Skoraj ne mine dan, da ne bi brali zgodb o novih razsežnostih umetne inteligence. Navdušenje nad njeno zmogljivostjo na različnih področjih ne pojenja. Vse bolj in bolj vstopamo v svet, v katerem spoznavamo umetno inteligenco kot dodatno pomoč za kakovostnejše bivanje in prepoznavamo koristne učinke, ki lahko prispevajo k učinkovitejši družbi in posamezniku.
Prihajajo nova in nova orodja, ki nam lahko poenostavijo delo. Zavedamo pa se, da je vse, kar umetna inteligenca omogoča, že prej ustvaril človek sam, le da ChatGPT in druge aplikacije znajo vse te naše informacije smiselno sestaviti v novo celoto. Najprej torej moramo zaupati ljudem, ki so informacije zbrali.
Da lahko s pomočjo umetne inteligence napišemo esej in si prihranimo čas, ki bi ga namenili zbiranju in analiziranju podatkov, je nedvomno mikavno. Toda zaenkrat nam je še manj pomembno, ali je vsebina verodostojna. In celo nepomembno se nam zdi, ali se bomo v tem procesu še česa naučili. Priložnost naredi svoje — četudi gre v določenih primerih za goljufijo ali za “neopredeljeno pomoč”.
Naše in robotsko
A kakorkoli: umetna inteligenca je orodje in kot taka pomaga posamezniku in družbi — zato je zagotovo nek napredek. Bolj nejasen pa je odgovor na vprašanje, ali smo na tak napredek pripravljeni. Ali zmoremo prepoznati resničnost. Ali zmoremo umetno inteligenco uporabljati (samo) kot pripomoček. Ali znamo opredeliti, kaj je človeško in kaj je robotsko.
Svet umetne inteligence postaja vedno bolj prijazen do našega prostega časa. Vedno več stvari lahko namesto nas opravi. Toda svet postaja tudi vedno bolj nevaren. Nastop umetne inteligence pomeni, da se nam zdi dopustno, da nekdo drug misli namesto nas.
Problem imamo že z resničnostjo in verodostojnostjo podatkov. Končni izdelek je dober samo toliko, kolikor so natančne informacije, ki so bile umetni inteligenci na voljo. V bistvu gre za ustreznost v smislu predvidenih vzorcev. Robotu se ne zdi pomembno, ali je nekaj resnično. Pomembno se mu zdi samo ujemanje s predvidenim vzorcem.
Za umetno inteligenco torej ni pomembno, v kolikšni meri je informacija verodostojna in ali je fotografija avtentična. Mi sami kot uporabniki o tem ne moremo soditi. Še več! Celo sodniki na Sonyjevem svetovnem fotografskem natečaju trdijo, da ne morejo ločiti med fake in avtentično fotografijo! Kolikšna je torej možnost, da bi to znali ločiti navadni smrtniki?
Vedno bolj zmedeni svet
Seznam robotskih orodij bo vedno daljši, s tem pa se bo povečevala potreba po tem, da bomo znali določiti, na kakšen način in za kaj ta orodja uporabljamo. Svet umetne inteligence postaja vedno bolj prijazen do našega prostega časa. Vedno več stvari lahko namesto nas opravi.
Toda svet postaja tudi vedno bolj nevaren. Nastop umetne inteligence pomeni, da se nam zdi dopustno, da nekdo drug misli namesto nas.
Svet, v katerem je robotsko lahko človeško, človeško pa robotsko — ne da bi za to bili pripravljeni prevzeti odgovornost —, je vedno bolj zmeden. Priložnosti in možnosti za izboljšave našega vsakdanjika in bivanja je res veliko. A še veliko več je etičnih in moralnih dilem o uporabi umetnega uma.