Zdej bo urednik spet pizdil, sam ko ga jebe. Reklama mora bit. Ena bejba mi je pisala, k dela za Instagram v Berlinu, da drugi plačujejo folk za tako reklamo, kokr si jo znam jaz sama narest. Jaz sem marsikej, sam glupa pa ne.

Sem pa tud izredno nepotrpežljiva, zato se zdej lahk zaderem: “Končno!” Ker pizda mi materina. Tekst sem oddala konec aprila. Mi smo pa zdej januarja in končno bo moja nova knjiga v knjigarnah. Ko da bi bla jebeno noseča in sam še čakaš, da dobiš izdelek v roke. In čez en teden ga bom imela končno v rokah. Končno bom zvedla mnenja ljudi, ker v seb si vedno nesiguren in misliš, da bo čista brca v temo. In če bo, neham pisat.

In pazi to: knjigo sem napisala na tristo mailov. Ponoč, munjena. In prišla do 357 strani. Kaj kurac sem se jaz tok razpričala? Bog si ga vedi.

Hvalili ali sovražili

Da me bojo hvalili ali sovražili, je super. Ni pa super vse ostalo, kar to potegne zraven. Kar naenkrat mam fotkanja, pogovore, literarne večere. Da ne pozabim, 17. januarja bova jaz in Feliks Plohl predstavila svoji dve novi knjigi v lokalu Apotheka v Trnovmu. To zna bit še pestro, ker sva oba kokr neka izobčenca.

En dan me zbudi telefon iz Beletrine, da če bi mela pogovor s Tonijem Cahunekom. Jaz pa vsa iz spanca: “Kdo? A Storž?” Tisti k ste gledali Okornov film Tu pa tam, štekate. In tko skoz neki. Najboljši je bil urednik Kraljev: “Tereza, a lahk dam tvojo cifro Maji Weiss, ker bo režirala recital na našem žuru ob dvestoti številki časopisa na naši žurki v Kino Šiška?” In? Kaj mam jaz s tem? “Nč, boš mal prebrala, ker ona hoče tvoj odlomek.”

Pred celim kino Šiška naj grem brat odlomek?! Kill me now, resno.

Fakič vsem

Ubila me bosta prej ta stara dva, ko prebereta. Vem, da jima ne bo lahka. In tud men ni, ker sem potočila kr neki solz ob pisanju. Ker ne veste, kako mi je. Trideset let so se mi vsi posmehovali in me dajali v nič. Ampak lej, kr nanekrat mam svoj prvi roman. In to pri Beletrini. In vse sem sama dosegla. Tko da zdej lahk pokažem fakiča vsem. Pisanje je še moje edino upanje. Ampak čez en teden se bo vidlo, iz kakšnega testa sem.

In pol me vsak vpraša: “Za kaj se pa gre v knjigi?” Mislim, o men. Logično. Kot ta kolumna. Kaj pa nej druzga pišem. O naši državi, k gre vsak dan bolj v kurac? Zadnjič smo v kafani gledali skoke in bli vsi veseli in vse. Pol so se pa poročila začela. Ko so začeli kazat vrste pred zdravstvenimi domovi, se je pa vsem utrgalo. Sej to res ni normalno. Pa falconi pa svašta. Boli me res. Ker nimam nobenega vpliva na to.

Žalostno vse skup

Kot nimam vpliva na to, da je moja nona še vedno v bolnici in da bo mogla konec meseca v dom za ostarele. Žalostno vse skup. Sam če greš proti stotki, res ne moreš več živet sam. In tko jo tolažim vsak dan po telefonu in spodbujam. Boli me srce, ker se obema zaključuje neko obdobje v življenju. Sam kaj, ko ne morem nč narest. Lahko se sam zjokam nad tipkovnico in dam ven svoj gnev in jezo na papir. Pa magar v tristo mailih. In tko se bomo vsi na 357 straneh spraševali po naslovu knjige. Da zakaj ima moj hudič krila. Mogoče pa skup pogruntamo.