Berem in vidim anketo na 24ur, naj bi imeli otroci v šoli ja te ta pametne telefone al ne. In kao večina, da ne. Prvič, jaz sploh ne štekam tega. Jih majo lahk med poukom al kaj? Kako pol? Mulc sam odgugla pa ma vse teste narjene? Jao, kje so moji cajti, ko si mogu hodit v knjižnico, pa met mini kiklo za v klas, da si mel lahk na stegnih plonk ceglce prilepljene. Pa vse roke sem mela od črnila, da ja vidim, kok je 2 + 2. Ajej, naši časi plonkanja. In zdej majo lahk mobitel zraven testa? Sprašujem, ker ne vem.

Si prov predstavljam, kako bi v mojih časih to zgledalo. “Tereza, pred tablo prebrat spis!” — “Ne rabim, ker sem dala že na Tik Tok.” Pa sam šop ključev v glavo od učitlce, takrat tršice. Pri nas smo mel druge. Ko je slovarca popizdila: “Smejete se mi v brk!”, smo se sam še bolj smejali, češ, pizda, ženska ma brke. Sam nismo snemali.

A bo rajš knjige brala?

Razmišljam, če bi v mojem najstništvu obstajala družbena omrežja. Po eni strani bi blo top, ker bi se vidla, kok sem bla mlada in sveža, po drugi pa polom, ker bogve, kaj vse bi objavljala.

Po tretji strani pa, sej otroc ne morjo bit zdej dost drugač. Recimo moja nečakinja, k ma 27 mesecev, v plenicah, špila divo sred Barcelone. Moj brat in bejba težka računalničarja. To pomen met tri ekrane sam sred dnevne sobe. TV seveda ne, ker bogve zakaj. In pol sta še non stop na telefonih.

In kaj gleda tamala? Dva na telefonih, pa tri kamere. In kaj bo ona en dan rekla? Da ne jebe telefona? Da bo rajš knjige brala?

Sise pa to

In kdaj sploh otroku pustit, da ma svoj telefon? Zadnjič sem sedela na klopci, na sosednji zraven pa je bil en mulc. In se dere frendom, k so igrali basket: “Jao meni, jedna iz Švedske hoče da bude moj FB frend!” In pol razlagat na veliko, da mu pošilja sise, on pa bo njej zdej tiča poslal in pol drkal celo noč. 

Jaz pa sem seveda mogla stegnit jezik: “Ej, tamau, kok je pa stara ta tvoja Švedinja?” — “Štrnajst.” — “Pa ti?” — “Dvanajst.”

Jaz pa njemu: “Da ti ne pošilja to kakšen tip.” — “Mam telefon že od skoz in vem, kaj delam. Ej, kaj bom drkal dons!”

Tud prov. In pol vsi mulci z basketa buljit v joške od une Švedinje.

Z golobi poslat

Pol sem vprašala svojo generacijo, če smo bli mi pri teh letih tud taki. “Ja, sam nismo mel telefonov,” so vsi rekli. “Okej, smo mel pa fotoaparate. Komot bi si pičko pofotkala, pa komu poslala.” — “Mah, kje, mi na te fore še pomislili nismo.”

Logično, da ne. Kdo pa bi mamo prosil, naj nese razvit, ker morš svoje intimne dele poslat simpatiji. Pa še plačat pa z golobi poslat.