Kot že vsako leto — osem let, če smo natančni — vsakič na Fokuspokusu napišem: “29. november bo! Rojstni dan!” In vsakič napišem, da je zadnji. Sam ta zdej bo pa res. In tud če še komi diham, sem letos neki dosegla. Izdala svoj prvi roman in na čelu mam prvič dvanajst šivov. K me še zdej motijo, by the way. Če se ga preveč zapušim, mam občutek, da mi bo kožo nazaj razparalo.

Sam pustmo zdej letošnje uspehe in neuspehe. Ker jaz sem una klasika, k ji nč ne more it k po maslu. Če mi že neki rata, je pa takoj druga stvar zafuk. Sam zdej mam večje probleme. Prej sem si vedno rekla za rojstni dan: “Pizda ti materna, stara moja, prišla si do sem. Woohoo!” Letos je pa tko: “Kaj pa če grem res proti 50? E, stara moja, zdej si pa res stara!”

“Ti si še mlada”

In ne mi zdej začet k eni penziči nabijat, ja, ti si še mlada, lahk maš otroke — tud take ideje majo eni, brez da bi jih hotel met —, vse je še pred tabo. Kaj že? Da gledam, ker kolagen morm kupit, ker je šlo vse v PM? Al pa če grem proti menopavzi, kako bo pol z mlajšim tipom? A se tete v menopavzi sploh še dajejo dol? Pa težko hodit, pa svašta enih jeb. Bejž v kurac.

Starat se je polom. Ker uni penziči, k so pametni, so hodili cele dneve gobe nabirat pa maratone laufat. Ne pa mi. Men je brat zanč lepo rekel: “Taki k ti ste majka milina, če pridete do 50.” In pol je nadaljeval: “Dejva rečt, da mam jaz sto frendov in ti sto. Kok mojih frendov je umrlo in kok tvojih?”

“Sej gre. Sam gas.”

Hja, sem bla rajš kr tih. Cel naš okoliš je na vsemu, ampak ko je našga top frenda pri 38 letih možganska kap, noben ni nehal z ničemer. Pa smo vsi tam okol 50. Je pa res, da zdej jamramo. Vse nas boli. Ja pa sej, po keri logiki nas ne bi? Treba je dojet, da v resnici nimamo več 20 let, ko smo bli fit in na vse konce in kraje.

In jaz pa ta frend, k ga je kap, sva šele pacienta. Najino dopisovanje zgleda tko: “Grem, boste, se slišmo.” — “Kaj je?” — “Maaah. Počasi.” — “Sej gre. Sam gas. Prej sva bla z Jakatom na hitr skup.” — “Ja, sej me klicu. The je gajebaza.” — “Da je kaj?” — “O kaaah. Se vidmo, to je zagledal.” — “Aja, da sva se vidla? Ja itak, je šel v štacuno.” Po kratkem razmišljanju sem mu sam še to napisala: “Sej ne vem, ker od naju slabš piše.” On pa men nazaj: “Porom.”

Sklepam, da je mislil polom. Ker sva res smešna. Na klopci mi hoče neki pokazat na telefonu, ker ne more glih unga izgovort, jaz pa brez špeglov slepa k pes. In spet zajeb, ne morva nč.

In tko po tridesetih letih

Zanč mu rečem, če pogleda neki v telefon, pa sem se vmes zaklepetala, pa pozabla že kaj sem hotla. In jaz: “Čak, kaj sem že hotla pet minut nazaj?” — “Jaz sem si zapomnil, sam ne znam povedat, tipkat pa tud ne gre.” In spet zafuk za oba. En k ne more nč rečt, ta drug pa se ne spomni nč za pet minut nazaj. Ne, nočmo bit stari. Za proti starosti grem pa še jaz kolesarit mal okol po Ljubljani.

Sam tud če se staraš, ne pomeni, da si kej manj nor. Par dni nazaj sem šla pisat gasilcu Zajcu. Ker men je šele par dni nazaj en frend povedal, da to je un naš Zajc iz bežigrajskih blokov (urednik ve, keri bloki), s kerim smo cele dneve viseli kot mulci in najstniki pred blokom. In hodili v K4. In vidim jaz članek, da sta z ženo prišla do nekega sporazuma s tem kešem. In jaz: “Sej res, Zajcu morm pisat!” In še isti dan dobi sporočilo od mene: “Pa kje si Zajc? Jebemu boga, dolg se nismo vidli!”

In tko po tridesetih letih. Čez par dni greva na pivo. Rojstni dan pa to.