Včeraj sem imela spet “zdravstveni dan”. Ne samo zato, ker sem bila — po krajšem premoru — deležna fizioterapije, na katero sem čakala mesece. In s katero sem zelo zadovoljna.

Moje zadovoljstvo s storitvami javnega zdravstva ni zaigrano. Moj družinski zdravnik je vreden samih pohval. Enako kot vsa njegova ekipa. Isto velja za novi sistem telefonskega naročanja. Tudi s fizioterapijo sem zadovoljna. Ko sem morala na urgenco, sem imela prav tako pozitivne izkušnje. Enako je bilo na rentgenu. Na magnetni resonanci. S specialistko za hipertenzijo. Itd. Same odlične izkušnje z javnim zdravstvom. In to v različnih bolnišnicah in zdravstvenih domovih. V različnih krajih Slovenije.

Na Pop TV

“Zdravstveni dan” sem imela tudi zaradi dveh drugih stvari. Najprej zaradi telefonskega klica drage osebe, ki mi je med drugim povedala, da je bila na fizioterapiji tako v javnem zdravstvenem sistemu kot pri zasebniku. V javnem zdravstvenem sistemu storitev ni bila slaba. A da je bila tista pri privatniku boljša. In da ne razume, zakaj ne more sama izbrati izvajalca. Zakaj z denarjem, ki bi ga država usmerila v javni zdravstveni sistem, ne more plačati storitev pri zasebniku. Zakaj ji država ne vrne denarja. Ali vsaj del tega denarja. Ker je razliko pripravljena doplačati sama.

Drugi razlog za moj “zdravstveni dan” pa je bila oddaja 24UR Forum: (Ne)javno zdravstvo na Pop TV. Ko sem odhajala domov, so mi študentke pojasnile, da se bo začela čez pol ure. Sploh nisem vedela. Čeprav je bila napovedana na televiziji. No, televizije ne gledam. Sem pa zato po prihodu domov oddajo vendarle gledala. Bila je zanimiva zaradi več reči. Najprej zato, ker je izzvenela v podporo javnemu zdravstvu. Drugič pa zato, ker so pri pojasnjevanju avstrijskega zdravstvenega sistema izpostavili, da zdravniki, ki so zaposleni v javnih bolnišnicah, tam ne smejo delati v zasebnem sektorju. To se namreč razume kot delo pri konkurenci.

Golob je priznal

Bilo pa je tudi lepo slišati Goloba, da je javno priznal, da je v preteklosti glede javnega zdravstva nasedel ljudem, ki jih zdaj ni več — tedanjem ministru Danijelu Bešiču Loredanu —, ki so mu govorili, da je treba za zdravstvo nameniti več denarja, pa bodo problemi rešeni.

Dobro je bilo tudi slišati bolnike, katerih življenja so odvisna od dragega zdravljenja in ki javno opominjajo, da si brez javnega zdravstva ne bi mogli privoščiti zdravljenja. Pa tudi zdravnike, ki so povedali, da je sistem res tik pred kolapsom. In medicinske sestre, ki so poročale, kako in v kakšnih razmerah delajo. In še bi lahko naštevala.

Bila pa je v tej oddaji tudi zdravnica, ki je razlagala, da bi država morala financirati storitve pri zasebnikih. Ker bi bolniki, ki si lahko privoščijo doplačila za zdravstvene storitve na višji ravni, odšli k zasebnikom in tako razbremenili javno zdravstvo. V katerem bi se posledično skrajšale čakalne vrste. In bi tako bolniki, ki si doplačil za zdravljenje v zasebnem sektorju ne morejo privoščiti, hitreje prišli do enako kvalitetnih storitev v javnem sektorju. In vsi bi bili na boljšem.

Kaj je zdaj res

Ja, prav ste prebrali. Gospa je najprej razlagala, kako si bogatejši lahko privoščijo doplačila za zdravstvene storitve na višji ravni v zasebnem sektorju, potem pa še, da bi bili tisti, ki si tega ne morejo privoščiti, hitreje deležni enako kvalitetnih doplačil v javnem sektorju.

Kar seveda odpira vprašanje, kaj je zdaj res. So storitve v javnem in zasebnem sektorju enako kvalitetne? Ali pa so v zasebnem sektorju kvalitetnejše, v javnem pa manj?

A to ni bila edina logična nekonsistentnost v izvajanju omenjene dame. Druga je bila identična tisti v pripovedovanju prej omenjene osebe, ki mi je opisovala svojo fizioterapijo. In ki tudi misli, da bi država morala plačevati storitve zasebnikom, če se bolnik tako odloči.

Če k temu prištejemo še govorance desnih strank, ki tudi zagovarjajo državno plačevanje zdravstvenih storitev pri zasebnikih, postane jasno, da ljudje bodisi ne razumejo ali nočejo razumeti, za kaj pri o plačevanju zdravstvenih storitev pri zasebnikih gre.

In čeprav ne izključujem možnosti, da gre za brezsramno izigravanje — še posebej pri političnih strankah —, se pri razlagi tega nerazumevanja nagibam bolj k pomanjkanju znanja. Vsaj pri meni dragih osebah.

