Steven Spielberg je star 74 let. Ravno prav za filmsko (napol) avtobiografijo o svojem otroštvu in filmskih začetkih. Nekateri se za to odločijo že dosti prej. Paolo Sorrentino je recimo predlani, pri svojih 51 letih, posnel Božjo roko (È stata la mano di Dio, 2021), ki govori o tem, kako mu je — če poenostavim — Maradona rešil življenje. Kot se za neapeljskega najstnika v 80. letih spodobi, je bila Sorrentinova prva ljubezen nogomet; film se dotakne filmskega ustvarjanje šele proti koncu. Za razliko od Božje roke gre pri Fabelmanovih (The Fabelmans, 2022) za meta izdelek že od prvega prizora.
Prvič v kinu
Šestletnega Sammyja starši prvič peljejo v kino. »Vsako sekundo se odvrti 24 sličic. Izmenjujejo se hitreje, kot jih lahko tvoji možgani zaznavajo. Na ta način te filmski projektor prevara, da so negibljive slike gibljive,« mu razlaga oče Burt (Paul Dano), sicer genialni elektroinženir. Mama Mitzi (Michelle Williams), ki ima umetniška nagnjenja, pa poskusi drugače: »Filmi so sanje, sinko, ki jih ne boš nikoli pozabil.« Kontrast med staršema je pomemben.
Ogledajo si Najboljšo predstavo na svetu (The Greatest Show on Earth, 1952) Cecila B. DeMilla, v kateri se zgodi spektakularna železniška nesreča. Ta dečku ne da miru: za hanuko si zaželi železniško progo. A ne zato, ker bi ga zanimali vlaki — kot bi si želel njegov oče —, ampak da bi lahko ponavljal prizor trčenja. Z očetovo 8-milimetrsko kamero, ki mu jo skrivaj posodi mama, nastane posnetek karambola.
Kdor se ob filmih velikih režiserjev čudi, kako je takšna izurjenost v filmski obrti sploh mogoča, mu postane to malo bolj jasno ob gledanju mladega Spielberga, no, Fabelmana. Njegova režijsko-snemalno-montažerska kilometrina je namreč še pred dopolnjenim desetim letom verjetno daljša od cele generacije AGRFT-jevcev.
Ob filmarju Sammyju pa je tu še njegova navidez srečna in složna družina — a z usodno razpoko.
Sammyjev filmski svet in realnost — najprej družinska, pozneje srednješolska — nista ločena, temveč soodvisna. Filmi ne samo da učinkujejo na gledalce, temveč tudi režejo v realnost. Moči filma sem se zavedal že zelo kmalu, nam v Fabelmanovih v bistvu hoče povedati Spielberg.
Montaža
Glavna poanta Fabelmanovih je v tem, da Sammyjev filmski svet in realnost — najprej družinska, pozneje srednješolska — nista ločena, temveč sta soodvisna bolj, kot bi si lahko predstavljali. Filmi ne samo da učinkujejo na gledalce, temveč tudi ostro zarežejo v realnost. Moči filma sem se zavedal že zelo kmalu, nam v bistvu hoče povedati Spielberg.
Ko je recimo mama Mitzi zaradi smrti svoje mame, Sammyjeve babice povsem skrušena, ga oče prosi, naj jo razvedri s filmom z nedavnega družinskega kampiranja. Med pregledovanjem in montiranjem posnetkov opazi, da sta si mama in njihov družinski prijatelj Bennie (Seth Rogen) — sicer očetov sodelavec — bliže, kot bi si smela biti.
Toda montaža je orodje manipulacije. Zato naredi dva filma: z enim razvedri družino, medtem ko drugega, obremenilnega shrani. Mami sprva ne pove, kaj ve, ampak jo — po nekem prepiru — enostavno posede v zatemnjeno sobo in ji zavrti svoj drugi filmček.
Horizont
Pred ogledom se Fabelmanovi morda zdijo odvečni, a film preseneti. Kar ga odlikuje, je ravno ta meta raven. Če se sprva zdi, da je Sammyjev racionalni in inženirski oče — v nasprotju z umetniško mamo — zaviralni element na njegovi filmski poti, pa se sčasoma tehtnica uravnovesi, če že ne prevesi.
Ko recimo očetu pojasni, kako je ob strelskem prizoru dosegel učinek bliskanja — da je filmski trak prebadal z buciko —, ta navdušeno reče: »Pa saj razmišljaš kot inženir!«
In ko se ob koncu filma kot po čudežu znajde v pisarni velikega režiserja Johna Forda (David Lynch, s prevezo čez oko), mu ta ne dá kakšnega poduhovljenega nasveta, ampak samo tehničen napotek glede kadriranja: »Če je horizont zgoraj, je zanimivo. Če je horizont spodaj, je zanimivo. Če pa je na sredini, je to dolgočasno sranje.«
Režiser — sploh hollywoodski — je inženir vsaj toliko kot umetnik.