Intelektualna avtobiografija z naslovom Neumno kakor kakšno dejstvo je dragoceno pričevanje Aleksandra Zorna o ne tako oddaljeni zgodovini, ki se pogosto kaže kot naporna in omejujoča, a za svobodnega duha tudi izzivalna arena življenja z mnogimi slikovitimi liki v glavnih in stranskih vlogah.

Aleksander Zorn je kot literarni kritik ter dramaturg in knjižni urednik pomembno sooblikoval tedanjo ustvarjalno klimo. Njegov lucidni, igrivi, zafrkljivi, a nikoli žaljivi slog nas pelje od otroštva do študija komparativistike, od alternativnih odrov do filmskih studijev. Babyboom generacija je v veliki meri preoblikovala umetnost in kulturo 70. in 80. let, pri čemer je slovenski duhovni prostor postal precej bolj svetovljanski in svoboden kot dotlej.

Zorn (1947) je bil urednik Mladih potov, Tribune in Radia Študent, prvi predsednik ŠKUC-a, kot dramaturg pa se je kalil v Gleju in na Vibi. Bil je tudi kritik Naših razgledov, sourednik Nove revije, dolga leta urednik pri Mladinski knjigi, nazadnje pa državni sekretar v kabinetu predsednika vlade in poslanec Državnega zbora. Za eseje Smešna žalost preobrazbe je leta 2005 prejel Rožančevo nagrado.

Aleksander Zorn: Neumno kakor kakšno dejstvo • Beli plašč

Viljenki

Nekoč, ko je bilo vse še zgodba, mi je mama iz belega dekliškega plašča, spravljenega še iz tistih časov, ko je bilo blago še blago, naredila majhen fantovski plašč, ker sem starega prerasel. Da bi izgledal kakor nov, je blago obrnila. Bil mi je čisto prav in bil sem menda v njem prav šik. Prav tak, kakor kakšen majhen fant v obrnjenem dekliškem plašču. 

Jaz pa tak nisem maral biti. Ker sem fant. Jaz sem hotel temno moder plašč, z velikimi gumbi in sidri na njih. Videl sem ga v knjigi na svojem kapitanu. Ampak takrat nismo imeli kaj dosti. Takrat smo nosili stare stvari. Ko so se nogavice strgale, so jih mame krpale v nedogled. Vsaka je znala šivati. Fantovske suknje so imele čez luknje zaplate. Nove jope so spletale iz ostankov volne postaranih puloverjev in majhne hlače so predelovale iz velikih. Plašč je bil že osebni zaklad. Takega modrega plašča sploh nikjer ni bilo in ga nihče ni videl. Takšne želje so bile za sanjače, ki so se pred resničnostjo skrivali v papirnatih zgodbah in jih brali po kotih, osvetljenih s petrolejko, da bi ne bili napoti resničnemu življenju. Ampak kaj bi z resničnostjo, če lahko bereš knjige, ki so lepše od nje.

Prav. Zato sem hotel tisti obrnjeni dekliški plašček malo preizkusiti. Odšel sem z njim po stopnicah dol, se zunaj spotaknil in se ulegel v edino lužo, ki je bila tisti dan na naši ulici. Makadamski ulici. Blatni ulici. Nisem bil več šik, ampak šekast. Plašček pa kljub čiščenju potem nikoli več ni bil skoraj bele barve. In tega se sam sploh ne spominjam.

Zato pa je dogodek v pripovedovanju ostal živ še mnogo let, dokler ni dobil takšno patino pretekle resnice kakor plašč sam. Blatno, šekasto, neumno. “Neumno kakor kakšno dejstvo”, je rekel Balzac, ki se je skliceval na neznosno število svojih izmišljenih romanov. Dogodek je bil pozabljen in je postal zgodba. In zgodba je postala resnica. Kljub temu, da se je sploh ne spominjam. Kakor se literatura ne spominja, da je bila nekoč pred iznajdbo črk resnica. Ampak jaz v zgodbe verjamem in jih ne pozabim nikoli. S fakti naj lažejo advokati.

Luže na Langusovi

Na začetku mojega časa je bila nekje na Viču neka Langusova ulica, ki je menda še živa. Med vojno jo je zadela vsaj ena bomba, ki so jo odvrgli zavezniki na bližnje Mirje v Ljubljani, da ob povratku na letališče v Italiji ne bi pristajali obteženi z odvečnimi neodmetanimi bombami, kar bi bilo zanje nevarno. Tako so pripovedovali. Bombni luknji in kopici zemlje, ki se je naredila zraven, smo tamali zaradi razritega terena, ki je šel gor in dol, rekli Na Hribčku. Neki drugi hiši po Jamovi navzdol in na levo, na Jadranski, se je reklo Pri Podren bajt. Tisto je bomba zadela na polno. Ostale pa so žive še prav dobre hiše in vile, ki so jih naseljevali prejšnji in novi ljudje. Prejšnji so bili od prej in so si menda še zaslužili živeti v tistih svojih hišah; novi, med katerimi je bila zaradi očetove službe tudi naša družina, pa so bili naseljeni v izpraznjene hiše in stanovanja zato, ker so bili zgodovinsko bolj zaslužni živeti v njih od onih, ki so jih od tam izselili. O tem so mnogo manj govorili kot pa molčali. Bodimo tiho tudi mi, da ne bomo trosili krivic in pravic vsevprek, saj jih je nastlano že dovolj. Nekoč na koncu svetov bodo itak preštete.

