Včer sem bla na Primorskem. Pustmo malenkosti, kakšno vreme je tuki al tam. Kle vse neki zadeprano, od Logatca dalje pa veselica. No, nazaj pa glih kontra. Fotr me je pobral v avto in sva šla do none.
Zdej, men it »do none« že skoraj petdeset let pomeni, da gremo v našo primorsko hišo. In nona je seveda tam. Ampak tokrat ni blo tko. In nikol več ne bo.
Šla sva jo obiskat v dom ostarelih. Odkar si je zlomila kolk in pristala v bolnicah in pol na rehabilitacijah, je šlo vse sam navzdol. In pol je še v domu padla iz postelje. Katastrofa. Ko sem jo nazadnje vidla, je bla kraljica naše hiše. Sama je živela in sam knjige brala. Ko sem jo danes zagledala, pa sem komi zadrževala solze. Objela sem jo kot mejhno krhko deklico. Tko k ona mene skor petdeset let nazaj. Ne znam povedat, kak občutek. Težko ti je tok, da ne veš kaj bi rekel. Ampak zavedaš se realnosti. Da bo tam umrla.
Groza, bit tkole odvisen
In ona se tega zaveda še bolj. Groza, bit tkole odvisen od drugih, nepokreten, glava ti pa še dela. Ampak zdej ni več ista. Ne fizično ne psihično. In ja, vem, da gre proti stotki. Sam še vedno boli. Vidiš, da človek trpi, ampak nč ne moreš. In to zavedanje, da ne bo več dolgo.
Ampak da ne bom kle neki cmizdrila. V domu ostarelih sem bla po stotih letih. Najprej mi fotr v avtu reče, da če mam masko. Koja maska? Ja, da rabva od vhoda do sobe. Ajoj. In hodiva tam mimo starčkov kokr v enem labirintu. Dobra sem, če bom naslednjič še najdla sobo od none. Vrata sob bla odprta, pokukala sem v vsako. Vsi na posteljah pa jest kosilo. Slike na hodnikih. Negovalci ali bolničarji hodijo mimo gore dole.
Šla sva jo obiskat v dom ostarelih. Katastrofa. Ko sem jo nazadnje vidla, je bla kraljica naše hiše. Sama je živela in sam knjige brala. Ko sem jo danes zagledala, pa sem komi zadrževala solze. Objela sem jo kot mejhno krhko deklico. Tko k ona mene skor petdeset let nazaj.
Humor iz žalosti
Če si pokreten, v bistvu ni tok slaba. Si najdeš frende. Eni se celo zaljubijo na stara leta. Čeprov se vsi zavedajo, da so tja prišli umret. Tko kot moja nona. Hvala lepa. Je že boljš, da te ponoč doma kap rukne. Jaz, fotr pa brat jo zajebavamo, da zdej ko je ni več tam, takoj gandžo posadimo. Pa če nam kej pilul posodi.
Sam to je un humor iz žalosti. Ko me je klicala, če ji lahk preberem odlomek iz moje nove knjige, sem neki probala, pol sem se pa zjokala k otrok. Pol je prosila fotra, pa je šlo še fotru na jok. Moja knjiga ma neki, da se vsi zjokajo. Kaj šele mi. Brat njej knjigo, ko leži v domu, namest da bi sama brala doma. In umrla ob kakšni knjigi. Tko k si je želela. Čudno mi je, res. In še bolj bo čudno marca, aprila ko grem v to hišo čist sama pisat novo knjigo. Ne bo več šefice, jaz sem pa izgubljena.
Terezota
V domu sva se cel čas držali za roke. Komi sem zadrževala solze. Ko sem odhajala, sem jo poljubila na čelo. Tko k ona mene vedno, ko sem bila otrok. Ko sem jo napizdila, da če ne bo mela čevljev prov pospravljenih, bo prišla Muca Copatarica. Ko sem odhajala mimo penzičev, k so na hodniku gledali na smučanje, sem spustila par solz. Sam nisem hotla, da me fotr vidi. Ker vem, da je njemu še težje.
Ampak življenje je tako. Pridemo, odidemo. In če nona počasi odhaja, ima njena pravnukinja še vse pred sabo. Moja nečakinja, k je lumpa uf. Pri svojih dvajsetih mescih misli, da bo dirigirala vsem. Par dni nazaj se je sprdnila, da hoče mene pa fotra na kamerah. Nonota pa Terezota. E, moja Julija. Ti bom že dala jaz Terezota.