V petek, 13. oktobra, je v severnofrancoskem mestu Arras dvajsetletni Mohamed M., rojen v zakavkaški Ingušetiji, na šolskem dvorišču z nožem umoril učitelja francoščine, 57-letnega Dominiquea Bernarda. Preiskava je potrdila, da je bil napad povezan z dogodki na jugu Izraela in v Gazi.

V ponedeljek, 16. oktobra, so vse srednje šole v Franciji pouk začele dve uri kasneje. Najprej so bili organizirani sestanki med učitelji, vodstvi šol in predstavniki francoskih oblasti, na katerih so lahko govorili o šoku in strahu, ki je postal del njihovega poklica. Pa tudi o ukrepih, ki jih je treba sprejeti, da se kaj takega ne bi več ponovilo.

Ob dveh popoldne so bile z minuto tišine organizirane spominske svečanosti na vseh šolah in razgovori z dijaki. Ti so bili osredotočeni na teroristični napad v Arrasu, seveda pa se niso mogli izogniti pretresljivim dogodkom, ki jih spremljamo na Bližnjem vzhodu in ki so bili njihovo ozadje.

Za koga sem?

Ko se je tistega dne proti večeru iz šole vrnila moja enajstletna hči, me je že na vratih vprašala: “A si ti za Palestince ali za Izraelce?” Vprašanje je bilo resno. Pričakovala je pomoč in odgovor, ki bi ji pomagal razumeti skrb vzbujajoči problem. Ker se o tem pogovarja s prijatelji. Ker dobiva vse mogoče in zastrašujoče informacije o tem na družbenih omrežjih. Ker na Bližnjem vzhodu umira vse več ljudi. Ker je bil v Arrasu ubit profesor. Ker jo je strah.

Solidaren sem s Palestinci. Ker že petinsedemdeset let živijo pregnani, v izgnanstvu ali pod okupacijo. Ker že ves ta čas zaman čakajo na spoštovanje svoje pravice do obstoja in varnosti, pravice do svoje države. Ker so v tem obdobju pretrpeli toliko krivic. Rutino okupacije in represije, kot je to opisal britanski zgodovinar judovskega rodu Tony Judt. “Policijska ura, kontrolne točke, buldožerji, javno poniževanje, uničevanje domov, odvzem zemljišč, streljanje, ciljane usmrtitve.”

Solidaren sem s Palestinci tudi zato, ker so jih njihovi arabski sosedje — ki so v njihovem imenu nekajkrat napadli Izrael, da bi ga uničili — po vsakem porazu bolj ali manj pustili na cedilu. Solidaren sem s Palestinci, ki živijo v nečloveških razmerah. Tako zaradi okupacije kot zaradi nesposobnosti, korupcije, ekstremizmov in frakcijskih bojev med njihovimi voditelji.

Zgrožen sem nad krvnim davkom, ki ga plačujejo nedolžni palestinski civilisti, ko Izrael odgovarja na zločine, ki jih je na jugu Izraela zagrešil Hamas. Spoštujem in podpiram zahteve za zaščito civilistov in spoštovanje mednarodnega humanitarnega prava.

Tudi za Izraelce

Solidaren sem tudi z Izraelci. Ker trdno verjamem, da imajo pravico do varnosti in do države, ki je nastala kot posledica trpljenja judovskega ljudstva skozi stoletja — in holokavsta, kulminacije vsega zla, v katerem je bilo pomorjenih šest milijonov ljudi. Solidaren sem z Izraelci, ker so od trenutka, ko so na podlagi odločitve Združenih narodov razglasili svojo državo, morali nekajkrat z orožjem braniti svoje preživetje.

“Naš cilj je jasen,” je takoj po izbruhu Šestdnevne vojne leta 1967 izjavil ustanovitelj in prvi predsednik PLO Ahmed al Šukairi: “Uničili bomo Izrael in njegove prebivalce. Za preživele — če bodo — pa imamo pripravljene čolne za deportacije.”

Zgrožen sem nad nečloveškostjo načrtovanega masakra, ki so ga nad civilisti na jugu Izraela zagrešili Hamasovi teroristi. Spoštujem in podpiram pravico Izraela, da ukrepa proti zločincem in si zagotovi varnost ob upoštevanju mednarodnega humanitarnega prava.

Tveganja in trpljenje

Solidarnost z enimi in drugimi ni izraz moralnega vsegliharstva in še manj kajpaonizma, ki krivice in krivičnost na eni strani uravnotežuje ali opravičuje s krivicami in krivičnostjo na drugi. Gre preprosto za dejstvo, da ima palestinsko-izraelski konflikt dolge, kompleksne, boleče in prepogosto krvave korenine. Mnogi jih doživljajo kot zgodovinski smörgåsbord, s katerega si na krožnik nalagajo zgolj tisto, kar ustreza njihovim trenutnim čustvom, ideološkim brbončicam in apetitu.

Res pa je, da petinsedemdesete obletnice razglasitve izraelske države ne ena ne druga stran v tem konfliktu nista dočakali v enakopravnem položaju. Izrael je gospodarsko uspešna država in regionalna vojaška velesila, ponosna na svojo demokracijo, na katero — čeprav z vse večjo zaskrbljenostjo — opozarjajo tudi njeni zahodni zavezniki. Obenem pa država, ki se v položaju, na katerega je že leta 1967 opozoril takratni izraelski zunanji minister Aba Eban, ni samo znašla, ampak ga je v veliki meri ustvarila: “Izvajanje trajne vladavine nad tujim narodom je mogoče braniti samo z ideologijo in retoriko čaščenja samega sebe in izključevanja, ki nista združljivi z etično dediščino preroškega judovstva in klasičnega sionizma.”

