Spet ista napaka. Ko so dijaki Dijaškega doma Lizike Jančar v Mariboru pred dnevi z zračno puško streljali na psihiatrične bolnike v parku klinike — pri čemer so bile lažje ranjene štiri osebe —, je bil tudi ta primer mladinskega nasilja opisan kot individualni incident oz. kot neprimerno vedenje peščice mladostnikov. Storilce so iz dijaškega doma že izključili. Poteka preiskava, ki bo razjasnila dogodek.

Verjetno ni jasno, kaj bi s takšno oznako oz. razumevanjem lahko bilo narobe. Nasezadnje res šlo za individualno aktivnost dijakov, ki so stanovali v domu Lizike Jančar. 

Kar je seveda res. Če pravim, da gre za ponavljanje iste napake, ne pomeni, da je opisano razumevanje dogodka netočno. Pomeni pa, da izpušča nekatere druge ključne vidike tega incidenta. Vseh tovrstnih incidentov.

Individualne deviacije?

Vse incidente mladostniškega nasilja smo doslej obravnavali na isti način. Namreč kot nekakšne individualne deviacije, ki jih je mogoče zreducirati na individualne zgodovine posameznikov. Na njihova konkretna individualna okolja. Na njihove individualne ekscese. In kar je še podobnega. In da je to mogoče na individualni ravni tudi rešiti. Z individualnimi ukrepi. Individualnimi postopki. Individualnimi sankcijami. Individualnimi terapijami. In podobno.

Kar gre pri takšnem razumevanju nasilja mladih v izgubo, je tisto, o čemer neprestano ponavljam: to je sistemski vidik teh navidez individualnih ekscesov. Sistemski pa v tem kontekstu pomeni družbeno proizvedeni in družbeno nujni vidik teh dogodkov.

To pa spet pomeni, da teh ekscesov v zadnjem letu dni — dekleta, ki so pretepala svojo vrstnico, se pri tem snemala in posnetke delila na družbenih omrežjih; srednješolka, ki je maltretirala varovance v domu za ostarele, se spet snemala in delila na družbenih omrežjih; streljanje z zračno puško na psihiatrične bolnike itd. — ni mogoče razumeti izven družbenega konteksta, v katerem so se zgodili. Ti ekscesi so družbeno nujni, pričakovani dogodki. Ki smo jih pričakovali vsaj tisti, ki poznamo razmere v sodobnih zahodnih potrošniških družbah. Jih proučujemo. In ki razumemo, kako ti konteksti delujejo na posameznike.

Narcisistična socializacija

Delujejo namreč tako, da z narcisistično socializacijo proizvajajo posameznike brez moralnega imperativa. Posameznike brez vesti. Ki se poleg tega v virtualni realnosti priučijo še skrajnih oblik nasilja. In njihovega izvajanja. Ki virtualno resničnost razumejo kot resničnejšo od dejanske družbene resničnosti. Ki so odvisni od socialnega aplavza. Ki za pridobitev socialnega aplavza naredijo karkoli. Ki jim všečki predstavljajo obliko socialnega aplavza. Ki drugih ne dojemajo kot ljudi, ampak kot sredstvo za doseganje svojih ciljev. Recimo socialnega aplavza. Oziroma všečkov. In še bi lahko naštevala.

A to je samo ena zaslepitev, ki jo prakticiramo v zvezi z naraščajočimi primeri nasilja med mladimi. Druga je povezana z dejstvom, da odrivamo od sebe to, kar ti ekscesi — ki se nevarno množijo — dejansko pomenijo. Po eni strani so neposreden dokaz o povečevanju nasilja ne samo med mladimi, ampak v družbi nasploh. Po drugi strani pa demonstrirajo značilno družbeno matrico, ki jo pometamo pod preprogo. Najverjetneje zato, ker nočemo videti in slišati, kaj nam ta matrica govori. Kaj dejansko pomeni.

Če bi imeli pravo puško

Naj povedano ilustriram s primerom streljanja dijakov iz dijaškega doma Lizike Jančar na psihiatrične bolnike. Prvo, česar v tem primeru nočemo videti, je to, da bi dotični dijaki — tako kot so streljali z zračno puško — brez zadržkov streljali na bolnike tudi s pravo puško. Če bi jo imeli.

Drugo, česar nočemo videti, je, da v tem primeru ne bi imeli štirih lažje ranjenih oseb, ki jih zdaj tudi lahko pometemo pod preprogo, ampak bi imeli štiri težje ranjene osebe. Ali morda štiri mrtve osebe. Kar bi bilo seveda težje pomesti pod preprogo.

Očitno tudi ne razumemo, da je to, da imamo “samo” štiri lažje ranjene osebe namesto štirih težje ranjenih ali celo mrtvih, samo stvar naključja. Ne pa stvar odgovornosti krivcev za incident. Glede na to, da so dijaki streljali na psihiatrične bolnike, je seveda nesmiselno govoriti o kakršnikoli odgovornosti. Odgovorne osebe bi namreč vedele najmanj tri stvari. Prvič, da se na ljudi ne strelja. Drugič, da se ne strelja na bolnike. In tretjič, da se ne strelja na psihiatrične bolnike.

Izbor tarč ni bil slučajen. Dijaki niso streljali na mimoidoče. To, da so streljali na psihiatrične bolnike, kaže na to, kako omenjeni dijaki razumejo psihiatrične bolnike. Namreč kot inferiorna človeška bitja. Na katera se sme streljati. Ker so lahko žrtve. Ker so pač psihiatrični bolniki.

Kdaj se bomo zbudili

Ne vem, ali smo se zmožni soočiti z dejansko resnico, ki nam jo ta primer in drugi primeri nasilja mladih sporočajo. Ne kažemo niti najmanjše volje, da bi se soočili z resnico. In dokler se z njo ne bomo soočili, je tudi povsem naivno pričakovati, da bomo problem nasilja med današnjo mladino razumeli. Kaj šele začeli reševati. Če hočemo karkoli začeti reševati, je namreč nujno, da sprejmemo dejstva. Neglede na to, kako grozljiva in nesprejemljiva so.

Ni jasno, kako dolgo bodo tisti, ki se z nasilnimi dejanji mladih dejansko srečujejo, še morali ponavljati, da dejansko nimajo znanja, da bi se teh primerov lotili. Bo res potreben konkreten poboj v šoli s konkretnim številom mrtvih? Se res ne bomo prej zbudili?