in normalizaciji neodgovornega narcisističnega vedenja v družbi.

Krog se tu zaključi: Slovenska zgodovinsko vzpostavljena socialna in kulturna tirnica se zliva s kulturo narcisizma. Kar je na žalost slovenska realnost. Ki je ne demonstrira samo mladec z izjavo o sendviču. Ampak tudi veliko drugih elementov našega družbenega okolja. Tudi tistih, ki smo jim priča v potekajoči predvolilni kampanji. Toda o tem drugič.