Zdej en dan sem mogla v trgovino. In scena je bla taka: vsi smo hodili čist previdno en mimo drugega, varnostna razdalja, eni so mel šale okol zavite, drugi maske, vsi smo bli v rokavicah. In grem nazaj do bloka, trogam vse s sabo in na levi zagledam pred šolo sedem komadov najstnikov, kako sedijo vsi na isti klopci in buljijo vsi v en telefon. Brez mask, seveda. Kao nikome ništa.
Tist, k se človek prov vpraša, kdo je zdej kle nor? Mi, k k eni kreteni doma visimo zaprti in se držimo približno vsega, al uni, k jim prov dol visi. Pejte šetat sami nekam v vukojebino, to vse štekam. Sam tako očitno grupiranje sred belga dneva je pa too much. Mulcem se total jebe, uno, sej umirajo sam ta stari. Očitno se jim jebe tud za svoje dedke in babice. In za vse une, k mamo že tko sfukana pljuča. Sami ste si krivi, kaj ste pa stari pa bolani, jaz morm zdej frajarit pred pičkami s selfiji.
In pol gre vsa ta družba vsaka v svojo trgovino, brez mask pa rokavic, ker to pa že ni za na selfi, in vsak potem domov. In pol gre en starš drug dan v službo, se pogovarja s sodelavcem, ker je pred upokojitvijo in fuk, že beremo, da mamo novo smrtno žrtev.

Tko ta kurba od virusa laufa

Pretiravam seveda, ampak tko ta kurba od virusa laufa. In pol me eni še prepričujejo, da bi moglo bit lih kontra. Kao, pejmo vsi ven, sam uni nad 60 let ne, pa bomo vsi preboleli pa bo spet ju-hu-hu. Če bi blo to tko simple, bi verjetno že bli taki ukrepi, ne?
In pol spet: »Ne, to nas zanalašč držijo notr. Da nas majo kot marionete. Ta čas pa veš, kaj vse se vzad dogaja!"

Sweet sixteen

In sem se šla pritožit čez grupiranje mulcev na klopcah po FB. Da kej pa starši kej porečejo na to? Mulci težijo in težijo in pol se vdaš in rečeš, ma dej, vozi ven, sam da mam mir? 
Seveda sem prvo slišala nazaj: »A dej, dej, kakšna si bla pa ti pri šestnajstih?« Ja, sem bla lumpa, ampak ni blo take situacije. V mojih časih še nikol ni bla skor cela država zaprta, vsi lokali, vsi diskači. Kam bi pol sploh šla? Doma bi visela na netu. Pa tud ko je bla pri nas vojna in so ble sirene, ni mularija kr šetela okol. Doma smo mogli bit.
Ampak ni debata o men. Ker ko sem vidla, kako se branijo in probajo problem name obrnit, sem dojela, da majo problem sami s sabo, ker svojih ne zmorejo met pod nadzorom. In pol začet z opravičevanjem, sej smo vsi meli enkrat šestnajst let. Me zanima, če bi bla kakšna mama vesela, če bi prišla nsoeča šestnajletnica domov: »Ah, to ni nč. Tud jaz sem mela šestnajst let. Ti maš pač sam to smolo, da si zanosila s prve.« In pol bi mama vsa blažena zavzdihnila ob spominu na svoja najstniška leta.

Ni sam mularija taka

In pol so začele mame ali očetje: »Težko je, veš. Vsak dan se pregovarjamo glede tega. Pa glih ma prvo punco, pa hočta bit skupi. Naša nekak razume, ampak s težkim srcem. Jaz sem zdej vsaj svojga prepričal, da naj ima vsaj masko gor.«
Velik staršev je svoje tud pohvalilo, da so doma pridni, ni druženja s frendi. Sam kako lahk sploh pride do pregovarjanja? Kaj lahk mulcu ni jasno, če vidi, da se je cel svet zaustavil? In kako vas lahk tko nadvladajo? Tišina in v sobo! Če pa spizdiš ven, pa ne boš prišel nazaj, razen če nimaš zraven negativnega testa na korono. Pejte nekam z njimi na sprehod.
Ne vem. Mi je jasno, da jim je težko, vsem nam je, sam jebat ga. Ne bo ena moja nona najebala pri svojih 93 letih, k živi sama in je bistrega mozga, zarad enga mulca, k ma novo punco.
Pa da ne bo pomote, ni sam mularija taka. Mi je rekla ena, da so vsi doma, pod blokom ma pa en čiča garažo. In tam se starčki kr zbirajo in drinkajo.
Jao meni! Dlje ko se bomo zajebavali, prej se nam bo vsem utrgalo od vseh teh karanten.

Veselica

In če grem spet mal na mulce. Sem starše tud mal povprašala, kako zdej poteka to učenje doma. Se držijo urnika? Zabušavajo? Pričakovano so na začetku vsi hotli mal hvatat krivine. Sej so počitnice itd. Po par dneh pa: ustaj vojsko, pouk je, pa magar doma. In pol se vsak starš spet dila po svoje. Če boš naredil že vse zjutraj, maš dve uri več interneta za zajebancijo. In tko pol vsak po svoje. Sej ta mora bit težka. Kar naenkrat jih maš doma in si kao ti učitelj. Ne preverja ga vsak dan učiteljica. Kar se tiče šolskih nalog, morjo starši kr naenkrat. Plus starcem je lažje trmarit nazaj kokr učiteljicam in pol je sploh veselica.
Mah, veselica je vsa ta situacija. Vsi smo že siti vsega in vsazga, pa čeprov nobenga ne vidmo.
In pol še potres v Zagrebu. Bogi ljudje in res sam še tega se nam manjka. Jaz sem klasično vse prespala, ker ganje še ni zmanjkalo. In se zbudim in iz povsod sporočila: »Potres, potres!« Koji potres, jebo vas? In pol vidim ves ta razčefuk v Zagrebu.

Bravo naši!

In ker je moj mozak mal nor, sem že vidla našo sceno v temu primeru. Da me sred noči zbudi potres in pol s sosedi laufamo dol k nori. Na dva metra razlike. Spodi se spomnimo, da smo pozabli maske. Pa spet na dva metra narazen vsi nazaj gor, čeprov bi zid padal na nas. Pol spet dol, vsi v maskah. Pol bi stali na dva metra pred blokom, gledali, kako razpada in se gledali, če zdej lahk dobimo položnice, ker skupni blok ipak ne pomeni skupnega gospodinjstva.
Hja, sam še humor me rešuje v teh dneh. In gandža. Kot sem prebrala v zadnji Mladini:

»Posel s travo je razmeroma neprizadet, kajti ljudje jo v teh dneh potrebujejo. Konec koncev, kaj pa bo reden konzument v teh dneh počel drugega, kot da doma poha? […] Cene marihuane v času ukrepov za zajezitev epidemije novega koronavirusa za zdaj ne skačejo. To je pripisal solidni samooskrbljenosti ljubljanskega trga. Obenem pa je dodal, da smo šele pet mesecev po lanskoletni žetvi in zaloge doma pridelane trave še zdržijo.«

Edino pravilno. Bravo naši.