Kamali Harris kaže slabše, kot smo upali. Napovedi izidov ameriških volitev kažejo, da bo zmaga zelo tesna. Tesnejša, kot smo mislili. To ne pomeni, da je bila odločitev Demokratov za Kamalo Harris kot napaka. Ne. V danem trenutku je bila to najboljša možnost. Upoštevaje njeno politično zgodovino pa celo zelo dobra odločitev.

Kamala Harris sicer ni moja osebna preferenca. A je dobra kandidatka. Potek predvolilne kampanje je pokazal, da celo zelo dobra kandidatka. V primerjavi s Trumpom, ki vedno težje skriva znake svoje psihološke motenosti, celo izvrstna kandidatka.

Tudi v ZDA je tako, da na volitvah ne zmaga (nujno) najboljši kandidat. Za zmago so odločilni številni drugi dejavniki, ki s kvaliteto kandidatov in kandidatk nimajo veliko opraviti.

Osebnostne značilnosti

Prvi tak dejavnik so kandidatove ali kandidatkine osebnostne značilnosti. Te odločajo o podpori volilcev na navidez nepričakovane načine. Trump ni prvi pomembni politik, ki kljub svojim psihološkim težavam — ali pa prav zaradi njih — žanje izjemno podporo volilcev. Spomnimo se recimo Hitlerja. Ali Mussolinija. Oba sta imela očitne znake psiholoških težav. Kljub temu pa sta bila izjemno učinkovita pri vzpostavljanju identifikacije z volilci.

Klasično razlago tega dejstva je interpretiral že Freud v Množični psihologiji in analizi jaza. In čeprav je libidinalni ustroj današnjih volilcev bistveno drugačen od posameznikov, ki jih je leta 1922 preučeval Freud, lahko opazujemo na delu pomembno podobnost: politiki, ki jim pri volilcih uspe aktivirati intenzivna čustvena stanja, imajo prednost pred politiki, ki tega ne zmorejo.

In kot kažejo primeri, imajo politiki, ki imajo sami (resne) psihološke motnje, v tem prednost pred politiki, ki takih motenj nimajo. Verjetno je eden od razlogov tudi dejstvo, da imajo posamezniki s psihološkimi motnjami zaradi težjega nadzorovanja lastnih čustvenih stanj sposobnost, da vzpostavljajo čustveno nabite situacije, v katerih tudi drugi posamezniki — recimo volilci — odreagirajo čustveno.

Čustvene razbremenitve

Take situacije pa pri volilcih sprožajo velike čustvene razbremenitve — tako kot pri športnih navijačih, poslušalcih na velikih koncertih itd. Taki so Trumpovi podporniki, saj jim ta nudi čustveno razbremenitev, ki so je vajeni. Posledica tega je dobro počutje tistih, ki so se čustveno razbremenili.

Pri proizvajanju tovrstnih situacij ima Trump očitno prednost pred Kamalo Harris. Čeprav je Kamali na volilnih shodih uspelo aktivirati podporo tistih, ki so se teh shodov udeležili, je bila razlika očitna: ostala je namreč v mejah dostojnega in racionalnega — kar je pri nekaterih od nas utrdilo prepričanje, da je Kamala primerna za predsednico ZDA —, medtem ko je Trump z iracionalnimi izpadi aktiviral nadaljne iracionalne izpade in reakcije med volilci. Ti pa so jasno zavzemali stališče, da podpirajo zapornika za predsednika države. Itd. In kot vemo: volitve dobiš na iracionalni ravni.

Barva kože in spol

Toda ta Kamalina prednost ni njena edina težava. Težava bosta tudi njena barva kože in njen spol. Čeprav je oboje ključno za pridobivanje podpore pri nebelih volilcih in pri velikem delu žensk, to ni enoznačno. Barva kože in spol se bosta obrnila zoper njo pri vseh belih, eksplicitno ali implicitno rasističnih Američanih. In ZDA so izjemno rasistična družba. Čeprav tisti, ki jo gledajo od daleč, tega morda ne zaznavajo. A tisti, ki smo tam živeli, vemo to iz prve roke. Implicitni rasizem je še vedno legitimna dimenzija ameriške družbe. Enako velja za razumevanje žensk kot drugorazrednih človeških bitij. 

Predvsem pa zna biti za Kamalo usodna logika ameriške demokracije. Ameriška demokracija je vedno in povsod vladavina vladajočega razreda — v glavnem torej belih bogatih lastnikov kapitala in drugih članov ameriške elite —, ki z navidezno podporo ljudstva prikriva to, kar v resnici je. Ali povedano drugače: zahodne demokracije niso vladavina ljudstva. Volitve so namenjene prikrivanju socialnega bistva demokracije, ki je gospostvo kapitala.

V ZDA se to manifestira tudi v tem, da predsednik ne postane tisti kandidat oz. kandidatka, ki dobi največ glasov volilcev, ampak tisti, ki dobi večinsko podporo elektorjev. Elektorji so namreč tisti, ki odločijo. In elektorji so del ameriške elite oblasti.

Ameriške volitve torej potekajo tako, da lahko volilci izvolijo kandidata po svoji meri in okusu. A če ta ni po meri in okusu vladajoče elite, elektorji lahko preprečijo, da postane predsednik ali predsednica države. Kljub večinski podpori. To se je zgodilo Hillary Clinton. In se lahko zgodi vsakemu predsedniškemu kandidatu, ki ne ustreza ameriški eliti oblasti.

Če ne tokrat, pa pozneje

Tu ima Kalama resno težavo: s svojim razumevanjem politike, s političnimi idejami in cilji in s svojim preteklim delovanjem je za to elito oblasti manj primerna kot Trump, ki je očiten predstavnik njenega najbrutalnejšega dela. Če bi imela za protikandidata recimo Bernieja Sandersa (moja preferenca), bi imela v očeh elektorjev očitno prednost. Ker pa ji konkurira Trump, te prednosti nima.

Povedano sicer ne pomeni, da Kamala ne bo predsednica ZDA. Tokrat ali v prihodnosti. Vprašanje je namreč, kako se bo ob Trumpovih napovedih glede vojne v Ukrajini odločila orožarska industrija. Pa še kdo drug. 

In tudi če Kamali ne bo uspelo tokrat, iz njene politične preteklosti vemo, da je vztrajna političarka. Zato obstaja precejšnja verjetnost, da bomo Kamalo vendarle videlo kot predsednici ZDA. Če ne tokrat, pa pozneje.