Se počutim k v cirkusu. Prid sem na literarni, prid tja na literarni. Prejšnji vikend Obala, to sredo Ptuj. Vino in literatura. In to glih jaz, k ne pijem vina niti na degustaciji. Sam pustmo, kaj vse je blo. Blo je pestro. Ptuj zmaga. V soboto spet Izola. Hangar Bar. Jan Cvitkovič, Igor Cvitkovič, Jurij Hudolin, jaz, bend Implosia itd. Pa še apartmajčke nad klubom so nam najeli za prespat. Jan bo mel za dva nova filma. Ker je moderator zbolel, sem mislila, da bom ostala brez prevoza. Just my luck. Ampak mi je vseeno ratalo.

No, to je bla reklama za nas, zdej pa dalje. 

Uni, k ste brali mojo zadnjo knjigo, veste, da ko je bla korona, smo si v okolišu naredili pingpong ekipo. Ker lokalov pač ni blo. In en od nas je dva mesca nazaj izginil. Par dni prej sva bla skup in sem mu drug dan poslala sporočilo, če je vse okej. Nazaj sem dobila to: “Br … nlj … skto”. V glavnem, en žblj. In ga napizdim nazaj: “A je treba bit koma že tok zgodi?” Ker jaz pa ful svetnica. Smo mislili, da se kulira al pa da je pri kakšni bejbi.

Pri 38

In ko pol dobim njegovo sestro, zvem, da ga je možganska kap. Star 38. Bolnica, rehabilitacija. Mi vsi starejši od njega. Srali vse, kar se ga da srat, in ga še serjemo. In pol glih njega kap? Logično, da smo bli vsi šokirani. 

Par ljudi pa me je v okolišu ustavilo in vprašalo: “A je bil cepljen?”

Pa kdo za boga to pomisli, če maš dobrega frenda, k mora na nov sestavljat črke v glavi? Življenje se mu je postavilo na glavo. Ne pa jebeno cepljenje. Boli me kurac, kdo je cepljen pa kdo ni. A je to edino vprašanje? Pa dejte si že mir z vsem tem.

Tud za mojo pokojno “svakinjo”, bivšo od brata, so me to vprašali, ko je umrla pri 40: “A je bla cepljena?” Ne, fucking debilen rak je bil! To se ji je začelo dogajat pred korono, ampak kaj ma to veze? Vedno so osbstajali raki, kapi in prometne nesreče. Ko bo šel en stari v kontra smer na avtocesti, pa bo spet: “Ziher je bil cepljen.” Ne, čorav je, pa še kreten. 

Kaj pa zdej?

Uni, k so se cepli, so se cepli, uni k se niso cepli, pa se niso cepli. Karavana gre naprej. Čao, zdravo. In ko maš enkrat frenda tko bogega, ti taka vprašanja res ne sedejo. A hočjo slišat: “Ja, cepljen je bil. Ovca, ne? Sej si zasluži.”

Bolano. Mi se zdej z njim dobivamo, ko lahk pride za eno uro ven na sok. Skrbi nas. Bed nam je. Ko deset let mlajšemu razlagaš, naj proba s križankami, da se mu črke sestavijo nazaj. Ko probaš uganit, kaj ti hoče povedat. Ko razmišljaš, zakaj on in ne mi. Vse to ti gre po glavi, ne pa cepljenje.

In ne, ni bil cepljen. Kaj pa zdej?