Mikro in makro

Za kaj v resnici gre pri nerazumevanju ideje o državnem plačevanju zdravstvenih storitev pri zasebnikih po izboru bolnikov, je klasični primer razlike v razumevanju problemov, če jih gledamo iz mikro in makro zornega kota.

Meni draga oseba, omenjena zdravnica v oddaji, desne politične stranke in še kdo govorijo iz mikro zornega kota. Torej zornega kota posamičnega bolnika. Ali posamičnega zdravnika. Ali drugega izvajalca zdravstvenih storitev.  To seveda ni isto, kot če na problem gledamo iz makro zornega kota. Kot je to jasno zapisal že Althusser v Ideologiji in ideoloških aparatih države, gre za problem, da “reprodukcije materialnih pogojev ni mogoče misliti na ravni podjetja; produkcija v realnih pogojih namreč ne poteka tam. Tisto, kar se dogaja na ravni podjetja, je učinek, ki samo kaže, kako nujna je reprodukcija, nikakor pa ne omogoča, da bi mislili njene pogoje in mehanizme.”

Osebni učinek

Če citirano kar se da enostavno apliciram na zdravstveni sistem, gre za to, da meni draga oseba in vsi, ki zagovarjajo državno plačevanje izvajanje zdravstvenih storitev pri zasebnikih, mislijo problem na ravni učinka. Njihovega osebnega učinka. Kot bolnikov. Ali kot izvajalcev teh storitev. Kar je logično. Tako pač problem izgleda njim. Na mikro ravni.

Na makro ravni pa gre za vprašanje možnosti za ohranitev oz. za reprodukcijo sistema javnega zdravstva. Če zaradi prostorskih omejitev stvar zapišem kar se da preprosto: na makro ravni gre za to, da bi se denar iz javnega zdravstva — če bi pristali na neoliberalno logiko, da se bolnik odloči za zasebnika, ki ga nato plača država — pretakal v zasebno zdravstvo. Denarja za javno zdravstvo pa je že brez tega pretakanja premalo. Če bi se denar pretakal v zasebno zdravstvo, bi ga bilo v javnem zdravstvu še tem manj. Posledično bi bolnišnice, zdravstveni domovi in drugi izvajalci javnega zdravstva lahko izvajali še manj zdravstvenih storitev in še te bi morali izvajati na še nižji ravni (manj opreme, manj medicinskih sester, manj administrativnega kadra, slabši pogoji dela itd.). Bolniki, ki zaradi svojega finančnega stanja ne morejo doplačevati storitev v zasebnem zdravstvu, bi bilo obsojeni na bistveno nižji nivo zdravstvenih storitev kot bogati Slovenci, ki si ta doplačila lahko privoščijo.

Dva paralelna sistema

Uvedli bi torej dva paralelna zdravstvena sistema: bolj kvalitetnega za bogatejše in manj kvalitetnega za revnejše. A to še ni vse. Takšno pretakanje denarja iz javnega zdravstva bi na dolgi rok pomenilo tudi krčenje in propadanje javnega zdravstva, saj bi za njegovo financiranje ostajalo vedno manj denarja. Kar pa bi bil problem za vse.

Bodimo odkriti: tudi tisti, ki bi zdaj hoteli, da država plačuje njihove zdravstvene storitve pri zasebnikih, bi — če bi recimo zboleli za rakom ali pristali na dializi ali imeli kakšno drugo resno bolezen, ki zahteva dolgotrajno, drago zdravljenje — pričakovali, da bo tudi to njihovo zdravljenje plačala država. Pri privatniku. Morda celo v tujini. Ker je jasno, da tega ne bi plačali sami. In potem bi spet privlekli na dan svoj mikro neoliberalni argument: če plačujem zdravstveni prispevek, imam pravico odločati, kje in kako ga porabim.

Iz svojega žepa

Tistim, ki pričakujejo, da jim mora država povrniti stroške zdravstvenih storitev pri zasebnikih — ker plačujejo zdravstvene prispevke —, bi morali ponuditi možnost, da si ne plačujejo zdravstvenih prispevkov, vendar da si nato vse svoje zdravljenje, tudi tisto najdražje in najbolj zahtevno, plačujejo iz svojega žepa. Verjetno bi šele potem doumeli, kaj njihova mikro neoliberalna logika pomeni. Ne samo za zdravstveni sistem. Ampak za konkretne ljudi. Tudi za njih same.

V tem primeru bi se večina tistih, ki zdaj zagovarjajo to, da država pokriva njihove zdravstvene storitve pri zasebnikih — ker pač plačujejo zdravstveni prispevek —, v trenutku odločila za javno zdravstvo. Ker navsezadnje je v Sloveniji zelo malo ljudi, ki bi lahko iz svojega žepa plačevali tovrstno zdravljenje zase in za svoje bližnje.

Jasno, sedeti na dveh stolčkih je lahko zelo udobno. Še posebej, če to sedenje plačajo drugi. Če ga moraš plačati sam, pa lahko postane hitro neudobno.