Cesta je bila makadamska in je takšna ostala še desetletja, ko so vse bližnje ulice in ceste že asfaltirali. Menda je ležala na meji odločanja med enim in drugim okrajem občine in se niso mogli zediniti, kdo bi bil zaslužen, da bi to rešil sebi v prid. Zato so bile ob deževju tam luže, velike luže, blatne luže, ki so počasi odtekale v kanale in na njih se je dalo delati odlične jezove in luže zadrževati tam še cel naslednji dan, ko so drugje že zdavnaj izginile. Ob poletjih so makadam pošpricali z neko smrdljivo in lepljivo tekočino, da bi se ne dvigal prah in bi bacili pocrkali. Tudi na naših bosih nogah. Dve muhi na en mah. Saniteta je bila koristna za mularijo, ki je takrat še živela v nekoliko tesnejših stikih s tlemi pod nogami kakor pa danes in je poleti hodila bosa. To je bilo razumljeno od nekdaj kot nekaj zdravega. Še huje. Spoštovan je bil najbolj oni, ki je bil bos že prvega maja. 

Jasno je torej, da se je življenje na Langusovi začelo tako kakor začetek sveta. Iz vode. Že res, da je šlo za luže, ampak luže so začetek sveta na kopnem. In so zato naslednja stopnja stvarjenja, ko so se po prepričanju tistega Mojzesa tretji dan zbrale vode na enem kraju in prikazalo se je kopno. To lahko razumem. To je bila zame Langusova.

Peti dan

Peti dan pa Langusova ulica ni bila naseljena s pravimi ljudmi, ampak mnogo kasneje. Po vojnem potopu. Zato je bila zbirka tam nastanjenih ljudi, ko je voda spet odtekla, socialno zelo pestra. Bili so tu staroselci, ki se niso zamerili zgodovini, imeli so ograjene hiše z jablanami in češnjami, pa novi ljudje, kakor pek z družino v kleti, šofer tovornjaka z družino v kleti, čevljar z družino v kleti, skrivnostni novi uslužbenci novega sveta pa v svetlih prvih nadstropjih. Nikoli nisem znal pametno razlikovati, kdo je bil pomemben in kdo ni bil. Razlike so se kazale tako, da smo nekateri tamali preživljali svoj čas doli in lahko šli ven, kakor se je reklo ulici, drugih pa nikoli v življenju nisem videl, ker se z nami niso družili. Zdaj vem, da so bili tisti pomembnejši. In šele desetletja kasneje, ko sem že poznal nekatere priimke nomenklature, sem razumel, zakaj nekaterih nikoli ni bilo. Tudi njihovi starši so bili vedno odsotni. Kaj bi okolišil. Eden teh je bil nekoliko starejši mladenič in strahoten važič, kasneje je postal predsednik Zveze borcev, njegovi so imeli edini avtomobil v ulici. Drugi je bil sin nekoga, ki je imel menda pomembne naloge pri čiščenju prebivalstva, sin sam pa je bil imeniten fant, samo dol večinoma ni smel. Bila je tudi neka Tamica, ki je bila prijazno, nežno in lepo bitje, a tudi ona najbrž ni smela dol med nas, saj smo jo videli redko. In seveda starejši fantje, ki niso postajali po ulici in sem jih že pozabil. Staroselci, ki so ostali, so bili večinoma starejši. Zanimivo, ampak staroselskih otrok skoraj ni bilo na spregled. Sploh se jih ne spominjam. Ostajali so za plotovi. Morda so živele tam neke punce, ki pa takrat še niso štele in niso prihajale na ulico. Bili pa so: sin peka, edini, ki bi ga lahko imenoval prijatelja, pa sin vdove, sin šoferja in še kakšni drugi. Na našem dvorišču pa je postajal sin sodnika in varoval imetje jabolčnih dreves in hrušk in češenj in ribeza s kričanjem: “Pust, to je naše”, da ga ni jedel nihče drug kot lastniki polovice hiše, kjer smo stanovali. Torej on in njegov oče sodnik in mati, učiteljica klavirja, strah in trepet celega poslopja in vrta, ki mu je pripadal. 

Nikar ne misli, preljubi bralec, da se bom zdaj raz­nežil kakor kakšen Rožanc v Ljubezni. Nič ne bo iz tega. Nobene idile ni bilo. Nobene idealne, v starosvetni tradiciji zasidrane druščine izpred vojne, niti občestva nove pripadnosti, nikakršnih fantovskih večerov z novimi povojnimi pesmimi ne. Na silo in na novo zmešana družba staroselcev in novoselcev z na novo dodeljenimi stanovanjskimi pravicami se je vsak dan zagrizeno in zavratno borila na ulici med seboj za svoje razredne pravice v brez­razredni družbi nove, pravičnejše zgodovine, ki so se pomešale in so se morale ponovno razdeliti.