Po zavzetju Zahodnega brega je takratni izraelski predsednik vlade Levi Eškol vprašal svojega svetovalca: “Ste se vprašali, kako bomo živeli s toliko Arabci?”

Odgovor so prinesla desetletja okupacije, ki je postala neizčrpen vir varnostnih tveganj za Izrael, predvsem pa trpljenja Palestincev.

Nov mejnik

Hamasov teroristični napad 7. oktobra je v to dolgo, bolečo in tragično zgodovino prinesel nov mejnik. Šlo je za dolgo in natančno načrtovano operacijo, v kateri so bili kot žrtve namenoma izbrani civilisti, družine, starejši ljudje, mladi, ki so se zbrali na koncertu, otroci. Filigransko orkestriran pokol, ki je naklepno posnemal krutost in nečlovečnost, kakršnih so bili Judje deležni v preteklosti in ki sta svoj krvavi vrhunec doživeli v holokavstu. Tega nikakor in z ničimer ni mogoče upravičiti. Vsakršno relativiziranje tega zločina je moralno nesprejemljivo.

Enako velja za oporekanje pravici Izraela, da se brani in naredi vse, kar lahko — v okviru mednarodnega prava —, da uniči Hamas in zaščiti svojo varnost. V tej luči bi nas morala zelo skrbeti nekatera stališča, ki so se pojavila v slovenski javnosti. Da je Hamas napadel pretežno vojaške cilje. Ali pa komentar Delove kolumnistke Mojce Pišek, ki je izrazila ogorčenje nad tem, da se je mladim Izraelcem zdelo “neproblematično, da odidejo na festival elektronske glasbe, pet kilometrov od žične ograje, ki izraelsko blagostanje ločuje od ekonomske in družbene devastacije Gaze, v kateri pod stalnim vojaškim nadzorom Izraela živi 3,5 milijona ljudi.”

Kaj to pomeni? Da so dobili zgolj to, kar so iskali?

Po drugi strani pa je tudi res, da je Hamas svoj zločin izvedel s točno določenim namenom. Da z nedoumljivo krutostjo povzroči šok, bolečino in bes, ki bodo prevladali nad razumom in sprovocirali Izrael, da se izpusti z vajeti. Na to je med obiskom Izraela opozoril ameriški predsednik Biden. “Opozarjam vas, medtem ko čutite ta bes, ne dovolite, da vas premaga. Po 11. septembru smo bili v ZDA besni. In v iskanju pravice smo pravico dobili, a smo delali tudi napake.”

Kam vodi takšno ravnanje, opozarja Guardianov kolumnist Jonathan Freedland. “Blokada Gaze, ki več kot dvema milijonoma Palestincev odreka hrano, vodo in zdravila ni samo v nasprotju z moralo in mednarodnim pravom, ampak tudi v nasprotju z lastnimi interesi Izraela — saj slabi mednarodno podporo ravno v trenutku, ko bi morala biti najmočnejša — in v nasprotju s cilji, ki si jih je Izrael zastavil. Kajti če so zadnja leta kaj pokazala, je to, da bolj ko je življenje v Gazi peklensko, močnejši, ne šibkejši je Hamasov primež."

Trenutek napada ni bil izbran naključno

Trditev, da je Hamas dobro vedel, kaj počne, ni in ne more biti razumljena kot relativizacija njihovih zločinov. Je pa opozorilo, da v odgovoru na ta zločin ne smemo igrati vloge, ki nam jo je zločinec vnaprej dodelil. O tem, da se ima Izrael pravico braniti, ni nobenega dvoma in o tem ne bi smelo biti nobene razprave. O tem, kako odgovarja, pa se lahko pogovarjamo in moramo pogovarjati. Glede tega mora mednarodna skupnost odločneje vplivati na Izrael in ga opozoriti na odgovornost, ki jo ima. Do Palestincev, do varnosti Izraela in do sveta. Da v besu ne zakoraka do konca v Hamasovo past.

Ravno tako je nujno, da se pogovarjamo o politični rešitvi konflikta. In ta mora temeljiti na upoštevanju kompleksnosti, o kateri je na Frankfurtskem knjižnem sejmu govoril Žižek — in za to, po mojem povsem neupravičeno, predvsem v nemški javnosti doživel toliko kritik in napadov.

Trenutek Hamasovega napada ni bil izbran naključno. Skupaj s svojimi regionalnimi sponzorji so želeli ustaviti zametke novih poskusov iskanja trajnejšega miru na Bližnjem Vzhodu. Tako kot so s samomorilskimi napadi — ob asistenci izraelskih skrajnežev, minirali mirovni proces iz Osla, so tudi tokrat odločeni minirati proces normalizacije odnosov med Izraelom in nekaterimi državami v regiji.

Če je Izrael dejansko odločen uničiti Hamas — ne samo vojaško, ampak tudi politično —, potem mora najti ustrezne odgovore na opozorila in vprašanja Aba Ebana in Levija Eškola iz leta 1967. Iz bolečine in besa se mora roditi nova odločenost za iskanje politične rešitve. Ki bo temeljila na pravici Izraela do obstoja in varnosti. In ki bo enake pravice priznala tudi Palestincem.

Ne bo lahko

“Na čigavi strani sem?” sem odgovoril hčerki. “Sem za Palestince in za Izraelce. In za njihovo pravico, da v miru živijo vsak v svoji državi.”

“Pa je to izvedljivo?” me je vprašala.

“Ne bo lahko,” sem rekel, “a druge poti ni.”

Enajstletnici sem prihranil svoje skrbi glede tega, kaj se lahko zgodi, če te poti ne bomo našli.