Nekje na sredini novega filma Martina Scorseseja Morilci cvetne lune (Killers of the Flower Moon, 2023) se lokalni vplivnež William Hale (Robert De Niro) in njegov nečak Ernest Burkhart (Leonardo DiCaprio) peljeta skozi sosesko, kjer živijo pripadniki bogatega staroselskega plemena. Pred vsako hišo so — kot za božič — razobešene lučke. “Zakaj to izobešajo?” vpraša prvi. “Da bi odgnali morilce,” reče drugi.

Morilca sta (tudi) onadva, a staroselci tega ne vedo. Nasprotno: William velja za njihovega prijatelja in dobrotnika, Ernest pa je poročen z bogato staroselko Mollie (Lilly Gladstone). Poročil se je kmalu po prihodu v mesto. Malo iz ljubezni, malo zaradi denarja — malo pa zato, ker ga je v to nagovoril stric.

Da bo izplen čim večji, je treba pospraviti Mollijine sestre, razmišlja stric (ki rad vidi, če ga kličejo Kralj). Ena od sester umre že kmalu. Uradno zaradi skrivnostne bolezni — “hiranja” —, v resnici pa je zastrupljena. 

Umori Osagov

Zadnji film 80-letnega Scorseseja je posnet po istoimenski knjigi Davida Granna iz leta 2017 s podnaslovom The Osage Murders and the Birth of the FBI. Staroselsko ljudstvo se je moralo v 19. stoletju pod prisilo oblasti večkrat preseliti, nazadnje na območje severne Oklahome. Toda v njihovem rezervatu je bila nepričakovano odkrita nafta. Tako so dobri dve desetletji pozneje veljali za najbogatejši narod per capita na svetu.

Območje, polno črnega zlata, na katerem so Osagi razkošno živeli, je začelo mikati belce. Po seriji umorov — do leta 1923 jih je bilo zabeleženih 25 — in neuspešnih preiskav je primer na koncu prevzel na novo ustanovljeni Zvezni preiskovalni urad, danes znan kot FBI, ki je zadevi vendarle prišel do dna. 

Tulsa

Film nas v kratkem dokumentarističnem izseku seznani tudi z dogodki v oklahomskem mestu Tulsa, kjer se je ravno v tistem času (1921) zgodil eden najhujših rasnih zločinov v ameriški zgodovini. Šlo je za pokol črnskega prebivalstva v četrti Greenwood. Ta je tako kot osaški rezervat veljala za izredno uspešno in so ji rekli “črni Wall Street”. 

“Tako kot v Tulsi,” reče obupana Mollie, ko jo sredi noči zbudi eksplozija, ki vrže v zrak eno od sosednjih hiš. “Preveč dinamita,” meni De Niro — naročnik napada —, ko se pripelje na kraj dogodka. 

Monotonost

Scorseseju se je očitno zdelo, da pripoveduje preveč pomembno zgodbo, da bi si lahko dovolil veliko svobode. To opazimo tako na scenaristični ravni kot tudi na ravni forme. Ta distanciranost je hvalevredna in v nekaterih ozirih tudi učinkovita. Toda pri filmu, ki traja 206 minut — in je Scorsesejev najdaljši film sploh —, se je s takšnim pristopom težko izogniti monotoniji. 

To je najbolj moteče pri karakterizaciji likov. Nasprotje med dobrim in zlim je zarisano tako ostro, da odstopanj praktično ni, posledično pa tudi ne razvoja likov. Hudodelec ostane hudodelec, pasivna žrtev pa pasivna žrtev. To je morda res v skladu z resničnim življenjem in izkušnjo plemena Osagov — toda ali je s tem izkoriščen (politični) potencial filma?

Zlahka si predstavljamo, kaj bi iz te zgodbe naredil Quentin Tarantino. On rad opolnomoči tiste, ki jih drugi slikajo izključno kot žrtve (Django brez okovov, 2012), ali pa se loti kar revizije zgodovine (Neslavne barabe, 2009).

Scorseseju seveda ne bi bilo treba iti v neumestno obračanje staroselske tragedije. Brez slabe vesti pa bi lahko dodal nekaj ostrine liku Mollie, ki jo sicer odlično upodobi Lily Gladstone.

Žrtev in storilec

S tem pridemo do naslednje potencialne težave, ki pa jo je pravičniški liberalni mainstream — ki je nad filmom navdušen — začuda spregledal: film, ki prikazuje veliko zgodovinsko krivico oz. zamolčano tragedijo, v prvi plan ne postavi žrtve, ampak storilca. 

V enem od uvodnih prizorov se kamera premika po avtobusu, polnem staroselcev in se nazadnje ustavi na obrazu DiCapria. Če bi Scorsese posnel že omenjenega Djanga, bi imel po tej logiki glavno vlogo kar sadistični sužnjelastnik Calvin Candie — ki ga odigra ravno DiCaprio. 

Nekateri poudarjajo, da je Mollie tista, ki predstavlja srce filma. Toda k temu je treba dodati, da samo na simbolni ravni. Minutaža je namreč v rokah Scorsesejevih stalnih sodelavcev. Z De Nirom je sodeloval že enajstkrat, z DiCapriom pa sedemkrat — z obema hkrati pa prvič.

50 let pozneje

Scorsese je po kontemplativnem Molku (Silence, 2016) in Ircu (The Irishman, 2019) — s katerim je svojemu gangsterskemu opusu dodal globlji etični uvid — z Morilci cvetne lune še enkrat potrdil, da postaja z leti vse manj razbojniški in vse bolj preudaren in razmišljujoč. S tem pa je izgubil tudi nekaj obrtniške ostrine, zaradi katere je zaslovel pred natanko 50 leti z Ulicami zla (Mean Streets, 1973).