Med ta malimi

Med nami tamalimi pa je bila idila takšna. Bil je tam neki Tonček, ki mi je šel na živce, ker je smrdel, in kar naprej je rinil za mano, kamorkoli sem šel. Ta ti je lahko, karkoli si kje kaj uporabnega našel — kajti igrač ni bilo — in si imel skrito v žepu, ukradel, če nisi pazil. Enkrat mi je izmaknil prav lepo majhno stekleničko iz modrega stekla, kar je bila redkost, sijoča kot dragulj, za tiste revne dni, ko modre še ni bilo. Še zdaj občudujem modro steklo kot prosojnost, ki jo je naselila modrina duha. Lepoto. Najbrž od takrat. Trapasto. Našel sem jo Pri podren bajt, med ostanki zbombardiranih reči iz lepših časov, in sem dragotino varoval v žepu kot zaklad, ki prinaša v samotne dni uteho. Dvakrat sem lumpa namlatil, dokler se ni po vseh lopovščinah in izkušnjah z njimi povečal in okrepil ter me je enkrat dodobra pretepel za vse nazaj. Sklenjen je bil separatni mir. Izogibanje. Nikoli se nisva marala. Če je še živ, ga ne maram niti zdaj, kradljivega smrduha, ki mi je ukradel modro stekleničko. Ampak mama, ki ni hodila ne v cerkev ne v AFŽ, prebrala pa je vse knjige Modre ptice in me naučila cepiti drva, je gledala na to čisto drugače, ko sem ji povedal. Ubogi fant, ko nobeden nič ne skrbi zanj, je rekla. Te mame! Kaj pa vedo, kakšno je življenje na naši ulici. Danes vem, da so mame vedele, kakšno je bilo, kakšno je, in se bale, kakšno še bo. Morda so bile zato bolj dobre.

V zahtevnem življenju ulice sem kmalu pričel zaostajati, ker sem prebiral nebulozne in škodljive meščanske starosvetne knjige, namesto da bi si nabiral pretepaških izkušenj v realnem razrednem svetu, kjer se je vse dogajalo po čisto neliterarnih pravilih. Na primer takole. Bila sta včasih med našo druščino tudi dvojčka matere, ki je klala kure in ubijala zajce za vso ulico, ker ji ni šlo prav nič do živega rezati njihove vratove in špricati njihovo kri. Takrat namreč še nisi dobil očiščene kure za praznike v kakšnem Mercatorju, ker ga še dolgo ne bo, ampak si jo lahko kupil samo živo na trgu ali od kmeta kje pod roko. In ta dvojčka matere brez skrupul sta me lepega dne brez vzroka, čisto miroljubnega in nepripravljenega tisti dan, najbrž sem zašel na njun desetmetrski teritorij, divje obrcala. Pomagat pri brcanju pa je pritekel še njun starejši brat. Ušel sem z boleče ranjenim ponosom. No, včasih pa sem le zmagal in so se rane potem zacelile. Da bi ne mislil, zaskrbljeni bralec, da se kaj solzim nad svojo šibko in krivično usodo. Otroške socialne zgodbe razrednega boja za teritorij in veljavo niso za cmere. To je trda idila brez cmeranja. 

Zgodbe najlepših mladostnih dni v najboljšem vseh svetov, o katerem Leibniz ni imel pojma, kaj šele Voltaire, saj reveža socializma še nista poznala, to pa je bil naš na novo priborjeni svet, last vsega ljudstva, pa so se dogajale v hiši, kjer smo kot podnajemniki z najemno pogodbo, kakor se je reklo temu takrat, živeli mi. Hiša je imela dva lastnika in naše nadstropje je bilo v lasti civilizirane meščanske gospe, ki se ni docela zamerila zgodovini in ki je enkrat na mesec prišla iz svoje druge hiše na drugem koncu mesta k nam po najemnino za svojo tukajšnjo hišno polovico. Imam jo v spoštljivem spominu, kakor je bilo pametno imeti iz previdnosti vse lastnike, ki so ti jo lahko zagodli. 

Spodnja polovica hiše je bila pa druga zgodba. Strahotne scene in grožnje, ki jih je tam uprizarjala druga pollastnica, učiteljica klavirja, če se je kaj zgodilo njenemu sadju, na njenem vrtu, ki sploh ni bil samo njen, kakor sem kasneje izvedel, ampak od obeh lastnikov, torej tudi malo od nas, podnajemnikov, so bile prave predstave dneva. Lahko je kakšen podnajemnik po njenem lastninskem prepričanju zoper njeno voljo in pravico neprimerno zložil drva na njenem dvorišču, ki jih je dobil kje od kakšnega kmečkega sorodnika, pa so njene oblastniške predstave takrat glasno odmevale po vsej ulici. Takšna so bila poniževanja podnajemnikov v novem svetu tudi takrat. Oče takrat ni živel več z nami, njen mož pa je bil oblasti poslušen sodnik, zato nismo imeli primerne obrambe in si je babura upala vse.